- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 662/2026-60
ECLI:SI:UPRS:2026:I.U.662.2026.60 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Četudi pri tožnici obstajajo resne duševne težave s prisotnostjo samomorilnih in samopoškodbenih teženj, je nevarnost poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ob in po predaji tudi glede na mnenje izvedenke moč preprečiti. Ob dejstvu, da 31. in 32. člen Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov, sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Toženki je namreč znano to7Eni0Dino zdravstveno stanje, zato lahko pristojne organe Republike Hrva61ke pravo0Dasno obvesti, kak61no medicinsko pomo0D in oskrbo to7Enica potrebuje. Nadalje jo lahko seznani o vseh upo61tevnih vidikih njene bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo. Ob dejstvu, da rok za predajo 61e ni potekel, saj je zaradi izdane za0Dasne odredbe to7Enka dol7Ena izvesti predajo v 61estih mesecih od prejema pravnomo0Dne sodne odlo0Dbe (in ne najkasneje do 23. 7. 2026), ima dovolj 0Dasa, da te podatke sporo0Di v razumnem obdobju pred predajo in odgovorni dr7Eavi 0Dlanici zagotovi sprejetje potrebnih ukrepov. Tako ni ovir, da se v predmetni zadevi sprejmejo vsi preventivni ukrepi, ki upo61tevajo0D to7Eni0Dino zdravstveno stanje omogo0Dajo ustrezno predajo. Oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, dr7Eave pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvr61i, 0De sprejme konkretne ukrepe za prepre0Ditev uresni0Ditve te gro7Enje.
Izrek
To7Eba se zavrne.
Obrazlo7Eitev
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je to7Enka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. 0Dlena v zvezi s 0Detrto alinejo prvega odstavka 51. 0Dlena Zakona o mednarodni za610Citi (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla pro61njo to7Enice1 za priznanje mednarodne za610Dite (to0Dka 1. izreka). Odlo0Dila je, da Republika Slovenija njene pro61nje ne bo obravnavala, saj bo predana Republiki Hrva61ki, ki je na podlagi meril, dolo0Denih v Uredbi (EU) 61t. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za dolo0Ditev dr7Eave 0Dlanice, odgovorne za obravnavanje pro61nje za mednarodno za610Dito, ki jo v eni od dr7Eav 0Dlanic vlo7Ei dr7Eavljan tretje dr7Eave ali oseba brez dr7Eavljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna dr7Eava 0Dlanica za obravnavanje njene pro61nje za mednarodno za610Dito (to0Dka 2. izreka). Predaja to7Enice se izvr61i najkasneje v 61estih mesecih od 23. 1. 2026 ali od prejema pravnomo0Dne sodne odlo0Dbe v primeru, da je bila predaja odlo7Eena z za0Dasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, 0De prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (to0Dka 3. izreka). Odlo0Dila je 61e, da bo o stro61kih postopka odlo0Deno v lo0Denem postopku (to0Dka 4. izreka).
2.Iz obrazlo7Eitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je to7Enica 6. 1. 2026 v Republiki Sloveniji podala pro61njo za mednarodno za610Dito. To7Enka je na podlagi njenih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bila 23. 12. 2025 7Ee vnesena v evidenco EURODAC kot prosilka za mednarodno za610Dito v Republiki Hrva61ki. Zato je pristojnemu organu Republike Hrva61ke v skladu s to0Dko b prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem. Prejela je odgovor, da Republika Hrva61ka na podlagi petega odstavka 20. 0Dlena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za to7Eni0Dino obravnavo.
3.Kot povzema to7Enka, je to7Enica na osebnem razgovoru, ki je potekal 6. 2. 2026 s pomo0Djo tolma0Dke za ruski jezik, povedala, da se v Republiko Hrva61ko ne 7Eeli vrniti, saj so dru7Eba in organi pregona homofobni, v azilnih domovih pa se dogajajo diskriminacije in pretepi pripadnikov LGBT+ skupnosti. Izpostavila je tudi, da Hrva61ka ne prizna mednarodne za610Dite ruskim dr7Eavljanom in predstavnikom LGBT+ skupnosti iz Rusije. Prosilcem sicer nudi nastanitev, nato pa jih deportira. Sama je poro0Dena z A. A., ki je trans-7Eenska. V primeru vrnitve bo spremenila svoj spol, zato zakonska zveza ne bo ve0D veljavna. Na Hrva61kem bi imela z menjavo potnega lista in spremembo spola te7Ave. Izpostavlja izku61njo ene od ruskih dru7Bin v zvezi z obravnavo pro61nje ter navaja, da je tudi sama imela te7Ave s hrva61ko policijo, ki jih je pustila 0Dakati na mrazu. Na Hrva61kem je bila sicer en dan, v azilni dom, 0Detudi je bila tja napotena, ni 61la.
4.0Ceprav je prosilka na osebnem razgovoru izpostavila, da se v Republiko Hrva61ko ne 7Eeli vrniti, je to7Enka zaklju0Dila, da ne more sama izbirati, katera dr7Eava 0Dlanica naj bo pristojna za obravnavanje njene pro61nje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namre0D pro61njo za mednarodno za610Dito obravnavati ena sama dr7Eava 0Dlanica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ugotovila je tudi, da na Hrva61kem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti ali druge okoli610Dine, ki bi prepre0Devale to7Eni0Dino vrnitev. Njene izjave glede ravnanja hrva61ke policije ne morejo biti upo61tevne, saj je bistveno, kako se ravna z osebami po pridobitvi statusa prosilca. Teh izku61enj to7Enica nima, saj v azilni dom ni od61la, stika z uradnimi osebami, ki so obravnavale njeno pro61njo, ni imela. Hkrati ni predlo7Ila nobenih dokazil o tem, da je v zakonski zvezi ter, da Hrva61ka ne spo61tuje dolo0Db Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno za610Dito. Opredeli se tudi do posameznih 0Dlankov in poro0Dil, ki ji je to7Enica predlo7Ila v upravnem postopku, ter oceni, da ni utemeljenih razlogov za prepri0Danje, da bo ob vrnitvi na Hrva61ko podvr7Eena ne0Dlove61kemu ali poni7Eevalnemu ravnanju. V zvezi z ustreznim zdravljenjem 61e pojasni, da se predaje na Hrva61ko praviloma izvajajo po kopnem na mednarodnem mejnem prehodu Obre7Eje, pri 0Temu je Hrva61ka glede na njen odgovor pripravljena spo61tovati posredovane zdravstvene informacije. Zapi61e 61e, da do izdaje izpodbijane odlo0Dbe s strani to7Enice ni prejela nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala neprimernost predaje.
Bistvene navedbe strank postopka
5.To7Enica vlaga to7Ebo iz razlogov po 1., 2. in 3. to0Dki prvega odstavka 27. 0Dlena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kr61itev dolo0Db postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
6.Uvodoma kratko povzame vsebino izpodbijanega sklepa. Dalje navaja, da to7Enka svojo odlo0Ditev opira na sodbo Vrhovnega sodi610Da I Up 23/2021 s 9. 4. 2021, a je v sodni praksi Vrhovnega sodi610Da v zvezi s tem, da je ovira za predajo prosilca odgovorni dr7Eavi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, najti tudi druga0Dna stali610Da. Ta se ujemajo "z omenjeno sodbo Ustavnega sodi610Da", sodno odlo0Dbo Sodi610Da Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso Evropskega sodi610Da za 0Dlovekove pravice (v nadaljevanju ES0Cp) v zvezi s 3. 0Dlenom EK0Cp, in na primer v sodnih odlo0Dbah Vrhovnega sodi610Da I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) ter I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Do tega se je opredelilo tudi Upravno sodi610De v zadevi I U 333/2023. Ocenilo je, da je to7Enka napa0Dno uporabila drugi pod odstavek 0Dlena 3 (2) Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je predpisan za uporabo na0Dela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske uredbe, kajti dolo0Dilo drugega pod odstavka 0Dlena 3 (2) Uredbe Dublin III nima dolo0Dila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo 61t. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. 6. 2002. Poleg sodbe Upravnega sodi610Da v zadevi IU 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, sodbe v zadevi IU 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter sodbe v zadevi I U 333/2023-4, ki se nana61ajo na uporabo Uredbe Dublin III v zvezi s Hrva61ko, bi morala to7Enka upo61tevati tudi odlo0Dbo Ustavnega sodi610Da v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), V tej je Ustavo sodi610De zavzelo stali610De, da ne dr7Ei, da lahko prosilci domnevo o varnosti v dr7Eavah 0Dlanicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek ne0Dlove61kega in poni7Eujo0Dega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni dr7Eavi 0Dlanici". Meni, da to7Enka posledi0Dno svoje odlo0Ditve ne bi smela opreti na argument, da ni predlo7Ila dokazov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku.
7.Nadalje poudarja, da je pripadnica LGBT skupnosti, zato ima zadr7Eke glede vra0Danja na Hrva61ko. Sklicuje se na 7Ee predlo7Eene informacije na Hrva61kem glede pripadnikov LGBT ter izpostavlja posamezne izseke poro0Dila "Ljudska prava na Hrvatskoj: pregled stanja za 2021. godinu, Ku0Da ljudskih prava Zagreb". Meni, da preizkus izpodbijanega sklepa ni mogo0D, saj se to7Enka ni opredelila do vpra61anja, ali na Hrva61kem obstajajo pomanjkljivosti, ki bi prepre0Devale njeno vrnitev v to dr7Eavo. To7Enica sklene, da gre predvsem za to, da je to7Enka nepravilno uporabila materialno pravo iz dolo0Dila drugega pod odstavka 3 (2) Uredbe Dublin III. Sodi610Du zato predlaga, da to7Ebi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne to7Enki v ponovni postopek.
8.Skupaj s to7Ebo podaja tudi predlog za izdajo za0Dasne odredbe, ki ji je sodi610De s sklepom z dne 9. 4. 2026 ugodilo. Sklep je postal pravnomo0Den 6. 5. 2026, saj se nobena od strank zoper navedeno odlo0Ditev ni prito7Eila.
9.To7Enka se v odgovoru na to7Ebo v celoti sklicuje na obrazlo7Eitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s to7Ebenimi navedbami 61e navaja, da sodba I U 333/2023, ki jo izpostavlja to7Enica, ni uporabljiva, saj jo je Vrhovno sodi610De v zadevi I Up 111/2023 spremenilo na na0Din, da je to7Ebo zavrnilo, pravilnost odlo0Ditve pa je potrdilo tudi Ustavno sodi610De z zavrnitvijo ustavne prito7Ebe. Hkrati je poudarilo, da se mora pristojni organ za namen preverjanja sistemskih pomanjkljivosti opreti na objektivne, zanesljive, natan0Dne in ustrezno posodobljene elemente. V zvezi z izpostavljeno sodbo Ustavnega sodi610Da v zadevi Up-613/16 pa poudarja, da je bilo stali610De prese7Eeno z odlo0Ditvijo Sodi610Da EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-578/16, C.K., H.F. in A.S., na kar se sklicuje Vrhovno sodi610De v 61tevilnih sodbah. Poudarja 61e, da je svojo odlo0Ditev utemeljila na aktualnih podatkih ter sodni praksi, to7Eni0Dina dokazila pa niso dosegala zahtevane stopnje resnosti, ki bi zahtevala dodatno preverjanje aktualnih podatkov. Dodaja, da je v to7Bi predlo7Eeno poro0Dilo iz leta 2021 neaktualno in kot tako ne more biti uporabljivo. Tudi sicer pa iz izpostavljenih delov ne izhaja, da bi pripadnost LGBT+ skupnosti vodila v pomanjkljivost v azilnem sistemu oziroma sistemu sprejema. Posledi0Dno predlaga, da sodi610De to7Ebo zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi.
10.To7Enica v prvi pripravljalni vlogi prizna, da nima neposrednih izku61enj z nasiljem na Hrva61kem, a se boji, da bi do tega pri61lo. Doda, da bi bila nesposobna vrnitve na Hrva61ko zaradi zdravstvenega stanja (du61evne bolezni). Trenutno je v psihiatri0Dni obravnavi pri dr. B. B. Predlaga, da se zaradi zdravstvenega stanja dopusti dokaz s pridobivanjem izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrije, ki naj ugotovi, ali bi predaja v Republiko Hrva61ko lahko znatno ogrozila oziroma poslab61ala njeno zdravstveno stanje. V dokaz svojih trditev predlaga postavitev izvedenca psihiatri0Dne stroke.
Glavna obravnava in dokazni sklep
11.Sodi610De je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, 61t. 2142-50/2026, ki se nana61a na zadevo, pri 0Demer posameznih listin ob soglasju strank ni posebej na61tevalo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine to7Enice, in sicer kopijo izpodbijane odlo0Dbe (priloga A2), poro0Dilo "Ljudska prava u Hrvatskoj, pregled stanja za 2021" (priloga A3), kopije zdravni61kih izvidov prof. dr. B. B. (priloga A4 do A10) in kopijo psihiatri0Dnega izvida C. C. z dne 13. 11. 2025 (priloga A11). Sodi610De je v postopku zasli61alo to7Enico in pridobilo in prebralo izvedenko mnenje sodne izvedenke psihiatri0Dne stroke dr. D. D. z dne 27. 5. 2026. Navedeno izvedenko je tudi zasli61alo.
Odlo0Ditev sodi610Da
To7Eba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odlo0Deno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala to7Eni0Dine pro61nje za mednarodno za610Dito, saj bo predana Republiki Hrva61ki, ki je za to odgovorna dr7Eava 0Dlanica. Po presoji sodi610Da je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodi610De po pooblastilu iz 71. 0Dlena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.
O postopkih po Uredbi Dublin III
V skladu s prvim odstavkom 3. 0Dlena Uredbe Dublin III dr7Eave 0Dlanice obravnavajo vsako pro61njo za mednarodno za610Dito dr7Eavljana tretje dr7Eave ali osebe brez dr7Eavljanstva, vlo7Eeno na ozemlju katerekoli izmed 0Dlanic, tudi na meji ali na tranzitnem obmo0Dju, pri 0Demer pro61njo obravnava ena sama dr7Eava 0Dlanica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je to7Enico kot prosilko v Centralno evidenco EURODAC 23. 12. 2025 vnesla Hrva61ka, ki je na podlagi petega odstavka 20. 0Dlena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njeno obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te dr7Eave za obravnavanje to7Eni0Dine pro61nje, saj je nastal polo7Eaj iz to0Dke (b) prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe Dublin III, v katerem ga je Republika Hrva61ka kot odgovorna dr7Eava 0Dlanica dol7Ena sprejeti, po sprejemu pa to pro61njo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega 0Dlena tudi obravnavati oziroma dokon0Dati njeno obravnavo.
Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravi0Den do za610Dite, temve0D izklju0Dno dolo0Ditev, katera dr7Eava 0Dlanica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo pro61nje. Gre za postopek ugotavljanja pristojnosti. V primeru, 0De pristojni organ ugotovi, da je za obravnavo pro61nje v skladu z Uredbo Dublin III, pristojna druga dr7Eava, njegovo pro61njo zavr7Ei. Sodi610De v upravnem sporu tako presoja zakonitost sklepa, s katerim je pristojni organ pro61njo zavrgel kot nedopustno (na podlagi 51. 0Dlena ZMZ-1) in odlo0Dil o predaji prosilca odgovorni dr7Eavi. Predmet presoje torej niso razlogi za preganjanje v izvorni dr7Eavi, temve0D vpra61anje, ali je slovenski organ pravilno uporabil merila iz Dublinske uredbe.
1.Tožnica, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
2.SEU je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).
3.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
4.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
5.Ker tožnica v tožbi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi toženke, da s pristojnimi osebami za sprejem prosilcev in odločanje o mednarodni zaščiti ni imela osebnih izkušenj, saj je na Hrvaškem bivala zgolj en dan, v azilni dom pa sploh ni odšla, je toženka utemeljeno zaključila, da sistemske pomanjkljivosti niso izkazane. Tožnica je sicer na osebnem razgovoru izpostavila nevarnost, ki naj bi ji pretila v azilnem domu, pri čemer tovrstne nevarnosti ni z ničemer specificirala, s čimer tudi po presoji sodišča ni podala navedb, ki bi lahko izkazale sistemske pomanjkljivosti celotnega hrvaškega sistema mednarodne zaščite. Enako velja za splošne trditve o "homofobni hrvaški družbi", nizki ravni zaupanja v policijo med ranljivi skupinami, tudi pripadniki LGBT+ skupnosti ter zavračanju posameznih prošenj za mednarodno zaščito. Toženka je zato tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča in SEU pravilno pojasnila, kdaj oz. v katerih primerih je moč govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja še, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa glede Republike Hrvaške niso znane niti sodišču niti jih v tožbi ni predstavila tožnica.
6.Tožnica se v tožbi nadalje sklicuje na več odločitev različnih sodišč. Gre za povsem posplošene navedbe, brez vsakršne konkretne povezave z njenim primerom. Sodišče se do teh argumentov zato ne more izreči oz. jih preizkusiti v okviru predmetne zadeve, kar narekuje sklep o njihovi neutemeljenosti. Na splošni ravni lahko zgolj pojasni, da za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče, zadevi I U 1222/2022 in I U 136/2022 pa nista bili preizkušeni na Vrhovnem sodišču. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na stališče iz sodbe tega sodišča I U 333/2023. Vrhovno sodišče je namreč s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 to sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Pri svoji odločitvi je zavzelo stališče, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v tamkajšnji zadevi v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je opisoval ravnanje policije v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. A kot povedano, tožnica vzporednic med navedenima zadevama in svojim položajem ne pojasni.
7.Glavnina tožbenih očitkov se sicer osredotoča na trditev, da toženka ni ustrezno sodelovala in po uradni dolžnosti upoštevala informacij v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Pri tem tožnica spregleda, da se je toženka celovito in podrobno opredelila tako do njenih navedb, izpostavljenih na osebnem razgovoru, kot tudi do poročil, ki jih je v upravnem postopku predložila. Ob ugotovitvi, da se podane informacije bodisi nanašajo na ravnanje policistov pri obravnavi oseb ob prehodu državne meje, kar za presojo sistemskih pomanjkljivosti ni relevantno, bodisi na splošen odnos družbe do LGBT+ skupnosti ali osamljene primere neprimernega obnašanja sostanovalcev v azilnem domu, dolžnost zbiranja informacij po uradni dolžnosti ni nastopila. Le ta v skladu z ustaljeno sodno prakso nastopi šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
8.Tožnica v tožbi nadalje izpostavlja posamezne odlomke poročila z naslovom "Ljudska prava u Hrvatskoj: pregled stanja za leto 2021", do česar pa se je toženka že izčrpno opredelila, sodišče pa se v izogib ponavljanju na njeno obrazložitev v celoti sklicuje. V odgovor na tožbene navedbe še dodaja, da so podatki iz citiranega poročila neakutalni, saj se nanašajo na leto 2021 oziroma še celo na leto 2011. Iz tožničinih navedb je nadalje razvidno problematiziranje razmer v zvezi z odnosom družbe do LGBT oseb, vendar toženka glede na Poročilo ILGA EUROPE za leto 2025 pravilno zaključi, da se z izzivi na tovrstnem področju soočajo številne države članice EU, vključno s Slovenijo. Ker iz poročila nadalje ni razvidno, da bi Hrvaška pri tem izstopala kot posebej nestrpna in nevarna, ali da bi državne institucije tovrstno prakso podpirale ali celo spodbujale, je na mestu zaključek toženke, da ni izkazano, da bo tožnica po predaji na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti ali da bodo njegove pravice zaradi tega omejene z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih je postavilo v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Kot take je spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Toženka se je nadalje v zadostni meri opredelila tudi do trditev o prezasedenosti hrvaških azilnih domov. Tako je po pregledu Poročila ECRI in Centra za mirovne študije ugotovila, da temelji na starih podatkih, ki niso več aktualni, hkrati pa ne potrjujejo trditev, da se v nastanitvenih kapacitetah trans-osebe izpostavljene tveganju nasilja in diskriminacije.
9.Toženka se je opredelila tudi do poročil, ki opisujejo t. im. prisilna vračanja ("push-back") v Bosno in Hercegovino (BiH). Po oceni sodišča je pravilno zaključila, da niti na tej podlagi in ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnico, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, da ne bo resno obravnavala njene prošnje oziroma da jo bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
10.Sodišče glede na navedeno v celoti sprejema dokazno oceno toženke in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. Tožnica posledično s ponovnim izpostavljanjem posameznih izsekov že predloženih poročil ne more uspeti.
11.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, ki jo tožbi izpostavlja tožnica, izhaja, da se, četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.
12.Za odločitev, ali je tožnica izkazala zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njeno zdravstveno stanje (1) ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, v primeru pozitivnega odgovora pa tudi (2) obstoj dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.
13.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi opozori na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Poudarja, da ji je postavljena diagnoza duševne bolezni, za kar jemlje tudi zdravila ter redno obiskuje psihiatra v azilnem domu, zato ni sposobna vrnitve na Hrvaško. Zaslišana na naroku poudari, da se v primeru vrnitve lahko samopoškoduje ali stori samomor. V dokaz svojih trditev predloži zdravniške izvide in predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče sledilo.
14.Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka pogovor s tožnico izvedla 22. 5. 2026. Med pregledom je bila po ugotovitvah izvedenke bistre zavesti, vsestransko orientirana, brez psihotične simptomatike, s prisotno znižano razpoloženjsko lego, anksioznostjo in napetostjo. Navajala je misli o samopoškodovanju, ki pa jih zaenkrat lahko kontrolira. V preteklosti je imela samopoškodbeno vedenje, poskusila je tudi s samomorom. Hospitalizacijo, predlagano s strani psihiatra, je odklonila z navedbo, da stanje lahko obvladuje, tudi psihiater dr. B. B. pa je očitno ocenil, da tožnici ob povečanem antidepresivu in dodatnem uspavalu zadošča ambulantno zdravljenje. Ob zadnjem pregledu pri psihiatru v aprilu 2026 je bila brez psihoze in ni bila hetero ali avto agresivna.
15.Glede na izvedensko mnenje je pri tožnici prisoten preplet treh različnih duševnih motenj, in sicer depresija, motnja spolne identitete in trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji. Njeno razmišljanje je črnogledo in depresivno. Razmišlja o samomoru, pri čemer te misli zaenkrat še kontrolira. Navkljub obupanosti še vedno razmišlja, kako bi sebi in ženi omogočila dostojnejše bivanje in prihodnost, zaradi česar jemlje terapijo (tudi hormonsko) z upanjem, da bi ji uspelo zaživeti mirnejše življenje brez stalnega strahu pred slabimi dogodki. Na izrecno vprašanje sodišča je izvedenka navedla, da nobena od tožničinih duševnih motenj ne povzroča motnje realitetne kontrole, vendar pa narava njenega bolezenskega stanja kaže na to, da je njeno mišljenje, čustvovanje in vedenje takšno, da bi vračanje na Hrvaško zanjo lahko pomenilo še enega od številnih neuspehov v njenem življenju, kar bi lahko pomembno vplivalo na njeno doživljanje realnosti.
Čeprav je izvedenka v pisnem izvedenskem mnenju ocenila, da bi predaja tožnice na Hrvaško najverjetneje bistveno poslabšala njeno psihično stanje tudi v smeri povečanih samopoškodbenih tendenc, samomorilnosti in doživljanja realnosti, pa je nato zaslišana na sodišču navedla, da bi se opisana škoda lahko preprečila, če bi tožnica še naprej prejemala enako zdravljenje in terapijo, ki ji je na voljo v Sloveniji. Pojasnila je, da trajne osebnostne motnje ni moč zdraviti, zdraviti pa je možno depresijo in motnjo spolne identitete. Pomembno je tudi, da se tožnico na Hrvaško preda v spremstvu medicinskega osebja ter, da se njeno zdravstveno stanje redno spremlja. Tudi sicer je tožničino trenutno zdravstveno stanje ocenila kot kronično in ne kot akutno, kar sodišče utrjuje v prepričanju, da v primeru ustrezne pomoči zdravstvenih delavcev ob in po predaji ne bo prišlo do znatnega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Izvedenka je kot priporočljivo izpostavila tudi redno psihoterapevtsko obravnavo, ki pa jo trenutno ne prejema niti v Sloveniji, zato na naroku s strani izvedenke izpostavljena okoliščina, da so v zvezi s tovrstno obravnavo na Hrvaškem še daljše čakalne dobe, za presojo morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja ni odločilna. Tudi sicer je izvedenka navedla, da ji sistem zdravstvene pomoči, ki je na Hrvaškem na voljo prosilcem za mednarodno zaščito, ni poznan. V zvezi s stanjem hrvaškega zdravstvenega sistema sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se sklicuje na odgovor Hrvaške glede zdravstvene oskrbe prosilcev. Tožnica slednjega v tožbi oziroma pripravljalni vlogi specificirano ne prereka. Kot neizpodbite se tako izkažejo dejanske ugotovitve toženke, da preglede prosilcev na Hrvaškem opravljajo zdravniki mednarodne organizacije Medecins du Monde, da je na voljo možnost stalne, individualizirane, specifične in kulturno ozaveščene podpore za zagotavljanje spremljanja in oskrbe v centrih ter, da zdravljenje vključuje tako prvi zdravniški pregled ob prihodu, kot tudi zagotavljanje individualnih psiholoških/psihoterapevtskih posvetovanj, urejanje specialističnih pregledov skupaj z zagotavljanjem prevoza in spremstva, urejanje pregledov na podlagi napotnic ter podobno. Da je Hrvaška pripravljena vse navedeno spoštovati (kar pravilno poudarja toženka v izpodbijanem sklepu), izhaja tudi iz njenega odgovora, ki vsebuje poziv toženki naj Republiko Hrvaško pred predajo obvesti o morebitnih tožničinih psihičnih, fizičnih ali drugih občutljivih okoliščinah. Prav to pa nakazuje na ugotovitev, da se ta država zaveda svojih obveznosti po Uredbi Dublin III in, da jih je pripravljena spoštovati.
Sodišče posledično zaključuje, da četudi pri tožnici obstajajo resne duševne težave s prisotnostjo samomorilnih in samopoškodbenih teženj, je nevarnost poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ob in po predaji tudi glede na mnenje izvedenke moč preprečiti. Ob dejstvu, da 31. in 32. člen Uredbe Dublin III državi članici, ki izvede predajo, nalagata, da odgovorni državi članici sporoči podatke o zdravstvenem stanju prosilca za azil, ki lahko tej državi članici omogočijo, da mu priskrbi takojšnjo zdravstveno oskrbo, nujno za zaščito njegovih življenjskih interesov, sodišče ne vidi razloga, da temu ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Toženki je namreč znano tožničino zdravstveno stanje, zato lahko pristojne organe Republike Hrvaške pravočasno obvesti, kakšno medicinsko pomoč in oskrbo tožnica potrebuje. Nadalje jo lahko seznani o vseh upoštevnih vidikih njene bolezni in o oskrbi, ki bo potrebna v zvezi z njo. Ob dejstvu, da rok za predajo še ni potekel, saj je zaradi izdane začasne odredbe toženka dolžna izvesti predajo v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe (in ne najkasneje do 23. 7. 2026), ima dovolj časa, da te podatke sporoči v razumnem obdobju pred predajo in odgovorni državi članici zagotovi sprejetje potrebnih ukrepov. Po presoji sodišča tako ni ovir, da se v predmetni zadevi sprejmejo vsi preventivni ukrepi, ki upoštevajoč tožničino zdravstveno stanje omogočajo ustrezno predajo. Takšna odločitev je skladna s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je že večkrat razsodilo, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.
Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnice ne bi spoštovala prava Evropske Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnica pa ni uspela izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ali drugih okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanjo pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
-------------------------------
1Sodišče tožnika na njegovo željo, izraženo na naroku, naslavlja v ženski obliki.
2Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
3Tako SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
5Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
6I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021.
7Združeni zadevi C-185/24 in C-189/24, kjer je sodišče navedlo, da prag sistemskih pomanjkljivosti ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer prosilca, če to ne pomeni hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila oseba v tako slabem položaju, da bi ga bilo mogoče šteti za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
8Toženka jih citira na 4. in 5. strani izpodbijanega sklepa pod 2. ,3., 4. in 5. opombo.
9Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024.
10Nasprotno, iz poročila ILGA EUROPE izhaja, da se situacija glede tega izboljšuje. Mesto Zagreb je tako v letu 2024 prejelo zlato nagrado za strategijo vključevanja; mestne oblasti so podprle 23. Parado ponosa, dogodka pa so se udeležili tudi številni politiki; po izvedeni anketi glede odnosa do trans-oseb je zgolj 11% vprašanih izrazilo negativno mnenje, 38% pa bi takšne osebe sprejelo za ožje družinske člane.
11Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.
12Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.
13SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).
14C-578/16, točke od 73 do 75.
15Navedbe izvedenke na naroku - zapisnik z dne 29. 6. 2029, red. št. 58.
16Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Dragan in drugi proti Nemčiji z dne 7. oktober 2004, točka 1; Karim proti Švedski z dne 4. julij 2006, točka 2, in, Kochieva in drugi proti Švedski z dne 30. april 2013, točka 34 obrazložitve.