Jedro

Za odločitev upravnega organa o tem, da bo o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, odločil z naknadno dopolnilno odločbo, morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja kot jih določa 6.odstavke 25.člena ZDen in sicer, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnin po 25. členu ZDen ter nadaljnji pogoj, da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. Šesti odstavek 25. člena ZDen je bil po noveliranem Zden-B sprejet prav zato, da se nepremičnine vrnejo upravičencem v last in posest pred sprejetjem odločitve o višini odškodnine zavezancem zaradi vlaganj v nepremičnino. Ta zakonska novela je spremenila dotedanjo sodno prakso in odločitev o odškodnini zavezancem ni več bistveni sestavni del odločbe o denacionalizaciji. Zato je ni mogoče restriktivno razlagati, saj je bila sprejeta z namenom, da bi se denacionalizacijski postopki pospešili in s tem preprečilo uveljavljanje dodatnih zahtevkov v zvezi z neuporabo nepremičnin, za katere ni ovir za vračanje v naravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.5.2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti delni odločbi Upravne enote Celje z dne 19.4.2003. S to odločbo je organ prve stopnje v korist denacionalizacijskega upravičenca vzpostavil lastninsko pravico na nepremičnin parc. št..., ter odločil, da je zavezanec za vrnitev Mestna občina Celje, poleg nje pa je zavezanka za vrnitev dela nepremičnine v skupni površini 233,46 m2, tudi tožeča stranka. Prvostopni organ je tudi odločil, da bo v preostalem delu zahteve za denacionalizacijo (glede dela nepremičnega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ker danes posega v cesto) ter o ugotovitvi višine povečane vrednosti vrnjene nepremičnine, odločila s posebno odločbo (točka III. izreka odločbe).

Tožeča stranka je izpodbijala s tožbo odločitev tožene stranke, ki je pritrdila odločitvi upravnega organa prve stopnje o tem, da so izpolnjeni pogoji iz 6. odstavka 25. člena ZDen in da je izkazana zakonska podlaga za ločeno odločanje in ugotavljanje višine povečane vrednosti ter višine odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti zavezancu, z naknadno dopolnilno odločbo.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da kljub zakonski podlagi 6. odstavka 25. člena ZDen, v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za odločitev upravnega organa, da bo s posebno odločbo ugotovil višino povečane vrednosti vrnjene nepremičnine. Upravna organa sta kot nesporno ugotovila, da je višina vlaganj ugotovljena, glede na okoliščine primera in navedb strank pa ni mogoče pričakovati, da bi prišlo do sporazuma in da bo povsem odpadla potreba za meritorno odločanje glede tega vprašanja. Denacionalizacijski postopek je v zaključni fazi in zgolj zaradi tega, ker med strankama ni prišlo do sporazuma, že iz razloga ekonomičnosti pa ni smiselno zavlačevati postopka v tem smislu, da bi se o vlaganjih zavezancev oziroma o vrednosti nepremičnin odločalo z dopolnilno odločbo. Pri tem je poudarilo, da je nepremičnina že v lasti upravičenca oziroma kot izhaja iz navedb tožnice in ene od prizadetih strank v tem postopku, je bilo v denacionalizaciji prvič odločeno že v letu 1993. Vse te okoliščine po mnenju sodišča narekujejo, da se celotni postopek kar najhitreje konča in da upravni organ na podlagi ZUP izkoristi vsa pooblastila, ki jih ima.

Stranka z interesom v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v tej posledici tudi napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožnikov si sodišče napačno razlaga določbo 6. odstavka 25. člena ZDen. Tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, ampak le uporabnica in zato je ni mogoče šteti kot zavezanca in upravičenca do vračila stroškov za vlaganja v nepremičnino. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je večvrednost nepremičnine nesporno ugotovljena. Upravna organa le navajata in opisujeta potek postopkov, do cenitvenega poročila pa so se stranke opredeljevale tedaj, ko je bilo dejansko stanje nepremičnine drugačno, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sedanjo vrednost nepremičnin bi bilo potrebno ugotoviti po stanju v času vračanja in to po stanju, ko je bilo odločeno s prvostopno odločbo (19.4.2003). Zato bo moral upravni organ izvesti novo cenitev, ker med strankami ni soglasja o tem in ga tudi ne bo. V spisu se nahajata cenitvi, stari 10 let, kar ne pomeni, da je zadeva glede odškodnine zrela za meritorno odločitev, kot zmotno presoja prvostopno sodišče. Upravna organa sta odločila na podlagi veljavne določbe 6. odstavka 25. člena ZDen. Za tako odločitev so bili izpolnjeni pogoj zato, ker je bila podana zahteva upravičenca in izpolnjen pogoj, da se stranki ne sporazumeta glede odškodnine ali več vrednosti vrnjene nepremičnine. Odločitev je materialnopravno pravilna in ne pomeni zavlačevanja postopka, zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je upravni organ, ki mu je pritrdila tudi tožena stranka, pravilno uporabil določbo 6. odstavka 25. člena ZDen. Za odločitev upravnega organa o tem, da bo o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, odločil z naknadno dopolnilno odločbo, morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja iz navedenega člena, in sicer, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnin po 25. členu ZDen ter nadaljnji pogoj, da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. Iz podatkov v upravnih spisih ni mogoče sklepati, da je bila višina vlaganj nesporno ugotovljena in da je bil ugotovitveni postopek v zvezi s tem izveden v celoti tako, da bi bila odločitev o odškodnini lahko sprejeta v izpodbijani odločbi. Šesti odstavek 25. člena ZDen je bil po noveliranem ZDen-B sprejet prav zato, da se nepremičnine vrnejo upravičencem v last in posest pred sprejetjem odločitve o višini odškodnine zavezancem zaradi vlaganj v nepremičnino. Ta zakonska novela je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje spremenila, dotedanjo sodno prakso in odločitev o odškodnini zavezancem ni več bistveni sestavni del odločbe o denacionalizaciji. Navedene zakonske določbe pa ni mogoče restriktivno razlagati kot meni sodišče prve stopnje, saj je bila sprejeta z namenom, da bi se denacionalizacijski postopki pospešili in s tem preprečilo uveljavljanje dodatnih zahtevkov v zvezi z neuporabo nepremičnin, za katere ni ovir za vračanje v naravi. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino na podlagi določb ZDen s tako odločitvijo ne pride v slabši položaj. Na vrnjeni nepremičnini namreč ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč pridobi le obligacijsko terjatev. V to pravico pa odločitev o vračanju nepremičnine v naravi pred odločitvijo o zahtevi za odškodnino ne posega. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano odločbo odpravilo, saj glede na pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so narekovale upravnemu organu tako odločitev, ni imelo podlage za ugoditev tožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo ter tožbo tožeče stranke zavrnilo.