Up-576/03 - 16

15. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 486/2003 z dne 4. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 279/96 z 3. 10. 2002 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper dopis Vrhovnega državnega tožilstva št. Ctz 290/2003-5-SŠ-vp z dne 11. 11. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in pritožniku (toženi stranki) naložilo, da v roku 15 dni odstrani stvari z južnega dela parcele št. 928 k.o. Iška Loka in v bodoče opusti vsa poseganja v navedeno nepremičnino, ter zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev dela nepremičnine v neposredno posest. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišč. Navaja, da sodišče ni doumelo bistva spora v navedeni pravdi. Obširno pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja, s katerim v pravdi ni uspel. Meni, da sta sodišči z navedeno odločitvijo njegovo nepremičnino "podarili" tožečima strankama in sicer del njegove parcele v izmeri približno 85m2 (v sodbi naveden južni del parcele 928 k.o. Iška Loka) in 65m2 (v sodbi naveden vzhodni del parcele 928 k.o. Iška Loka). Navaja, da ni bil vabljen na nobeno obravnavo in da v postopku ni bil zaslišan. Sodišče naj ne bi upoštevalo njegovih pripravljalnih vlog z dne 4. 1. 2002 in z dne 20. 9. 2002. Sodišče druge stopnje naj bi napačno štelo, da je zadnja navedena vloga prepozna. Navaja, da mu sodišče ni dalo roka za odgovor na razširitev tožbenega zahtevka. Obe sodišči sta šteli, da sta odločbi Geodetske uprave in Ministrstva za okolje in prostor o popravku zarisa meje pravnomočni, čeprav nista. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da je v svoji laični pritožbi nasprotoval odločitvi glede obeh spornih delov. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pritožnik je dne 27. 1. 2004 vložil dopolnitev ustavne pritožbe, ker naj bi Vrhovno državno tožilstvo neutemeljeno zavrnilo pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B – I.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bil lahko utemeljen očitek, da sodišče pritožnika ni zaslišalo. Vendar bi bil ta očitek lahko utemeljen le v primeru, če bi sodišče odklonilo njegovo zaslišanje in hkrati zaslišalo nasprotno pravdno stranko. Zgolj to, da pritožnik ni bil zaslišan, če nista bili zaslišani kot stranki tudi nasprotni pravdni stranki, samo po sebi še ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. Tudi očitek, da ni bil vabljen na naroke za glavno obravnavo, je neutemeljen, saj je pritožnik v pravdnem postopku imel pooblaščenca, zato se skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) vabila za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu stranke. Iz zapisnikov glavnih obravnav, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da se je njegov pooblaščenec glavne obravnave udeležil.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic bi bil lahko relevanten očitek, da sodišče ni upoštevalo njegove laične pritožbe in da ni upoštevalo navedb v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2002. Iz pravice do enakega varstva pravic izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi odločbe opredeli. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tej zahtevi je Višje sodišče zadostilo s tem, ko je v obrazložitvi pojasnilo, da navedb iz laične pritožbe in pripravljalne vloge ni moglo upoštevati, ker so bile prepozne. S temi navedbami je pritožnik sicer utemeljeval, da je on lastnik spornega dela parcele št. 928 k.o. Iška Loka. Vendar je odločanje o lastninski pravici na spornem delu navedene parcele predmet drugega pravdnega postopka, saj je sodišče odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku izločilo iz tega pravdnega postopka. Zato pritožniku pravica do izjave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, ni mogla biti kršena z odločitvijo sodišča o neupoštevanju navedb glede lastninske pravice na spornem delu nepremičnine.

6.Pravica iz 22. člena Ustave pa pritožniku tudi ni mogla biti kršena s tem, da sta sodišči svojo odločitev oprli na odločbo Območne enote Geodetske uprave št. 5/38-85 TK z dne 28. 2. 2001. Zgolj dejstvo, da je bila kasneje dokončna upravna odločba odpravljena in da mora Ministrstvo o pritožbi zoper odločbo Geodetske uprave odločati ponovno ter da sta obe sodišči namesto izraza dokončno uporabili izraz pravnomočno, pa tudi ne more utemeljiti ustavne pritožbe.[1]

7.Z izpodbijanima sodbama pritožniku tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti odločitve izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitev navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

8.Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogah z dne 17. 9. 2003, 10. 1. 2004 in z dne 28. 12. 2004, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B – II.

10.V delu, v katerem pritožnik v "dopolnitvi" ustavne pritožbe z dne 10. 1. 2004 izpodbija dopis Vrhovnega državnega tožilstva, pa je ustavna pritožbo zoper dopis nedopustna. Dopis Vrhovnega državnega tožilstva, da ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti, ni posamičen akt po prvem odstavku 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Poznejša pravnomočna sprememba odločbe pa je razlog za obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP.