Jedro

Za odrekanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine osebi, ki pravico uveljavlja kot družinski član osebe, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja. Stališče, po katerem naj bi med pokojninami lahko izbral le zavarovanec, ne pa uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom, tega pa tudi ne zagotavlja stališče, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi le družinski član uživalca pokojnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 4141367 z dne 9. 12. 2004 in 6. 4. 2005, toženi stranki pa se naloži, da za tožeči stranki izda novo odločbo v roku 30 dni.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožečima strankama njune stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 308,45 EUR, pritožbene stroške v znesku 231,35 EUR in revizijske stroške v znesku 279,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic za odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 12. 2004 in 6. 4. 2005, priznanje vdovske oziroma družinske pokojnine tožnicam od 1. 4. 2004 dalje ter izplačilo le te od 1. 11. 2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi sklenilo, da tožnici sami krijeta svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da je bila tožnicama z odločbo Federalnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Mostar z dne 21. 1. 2004 priznana družinska pokojnina po pokojnem R. M., ki je umrl dne 26. 12. 1994 zaradi bolezni. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev na strani umrlega zavarovanca se je upoštevala pokojninska doba, ki jo je R. M. dosegel v zavarovanju v Republiki Sloveniji v trajanju 12 let, 2 meseca in 13 dni. Sodišče je presodilo, da sta tožnici z izbiro te pokojnine že izčrpali pravico do izbire po drugem odstavku 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnici krijeta sami svoje stroške pritožbe. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da jima je bila priznana pravica do družinske pokojnine, vendar se je pri tej upoštevala le pokojninska doba umrlega zavarovanca z območja BiH v trajanju 7 let. Po predpisih BiH mora biti pokrita dopolnjena pokojninska doba le do 1/4, kar pomeni, da je bil izpolnjen tudi pogoj za priznanje družinske pokojnine po umrlem zavarovancu samo na podlagi delovne dobe, ki jo je ta dopolnil na območju BiH. Tudi če bi bila upoštevana delovna doba z območja Republike Slovenije, uporaba določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev. Tožnica J. M. je zahtevala priznanje in plačilo vdovske pokojnine, kar je glede na določbe ZPIZ-1 druga kategorija od družinske pokojnine. Zaradi tega bi moralo sodišče ugoditi zahtevku za priznanje vdovske pokojnine, saj zanjo tožnica izpolnjuje vse pogoje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 9. 12. 2004 in 6. 4. 2005 temeljita zgolj na ugotovitvi, da sta tožnici že uveljavili pravico do družinske pokojnine po pok. R. M., ta pravica pa jima je bila priznana od 28. 2. 2003 dalje, pri čemer je bila za izpolnitev pogoja za pridobitev pravice upoštevana tudi pokojninska doba, ki jo je pokojni dopolnil v Republiki Sloveniji (v trajanju 12 let 2 meseca in 13 dni). Glede na te ugotovitve tožnici ne moreta več uveljavljati pravice do izbire pokojnine tudi v Republiki Sloveniji – na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Tudi sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita le na takšni presoji, ki je podkrepljena z odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

7. Ta presoja ni pravilna, saj je kasneje pred Ustavnim sodiščem RS prišlo do razveljavitve prav tistih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v podkrepitev svoje presoje sklicuje sodišče druge stopnje. Tako je bila sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005 razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, sodba VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2005 z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 in sodba VIII Ips 309/2006 z dne 12. 2. 2008 z odločbo Ustavnega sodišča Up-1419/2008-13 z dne 22. 10. 2009. V tej odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da za odrekanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine osebi, ki pravico uveljavlja kot družinski član osebe, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja. Stališče, po katerem naj bi lahko med pokojninami izbral le zavarovanec, ne pa uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom, tega pa tudi ne zagotavlja stališče, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi le družinski član uživalca pokojnine. Ustavno sodišče je tudi obrazložilo nepravilnost zavzetega tolmačenja sodišča v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZPIZ-1 (1) in določbo 393. člena ZPIZ-1. To nadalje pomeni, da tožnic ni mogoče že v naprej, zgolj zaradi tega, ker jima je bila priznana pravica do družinske pokojnine tudi v BiH, izključiti in brez preverjanja ostalih pogojev zavrniti njunega zahtevka za priznanje vdovske oziroma družinske pokojnine pri toženi stranki. Ob takšnem stališču bi bila tožena stranka dolžna prvenstveno preveriti, ali tožnici po naših predpisih izpolnjujeta pogoje za pridobitev uveljavljenih pokojnin, ki jih določa ZPIZ-1 (177. člen ZPIZ-1 v povezavi s 393. členom ZPIZ-1 ter zlasti 109. do 126. členom ZPIZ-1).

8. Glede na navedeno in v skladu s 380. členom ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v skladu z 82. členom ZDSS-1 odpravilo izpodbijana upravna akta tožene stranke. Ker le-ta v teh aktih ni posebej ugotavljala in presojala izpolnjevanje ostalih pogojev za priznanje vdovske oziroma družinske pokojnine po ZPIZ-1, saj se je zadovoljila le z napačnim zaključkom, da tožnici že po določbi 177. člena ZPIZ-1 nimata več pravice do izbire pokojnine po ZPIZ-1 (v tem okviru pa sta ostali tudi sodbi sodišč druge in prve stopnje), je revizijsko sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 poleg odprave izpodbijanih upravnih aktov naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta v roku 30 dni (drugi odstavek 82. člena ZDSS-1).

9. Ker sta tožnici z revizijo uspeli, jima pripada tudi povračilo stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP), ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Op. št. (1): Iz prvega odstavka 177. člena ZPIZ-1 izhaja, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se prejšnji odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.