Jedro

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže.

Peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti. Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 5.000 EUR od 17. 11. 2022 dalje do plačila.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2021 do plačila in mu v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.406,16 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko prvi naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2.Zoper navedeno sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila toženka. Navaja, da tožnik ni uspel z gotovostjo dokazati obstoja pravnega posla, ker ni nobenih običajnih materialnih dokazov, kot so na primer listina o sklenitvi pravnega posla, zapis pogodbene volje, potrdilo o izročitvi celotne kupnine, fotografije zadevnih premičnin. To je v popolnem nasprotju z običajnim ravnanjem ljudi pri sklepanju pravnih poslov, katerih predmet je nakup in prodaja premičnin. Sodišče je poklonilo vero tožniku in pričama A. A. in B. B., ki so znanci in med seboj povezane osebe. Tudi za ustni dogovor, da bo tožnik premičnine prevzel 14. 10. 2021, ni nobenih materialnih dokazov. Tožnik, A. A. in B. B. niso prišli na pogreb C. C., čeprav naj bi ga zelo dobro poznali in naj bi bili že dolgo let dobri znanci. Takšen pietetni odnos je skrajno neobičajen. Pričakovati bi bilo, da bi prišli na pogreb, izrekli toženki sožalje in ji že med pogrebom ali med žalnimi slovesnostmi omenili, da so pred kratkim s pokojnim sklenili pravni posel. Tudi za izročitev kupnine 5.000 EUR ni nobenih materialnih dokazov, zato ni z gotovostjo izkazana. Toženka ni našla gotovine, pologa na račun pa tudi ni bilo. Pokojni C. C. hčere ni obvestil o poslu, čeprav sta bila v dobrih odnosih in večkrat na teden v stiku. Sodišče je spregledalo, da se običajno ob sklenitvi posla izroči ara in se bistvene sestavine posla običajno lastnoročno zapišejo na manjši papir. Predvsem pa je spregledalo, da se takšni posli običajno sklenejo in izpolnijo sočasno. Če ne pride do sočasne izpolnitve obveznosti, je tudi običaj, da kupec izroči prodajalcu le manjši del kupnine. Tožbeni zahtevek je v celoti nesklepčen, ker bi, če bi bil posel res sklenjen, imel tožnik nedenarni lastninsko pravni zahtevek do toženke ali kogarkoli tretjega, da mu izroči v posest premičnine, kupljene 30. 9. 2021. Takšnega zahtevka tožnik do toženke ni nikoli uveljavljal. Prav tako bi lahko tožnik do toženke kot dedinje uveljavljal nedenarni obligacijsko pravni zahtevek na izročitev pogodbenega predmeta, ki je ostal v hrambi pri C. C. Obveznost prodajalca je bila iskovina, vendar tožnik nikoli ni prišel do toženke, da bi prevzel domnevno kupljene premičnine. Tožnik je bil po lastnih trditvah od 30. 9. 2021 lastnik premičnin, C. C. pa shranjevalec, zato je tožnik že takrat prevzel vse rizike in pravice, tako tudi riziko naključnega uničenja stvari in pravico, da lahko od kogarkoli zahteva izročitev premičnin v posest. Protispisen je zaključek sodišča, da je tožnik odstopil od prodajne pogodbe z dne 30. 9. 2021 in na podlagi odstopa zahteva vrnitev dane kupnine v višini 5.000 EUR. Takšnih trditev tožnik ni podal, sodišče je samo naredilo takšne zmotne materialno pravne zaključke, kar predstavlja protispisnost in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Toženka je edina dedinja1 po pok. C. C. st., ki je umrl 13. 10. 2021. Tožnik trdi, da je s slednjim dne 30. 9. 2021 sklenil ustno kupoprodajno pogodbo za nakup treh strojev (stružnica za železo, brusilni stroj in varilni aparat) in kovinske blagajne ter mu istega dne za njih izročil 5.000 EUR kupnine. Odvoz stvari je bil zaradi teže predmetov povezan z organizacijo prevoza (dvigala) dogovorjen za kasneje, to je za 14. 10. 2021. Po smrti C. C. st. tožnik do stvari ni mogel več priti, toženka odklanja vsakršno komunikacijo s tožnikom, stvari nima več, kupnine pa noče vrniti. Toženka je trdila, da so vse tožnikove trditve neresnične in prilagojene potrebam te pravde ter zanikala obstoj terjatve.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dne 30. 9. 2021 med tožnikom in pok. C. C. st. sklenjen tako zavezovalni (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika, OZ) kot razpolagalni posel, ker gre za primer, ko teža in velikost stvari ne dopuščata izročitve stvari neposredno v roke pridobitelja, da pa je pokojni odsvojitelj nedvoumno in jasno izrazil svojo voljo, da predmete prenese v last tožnika (prim. prvi odstavek 60. člena Stvarnopravnega zakonika). Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je obveznost prodajalca, da kupcu omogoči izvrševati dejansko oblast nad kupljenimi stvarmi in jih prevzeti v svojo neposredno posest, s trenutkom prodajalčeve smrti prešla na toženko kot njegovo dedinjo in univerzalno pravno naslednico (prim. prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Pritožbeno sodišče navedene zaključke sprejema kot pravilne.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne dokazne podlage za tak zaključek, ker v zvezi s sklenjenim poslom "ne obstajajo nobeni običajni materialni dokazi". V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže. Ker dokazni standard za dokazovanje dejstev v pravdi ni gotovost, ampak prepričanje2 , sta neutemeljena tudi pritožbena očitka, da tožnik ni uspel s stopnjo gotovosti dokazati sklenitve pravnega posla in izročitve kupnine.

8.Za izoblikovanje prepričanja o resničnosti posameznega spornega dejstva je potrebna skrbna in razumna dokazna ocena, izoblikovana na osnovi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče prve stopnje po teh napotkih po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja pravnega posla in izročitve kupnine. Dokazna ocena, ki temelji na izpovedbah tožnika ter prič A. A. in B. B., je prepričljiva in razumno argumentirana. Pritožbena navedba, da gre za znance, sama po sebi ne more vzbuditi upoštevnega dvoma v verodostojnost njihovih izpoved. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, kako se "običajno" sklepajo posli. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnik in pokojni C. C. st. poznala vrsto let, se redno srečevala na Č. tržnici, kjer je imel tožnik stojnico, se večkrat obiskala tudi na domu in se srečevala na lovskih srečanjih. Bila sta v prijateljskem odnosu, zato ni tako zelo neobičajno, da je bila sklenjena ustna pogodba, kot to želi prikazati pritožnica. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in prič ugotovilo tudi, da so že prej z C. C. st. poslovali ustno3 in niso imeli nobenih pomislekov, da mu ne bi zaupali, da bo izročil kupljene stvari. S temi ugotovitvami se pritožba ne sooči.

10.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov poziv z dne 29. 6. 2022, da mu toženka izroči stvari, v primeru, da jih nima več, pa vrne kupnino, šteti za konkludentno izraženo odstopno upravičenje (106. člen OZ). Toženka je namreč še v roku za izročitev predmetov tožniku sporočila, da zavrača vsakršno obveznost. Posledično tožnik upravičeno zahteva vrnitev izročene kupnine 5.000 EUR (drugi odstavek 111. člena OZ).

11.V skladu s določbo petega odstavka 111. člena OZ mora stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožnik je trdil, da je kupnino izročil 30. 9. 2021, zakonske zamudne obresti pa je zahteval od 14. 10. 2021, to je od naslednjega dne po smrti prodajalca. Takšne obresti je sodišče prve stopnje tudi prisodilo z obrazložitvijo, da toženka obrestnemu delu zahtevka ni nasprotovala. Pri tem je prezrlo, da peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več4 ) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti.5 Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala.6 Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.7 Tega bremena tožnik ni zmogel. Do zakonskih zamudnih obresti bi bil tožnik upravičen šele od razveze pogodbe, saj je šele takrat nastala obveznost vrnitve in šele od takrat naprej je pridobitelj nepošten. Ker iz podatkov spisa ni mogoče zanesljivo8 ugotoviti, kdaj je bila pogodba razvezana, tožnik pa v zvezi s tem, posledično pa z nepoštenostjo toženke, nima nobenih trditev, je pritožbeno sodišče odločilo, da je do zakonskih zamudnih obresti upravičen od vložitve tožbe (prim. 193. člen OZ).

12.Zaradi navedenega je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 5.000 EUR tečejo od 17. 11. 2022 do plačila in ne od 14. 10. 2021 do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13.Glede na to, da je toženka v pritožbenem postopku uspela le v delu obrestnega dela zahtevka, stroški odgovora na pritožbo pa niso v ničemer pripomogli k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče glede na neznaten uspeh toženke na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1

2

3

4

5

6

7

8

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 106, 111, 111/2, 111/5, 193, 435, 435/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 60, 60/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142, 142/1 Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 289, 289/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.