Jedro

Če oseba, ki vnese trošarinsko blago v Slovenijo, nima pravice vnašati trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine in če za vneseno blago tudi ne obračuna in plača trošarine, je blago v Slovenijo vneseno nezakonito. Ker so kupci nezakonito vnesenega blaga solidarno odgovorni za plačilo trošarine, je revident, ki je kupil nezakonito vnesene trošarinske izdelke, pravilno in zakonito zavezan k plačilu trošarine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 11. 7. 2007, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 30. 6. 2009, s katero je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ določil trošarinski dolg za 31.827 litrov plinskega olja iz tarifne oznake 2710 19 45 kombinirane nomenklature carinske tarife in 93.707 litrov plinskega olja iz tarifne oznake 2710 19 41 v skupni višini 32.353,58 EUR, obračunal zamudne obresti (v višini 3.159,50 EUR) in kot solidarna dolžnika za plačilo dolga zavezal A. A. iz B. in revidenta. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je blago v Slovenijo iz Avstrije nezakonito vnesla družba C. C., d. o. o., katere pravni naslednik zaradi njenega izbrisa iz sodnega registra je A. A. iz B. Blago je bilo prepeljano v štirih pošiljkah (februarja in marca 2005) s spremljajočimi trošarinskimi dokumenti, čeprav navedena družba ni imela dovoljenja za prejemanje trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine. Trošarina ni bila plačana. Kupec in dejanski prevzemnik blaga pa je bil revident. 2. V obrazložitvi sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe, tožbene ugovore pa zavrne kot neutemeljene. Strinja se, da je v zadevi prišlo do nezakonitega vnosa blaga. Solidarni zavezanec za plačilo trošarine je v takšnem primeru tudi kupec nezakonito vnesenega blaga. Sklicuje se na določbe Zakona o trošarinah – ZTro (Ur. l. RS, št. 2/2007-UPB3), in sicer na 7., 16. in 17. člen.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo revident vlaga revizijo. V zvezi z dovoljenostjo revizije navaja, da je vrednost spora 36.549,01 EUR, poleg tega naj bi bil izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da so za obračun trošarine stvarno in krajevno pristojni avstrijski organi, saj so nepravilnosti nastale v Avstriji. Zastopnik družbe C. C., d. o. o., A. A. iz B. ni podpisal trošarinskih listin, zato ta družba ni bila prejemnik blaga, posledično pa tudi revident ne odgovarja za trošarinski dolg. Ker je avstrijski pošiljatelj blago prodal osebam, ki niso imele trošarinskega dovoljenja, bi morala biti trošarina poplačana iz njegove bančne garancije v skladu s tretjim odstavkom 15. člena v zvezi z 20. členom Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992. Solidarna in objektivna odgovornost dobrovernega kupca za trošarinski dolg je ustavno nesprejemljiva (v nasprotju z načelom sorazmernosti in načelom določljivosti kaznovalnih ravnanj) in v neskladju s stališčem Sodišča Evropske unije – SEU v zadevah C-439/04 in C-440/04, v skladu s katerim dobroverni kupec odgovarja po subjektivnem načelu (samo če mu je mogoče očitati, da iz malomarnosti ni vedel za nezakonitost transakcije). Izpodbijana sodba ni obrazložena glede odločilnih dejstev, saj med drugim ne pojasnjuje, kaj pomeni „nezakonit vnos“ blaga in kaj pomeni „sodelovanje“ pri nezakonitostih. Neutemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi, s katerimi bi se lahko razjasnilo, ali so bile nepravilnosti storjene v Avstriji, in ali so bili trošarinski dokumenti, ki so spremljali pošiljke, veljavni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da prekine postopek in „sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti“ določb 8., 13., 13a., 16., in 17. člena ZTro. Priglaša stroške postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker je v obravnavanem primeru revident zavezan plačati 32.353,58 EUR glavnice in to izpodbija v celoti, je ta pogoj izpolnjen.

7. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku, saj v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev te zadeve izhaja, da je družba C. C., d. o. o., v Slovenijo vnesla trošarinsko blago, da je bila na spremljajočih trošarinskih dokumentih opredeljena kot prejemnik blaga, da pravice prejemati trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine ni imela ter da trošarine ni obračunala in plačala.

9. Vnos trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine je dopusten le, če carinski organ prejemniku blaga izda trošarinsko dovoljenje ali prizna status pooblaščenega ali nepooblaščenega prejemnika trošarinskega blaga (3., 9. in 10. točka 4. člena ZTro). Ker družba C. C., d. o. o., ni pridobila nobenega od teh statusov, tudi ni mogla opraviti zakonitega vnosa blaga pod režimom odloga plačila trošarine. Trošarinska obveznost za blago, ki ga je vnesla, je zato nastala v trenutku, ko je bilo blago vneseno v Slovenijo (3. točka prvega odstavka 5. člena ZTro). Z nastankom trošarinske obveznosti pa nastane tudi obveznost trošarinskega zavezanca (v skladu s 1. točko 4. člena ZTro je trošarinski zavezanec tudi pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost trgovine na debelo s trošarinskimi izdelki), da trošarino sam v predpisanem roku obračuna (34. člen ZTro) in plača (35. člen ZTro). Če tega ne stori, ravna nezakonito, posledično pa to tudi pomeni, da je blago v Slovenijo vneseno nezakonito.

10. Nezakonit vnos blaga v smislu ZTro je torej po mnenju revizijskega sodišča vsak vnos, ki je opravljen v nasprotju z ZTro, ne glede na to, ali je oseba, ki je blago vnesla na takšen način, s tem storila tudi kaznivo dejanje ali prekršek, saj je to stvar drugih postopkov. V primeru nezakonitega vnosa blaga je podlaga za obračun trošarine 3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro, ki posebej določa, da nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Enako stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v zadevah X Ips 208/2009, X Ips 217/2009, X Ips 226/2009 in X Ips 251/2009. 11. Iz dejanskih ugotovitev v zadevi tudi izhaja, da je revident kupil in fizično prevzel nezakonito vneseno blago. Po 6. točki drugega odstavka 17. člena ZTro je oseba, ki mora plačati trošarino, tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Ker gre v obravnavnem primeru za izdelke v smislu 16. člena ZTro in ker je revident njihov kupec in prevzemnik, je za trošarinsko obveznost odgovoren tudi on. Njegova obveznost je solidarna, saj tretji odstavek 17. člena ZTro določa, da če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

12. Revizijski ugovor o neustavnosti solidarne odgovornosti ni utemeljen, saj po presoji revizijskega sodišča ureditev ne pomeni nesorazmernega posega v položaj kupcev nezakonito vnesenega blaga. Cilj, ki ga zasleduje takšna ureditev, je namreč utemeljen (zagotovitev, da so vsi trošarinski izdelki enako obremenjeni s tovrstno dajatvijo ter zagotavljanje proračunskih sredstev), poleg tega premoženjske posledice solidarne odgovornosti za posameznega dolžnika niso nujno dokončne, saj lahko ta zoper ostale solidarne dolžnike uveljavlja regresni zahtevek pred pravdnim sodiščem.

13. Ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na stališča Sodišča Evropske unije - SEU. V zadevah, na katere se sklicuje, je SEU odločalo o predhodnem vprašanju glede pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost v primerih davčnih goljufij. Gre torej za drugo vrsto javne dajatve, ki jo tako na ravni Evropske unije kot nacionalni ravni urejajo drugi predpisi, zato stališča SEU v zvezi z davkom na dodano vrednost niso pravno pomembna v trošarinskih zadevah.

14. Ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na določbe Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992. Tretji odstavek 15. člena in nanj navezujoči 20. člen direktive urejata vprašanje odgovornosti za napake, ki se zgodijo med gibanjem trošarinskega blaga. V obravnavanem primeru pa ne gre za napake med gibanjem blaga, temveč za napake, storjene potem, ko je blago prispelo v Slovenijo.

15. Niso utemeljeni niti ugovori glede bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba je razumno in dovolj obsežno obrazložena. Pojem „nezakonit vnos“ je prvostopenjsko sodišče uporabljalo pravilno, to je tudi v smislu obrazložitve te sodbe Vrhovnega sodišča. Drugi zakonski pojmi, ki so za revidenta sporni, pa za odločitev v tej zadevi niso bistveni.

16. Tudi ni utemeljen revizijski ugovor glede neizvedbe predlaganih dokazov. Ugotavljanje pristnosti trošarinskih dokumentov (revident trdi, da jih zakoniti zastopnik družbe C. C., d. o. o., dejansko ni podpisal), ne more vplivati na revidentovo odgovornost za trošarinski dolg, glede na to, da so bili sporni trošarinski izdelki vneseni v Slovenijo, trošarina zanje ni bila plačana, njihov kupec pa revident. Nepravilnosti avstrijskega pošiljatelja trošarinskih izdelkov, ki naj bi se tudi ugotavljale po predlogu revidenta, pa so stvar avstrijskega pravnega reda. Revidentovi dokazni predlogi se glede na navedeno nanašajo na okoliščine, ki za odločitev niso pomembne, v takšnih primerih pa lahko sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave, torej brez izvedbe predlaganih dokazov.

17. Revizijsko sodišče tudi ni sledilo predlogu revidenta za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb ZTro. Kot je že bilo pojasnjeno v obrazložitvi te sodbe, določbe ZTro, ki so bile v obravnavanem primeru uporabljene, po mnenju revizijskega sodišča niso nejasne in ne posegajo nesorazmerno v položaj kupcev trošarinskega blaga, ki je bilo nezakonito vneseno v Slovenijo.

18. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena in 383. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, do ostalih navedb in pravnih naziranj revidenta pa se ni podrobneje opredeljevalo.

19. Revizijsko sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 20. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.