Jedro

Če je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost na podlagi sodbe na podlagi pripoznave, ta sodba pa ni prenehala obstajati (bodisi z razveljavitvijo oz. spremembo le-te), ni nastala obveznost tožene stranke do vrnitve vtoževanih zneskov, ker ni odpadla pravna podlaga za plačilo navedenih zneskov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prepovedalo toženi stranki odtujitev in obremenitev njenih solastnih deležev na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 1688 k.o. Melinci, vl. št. 406 k.o. Črenšovci, vl. 1301 in vl. št. 1397 k.o. Dolnja Bistrica z odredbo zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve toženi stranki solastnih deležev na nepremičninah, vpisanih v zgoraj navedenih vl. št., ta začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti rešitve predmetne zadeve, pritožba zoper sklep pa ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve v vtoževani višini. Sodba prvostopenjskega sodišča v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 429/2003 je bila izdana na podlagi pripoznave, na podlagi te sodbe je tožeča stranka svojo obveznost toženi stranki poplačala, zato jo zdaj neutemeljeno zahteva nazaj. Kar je tožena stranka prejela v dobri veri in celo na podlagi sodbe sodišča, ni dolžna vrniti. Tožeča stranka sicer sodbe opr.št. Pd 429/2003 ni priložila tožbi, iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v ta spis vpogledalo. Tako sploh ni razvidno, kako sta postopka opr. št. Pd 429/2003 in opr. št. Pd 208/2002 (oz. VIII Ips 209/2003) med seboj povezana. To pomeni, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana. Še manj pa je verjetno izkazana terjatev tožeče stranke v višini 234.157,50 SIT v zvezi s pravdo, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti opr. št. Pg 31/2004. Tožena stranka ni stranka te pravde in ne ve, kdo koga toži (iz opr. št. te pravde izhaja, da gre za spor med gospodarskimi subjekti), predlogu za izdajo začasne odredbe pa ni bila priložena nobena listina iz te pravde, ki bi izkazovala verjeten obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Tožeča stranka ni izkazala niti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Tožeča stranka ni niti navedla niti izkazala višine prejemkov tožene stranke, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Izpolnjeni niso niti pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe pa vsaj preuranjena.

V skladu z 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če so izpolnjeni pogoji iz 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Citirani člen določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji ali da mu bo terjatev zoper njega nastala - 1. odst. 270. čl. ZIZ). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj svoje terjatve do tožene stranke, ki jo vtožuje v okviru tega individualnega delovnega spora. Iz tožbenih navedb tožeče stranke je razbrati, da je sodišče prve stopnje v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 429/2003, v okviru katerega je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke izplačilo zneska 4,386.918,00 SIT s pp, 5.2.2004 izplačala toženi stranki zneska 6,768.077,92 SIT in 94.619,80 SIT (skupno glavnica, obresti in stroški), poleg tega pa tudi sodno takso v višini 65.803,00 SIT. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu tožeče stranke ni vpogledalo v spis opr.št. Pd 429/2003, tožeča stranka pa navedene sodbe na podlagi pripoznave v spis tudi ni predložila. Iz spisovnih podatkov zaenkrat ne izhaja, da bi bila sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003, ki je potrditvah tožeče stranke očitno pomenila pravno podlago za izplačilo zneskov 6.768.077,92 SIT, 94.619,80 SIT in 65.803,00 SIT, razveljavljena oz. spremenjena. Ker iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bila citirana sodba opr. št. Pd 429/2003 razveljavljena oz. spremenjena (s čimer bi odpadla pravna podlaga za plačilo zgoraj navedenih zneskov, s tem pa bi posledično nastala obveznost tožene stranke do vrnitve le-teh - 190. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS št. 83/01), je prvostopenjsko sodišče preuranjeno zaključilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj svoje terjatve do tožene stranke za plačilo zgoraj navedenih zneskov. Če je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost na podlagi sodbe na podlagi pripoznave, ta sodba pa ni prenehala obstajati (bodisi z razveljavitvijo oz. spremenitvijo le-te), ni mogoče zaključiti, da je nastala obveznost tožene stranke do vrnitve prejetih zneskov. Po stališču pritožbenega sodišča na navedeno ne vpliva niti sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2003 z dne 8.6.2004. S to sodbo je Vrhovno Sodišče RS spremenilo sodbo sodišča druge stopnje opr.št. Pdp 192/2003 z dne 16.5.2003, pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 208/2002 z dne 14.11.2002 tako, da je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek sedanje tožene stranke na razveljavitev sklepa sedaj tožeče stranke, na podlagi katerih je sedanji toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo. Iz spisovnih podatkov je namreč zaenkrat razbrati, da je tožeča stranka izplačala toženi stranki zneske 6,768.072,92 SIT, 94.619,80 SIT in 65.803,00 SIT na podlagi sodbe na podlagi pripoznave Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 429/2003. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na to, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve v zvezi z izplačilom zneska 234.157,50 SIT. Navedeni znesek je tožeča stranka od tožene stranke v tožbi vtožuje kot stroške, ki jih je doslej imela v pravdi zoper Z. Murska Sobota v odškodninski zadevi opr. št. Pg 31/2004, pri čemer v spis ni predložila nobene listine, iz katere bi verjetno izhajala utemeljenost obstoja njene terjatve glede navedenega zneska. Glede na to po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve niti za izplačilo zneseka 234.157,50 SIT.

Ker sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke predlagala tožeča stranka (izvedeni dokazi pa ne nudijo opore ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana), sodišče prve stopnje pa je posledično nepravilno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vpogledati v spis opr. št. Pd 429/2003, ugotoviti ali je tožeča stranka toženi stranki izplačala v tem individualnem delovnem sporu vtoževani znesek na podlagi sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003 ali je ta sodba postala pravnomočna oz. ali je bila razveljavljena oz. spremenjena in nato ponovno odločiti o predlagani začasni odredbi.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka ni verjetno izkazala nevarnosti, da bi zaradi ravnanja tožene stranke (odtujevanje, skrivanje ali kakršnokoli drugačno razpolaganje s premoženjem) postala uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). Trditev tožeče stranke, da tožena stranka iz svojih prejemkov vtoževanega zneska nikakor ne bo mogla plačati, ne zadostuje za verjetno izkazanost zgoraj navedene nevarnosti.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje sledi napotkom pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz predmetnega sklepa in nato ponovno odloči o predlagani začasni odredbi tožeče stranke.