Jedro

Tretjetožena stranka je šola, ki po prvem odstavku 144. člena Obligacijskega zakonika – OZ, (Ur. l. RS, št. 83/01-97/07) odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod njenim nadzorstvom, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke (odgovornost ne glede na krivdo), pač pa za krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Odgovarja, če opusti dolžno nadzorstvo, pri čemer mora sama dokazati, da ga ni opustila, ali da bi škoda nastala tudi ob skrbnem nadzorstvu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tega ni uspela dokazati.

Izrek

1. Pritožbi tretjetožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obveznost tretjetožene stranke nerazdelnega plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 10.10.2005 do 8.3.2009 zniža na zakonske zamudne obresti od glavnice 13.353,36 EUR ter se tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko v presežku, glede zamudnih obresti v tem času od glavnice 18.500,00 EUR, zavrne.

2.

V ostalem se pritožba tretjetožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede nje v nespremenjenem delu potrdi.

3.

Tretjetožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvi toženec in tretja toženka tožniku dolžna nerazdelno plačati 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2005 do plačila in mu povrniti 2.307,05 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Glavnica predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je 13.1.2004 takrat mladoletnemu tožniku povzročil takrat mladoletni sošolec – prvi toženec, med odmorom v Srednji šoli ... - tretji toženki. V presežku (tožnik je odškodnino zahteval tudi od drugotožene stranke – matere prvega toženca in zamudne obresti že od 13.1.2004) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tretjetožena stranka. Navaja, da ji ni znano, v čem bi naj bila problematičnost prvega toženca kot dijaka, zaradi česar bi bil potreben poostren nadzor nad njim. V nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje je ravnateljica S. D. izpovedala, da ni bila seznanjena z njegovim neprimernim vedenjem. Tudi po izpovedbi priče J. V. se škodna dejanja v šoli niso pojavljala. Njegova izpovedba v kazenskem postopku se je nanašala samo na obravnavani škodni dogodek, ne na predhodna ravnanja. Razredničarka N. L. je vedela le za neopravičene izostanke prvega toženca. Fizičnih obravnavanj izven šole tretja toženka ni obravnavala. Med pet minutnim odmorom ni bilo razlogov za kakršenkoli poostren nadzor nad dijaki. V srednjih šolah, glede na starost dijakov, sploh ni primerno, da bi bili ti nadzorovani v prostem času odmorov. Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah ne določa pravic in dolžnosti stalnega nadzora nad dijaki, pač pa so ti glede na pričakovano psihološko starost dolžni spoštovati pravice drugih, ravnati v skladu z zakonom in predpisi, predvsem pa ne ogrožati zdravja in varnosti sodijakov. Šola jim mora pri izvrševanju nadzorne dolžnosti dopuščati dovolj prostora za razvoj njihove osebnosti. Po višini pritožba nasprotuje sodbi prve stopnje, ker bo ambulantni poseg, ki ga je tožnik zaradi zmanjševanja škode dolžan dopustiti, vzpostavil skoraj prejšnje stanje, zaradi česar zmanjšanje življenjske aktivnosti nikakor ne bo 15 %. Tretjetožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik na pritožbo zoper sodbo ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 13.1.2004 mladoletni prvi toženec (roj. ) med odmorom v Srednji šoli poškodoval tožnika tako, da mu je skozi pihalnik, narejen iz ogrodja kemičnega svinčnika, v oko ustrelil buciko. S sklepom Okrožnega sodišča v ..., opr. št. KM 85/2004 z dne 26.5.2005 je bil mladoletnemu prvemu tožencu zaradi tega izrečen vzgojni ukrep. Tretjetožena stranka je šola, ki po prvem odstavku 144. člena Obligacijskega zakonika – OZ, (Ur. l. RS, št. 83/01-97/07) odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod njenim nadzorstvom, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke (odgovornost ne glede na krivdo), pač pa za krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Odgovarja, če opusti dolžno nadzorstvo, pri čemer mora sama dokazati, da ga ni opustila, ali da bi škoda nastala tudi ob skrbnem nadzorstvu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tega ni uspela dokazati.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil prvi toženec problematičen učenec, ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ravnateljici iz lastnega res ni bilo kaj znanega, podravnatelj in razredničarka pa se ob zaslišanju nista več veliko spomnila. Vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pogledalo tudi kazenski spis Okrožnega sodišča v ...., opr. št. KM 85/2004, v katerem so zapisniki o zaslišanju slednjih dveh, ko sta povedala, da je prvi toženec odstopal od povprečja učencev v smislu negativnega obnašanja, oz. da je izsiljeval sošolca za zlato verižico, zaradi česar je šola obvestila policijo, česar zaslišana ob predočitvi zapisnikov nista zanikala. Pritožbene navedbe, da sta zaslišana izpovedovala (6.4.2004) le o neopravičenih izostankih in o dogodkih pred obravnavanim škodnim dogodkom (13.1.2004), zato niso prepričljive. Prav tako ne navedba, da tretji toženki ni bilo znano, v čem je bila problematičnost prvega toženca.

Zgolj problematičnost prvega toženca sicer ni odločilna, saj šola res ne more imeti dijakov ves čas pod neposredno kontrolo, vendar tretjetožena stranka kako drugače ni izkazala skrbnega spremljanja vedenja dijakov med odmori in občasnih kontrol, ki so potrebne. V pritožbi z argumenti, da je stalen nadzor nedopusten, ker je treba dijakom pustiti zadosti svobode za razvoj njihovih osebnosti, neutemeljeno zanika primernost kakršnegakoli nadzora med odmori. Zadosten nadzor je lahko že občasno pojavljanje dežurnega profesorja v razredih med odmori, ki prepreči občutek popolne svobode dijakov, ki zato med odmori ne morejo početi vsega, kar se jim zljubi. Takšen nadzor je nad 15-16 letniki vsekakor potreben. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je prvi toženec skupaj z drugimi dijaki izdelal pihalnik na bucike in z njimi vadil streljanje na plastičnih vrečkah in nato še na sošolcih (prvi toženec je pred tožnikom tudi sošolca P. zadel v obraz). Nevarno ravnanje ni bilo hipno, pač pa je trajalo nekaj časa, kar bi tretjetožena stranka morala in mogla zaznati, oziroma bi z običajnimi kontrolami lahko preprečila. Ni pojasnila npr., kakšna navodila so imeli reditelji oddelka, če je prihajalo v razredu do kršitve reda in discipline (45. člen hišnega reda) in kako je takrat ravnala. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje samo na 3. člen Pravilnika o šolskem redu v srednjih šolah (Ur. l. RS, št. 17/97), ne upošteva pa svoje dolžnosti iz 3. alineje 28. člena takrat veljavnega pravilnika. Pritožbeno sodišče ponavlja njeno obrnjeno dokazno breme. S pritožbenimi navedbami, da dijakov ni bila dolžna stalno nadzorovati in s poudarjanjem njihovih dolžnosti, ni uspešno nasprotovala zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala opravljanja nadzorstva z dolžno skrbnostjo.

Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi igle, ki se mu je zapičila v oko, utrpel poškodbo roženice, šarenice in skalitev leče levega očesa. Potrebno je bilo šivanje šarenice, vstavitev umetne leče, skupaj 13-dnevna hospitalizacija po dveh operacijah in deset ambulantnih pregledov. Trpel je hude telesne bolečine ob poškodbi, dva dni srednje hude po vsaki operaciji in deset dni lahke po vsaki operaciji ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, kot so injekcije tik ob očesu, RTG, očesna obveza, večtedenska odsotnost od pouka itd. Odškodnina 7.000,00 EUR za takšne telesne bolečine in nevšečnosti, po kriterijih 179. člena OZ in po sodni praksi ni previsoka. Enako velja za odškodnino 1.500,00 EUR za strah, saj je bil tožnik ob poškodbi in v času zdravljenja v strahu pred izgubo vida na levo oko. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je izvedenec trajanje sekundarnega strahu večje intenzitete ocenjeval na dva meseca.

Pravilno je ugotovljeno tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ni bilo le začasno, kot zmotno meni pritožba. Zaradi skalitve lečne ovojnice je potrebna nova operacija, ki pa ne bo vzpostavila stanja pred poškodbo, pač pa stanje po zaključenem zdravljenju v letu 2004. Takrat kljub dobremu vidu na daleč, ni bil možen vid na blizu z levim očesom. Potrebna so očala z multifokalnim steklom na levi strani, ki pa niso enakovredna. Nova operacija bi odstranila novo poslabšanje, za 90 % slabšo vidno ostrino, zaradi katere se tožnik sedaj obnaša kot človek z enim očesom. Tudi brez tega popravljivega poslabšanja, ki je nastalo v petih letih do pregleda pri sodnem izvedencu, tožnikove ostale, trajne posledice na levem očesu, ki znižujejo njegovo življenjsko aktivnost, utemeljujejo odškodnino 10.000,00 EUR za njegove duševne bolečine. Upoštevati je potrebno mladost oškodovanca in pomembnost poškodovanega čutila. Glede temelja in glede višine odškodnine je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, ni posebej navajala odločitve o zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče je ta del sodbe prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), s pravilno uporabo materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zamudnih obresti od odškodnine pravilno ni priznalo že od zahtevanega datuma škodnega dogodka, pač pa šele od vložitve tožbe, ko je tožena stranka po drugem odstavku 299. člena OZ prišla v zamudo, vendar bi moralo upoštevati tudi višino takratnega zahtevka – 3.200.000,00 SIT (13.353,36 EUR). Tožena stranka s plačilom končnega zneska primerne odškodnine 18.500,00 EUR ni mogla biti v zamudi pred zvišanjem zahtevka na ta znesek, 9.3.2009. Pritožbeno sodišče je v tem smislu sodbo prve stopnje delno spremenilo. Sprememba se nanaša samo na tretjetoženo stranko, ki se je edina pritožila. Glede prvotožene stranke je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka. Toženi stranki sta navadna sospornika, glede katerih je mogoča različna odločitev o tožbenem zahtevku.

Tretjetožena stranka je s pritožbo uspela v minimalnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbe.