Videonadzorne kamere pri sosedu

Datum

22.11.2023

Številka

07121-2/2023/1456

Kategorije

Video in avdio nadzor

Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) smo 16. 11. 2023 prejeli vaše zaprosilo za mnenje glede videonadzornih kamer vašega soseda, ki so usmerjene na cesto oziroma na sosednjo hišo.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Splošna uredba se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti.

Videonadzor, ki ga posameznik izvaja nad svojim zasebnim objektom, se praviloma šteje kot obdelava osebnih podatkov za zasebno dejavnost, razen v primeru, ko se z njim snemajo tudi javne površine ali prostor, ki ni v lasti posameznika, ki videonadzor izvaja. V tem primeru bi IP lahko uvedel inšpekcijski postopek le tedaj, ko bi obstajali konkretni dokazi, da posameznik dejansko snema površine, ki niso v njegovi lasti.

Posameznik, ki meni, da se s snemanjem posega v njegove osebnostne pravice, lahko uporabi institute civilnega ali kazenskopravnega varstva, ki sodijo v pristojnost sodišč. Tako je posameznik, ki neupravičeno snema druge, lahko podvržen odškodninski tožbi (134. člen Obligacijskega zakonika) ali uvedbi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja (138. člen Kazenskega zakonika).

Obrazložitev

IP uvodoma pojasnjuje, da se pravila Splošne uredbe oziroma ZVOP-2 ne uporabljajo za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti. Konkretno to pomeni, da če posameznik videonadzor izvaja izključno za svoje lastne, domače namene, se taka obdelava podatkov praviloma šteje kot obdelava za osebno uporabo in domače potrebe. Videonadzor izključno svoje posesti v vsakem primeru zapade pod domačo uporabo. Skladno z 18. uvodno izjavo k Splošni uredbi pa je uporaba podatkov za lastne, domače namene presežena, če posameznik videonadzor izvaja ob opravljanju poklicne ali komercialne dejavnosti. Prav tako je uporaba za osebne oz. domače potrebe presežena v primeru, da posameznik posnetke posreduje nepooblaščeni tretji osebi (ali jih objavi na internetu) oziroma v kolikor videonadzor pomeni snemanje javnega prostora. Za obdelavo v smislu Splošne uredbe prav tako ne bi šlo, če posamezniki na posnetkih sploh niso določljivi (npr. zaradi kota snemalnega kadra, ločljivosti posnetka ali drugega razloga).

Za kršitev varstva osebnih podatkov bi praviloma šlo torej takrat, ko bi posameznik videonadzorne posnetke uporabljal za namene, ki presegajo domačo uporabo (in so na njih posamezniki določljivi), ali pa kadar bi videonadzor pomenil snemanje javnega prostora.

Ob tem opozarjamo, da lahko IP inšpekcijski postopek uvede le, ko za to obstaja utemeljen sum kršitve določb ZVOP-2 oz. Splošne uredbe in ko je to v javnem interesu, ker zatrjevana kršitev predstavlja znaten vpliv na varstvo zasebnosti prizadetega posameznika oz. družbe kot celote. IP tako praviloma ne uvede inšpekcijskega postopka v primeru, ko snemanje s strani fizične osebe sicer zajema (deloma) javni prostor, vendar pa fizična oseba take posnetke uporablja za svoje domače in ne komercialne namene, jih ne posreduje nepooblaščeni tretji osebi ali pa objavi na internetu oziroma če posledice takega snemanja, četudi (deloma) izven zasebnega prostora, nimajo znatnega vpliva na zasebnost posnetih. Za obstoj utemeljenega suma kršitve morajo biti podani konkretni dokazi (npr. konkretni videoposnetek ali posnetek zaslonske slike), da posameznik dejansko snema površine, ki niso v njegovi lasti ali da posnetke uporablja za namene, ki presegajo domačo uporabo.

Ob tem IP dodaja, da četudi konkretni primer ne bi predstavljal kršitve s področja varstva osebnih podatkov, pa bi lahko posameznik svoje pravice uveljavljal pred sodiščem. V tem primeru bi lahko šlo za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost. Na primer, posameznik lahko skladno s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631, OZ) s tožbo od sodišča zahteva, da le to odredi prenehanje ravnanja (npr. videonadzora), prav tako pa lahko na podlagi 179. člena OZ zahteva odškodnino, če mu je zaradi tega nastala škoda. Izvajanje videonadzora v okoliščinah iz 138. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 105/22 – ZZNŠPP, KZ-1) pa lahko pomeni kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja, ki se preganja na predlog, podan na pristojni policijski postaji.

V upanju, da smo vam pomagali, vas lepo pozdravljamo.

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka