Jedro

Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavna določba tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1. Rok iz tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1, v skladu s katerim se vozniško dovoljenje izda do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2 ali A in B, materialni prekluzivni rok, katerega posledica pa ni izguba veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se le-to lahko kadarkoli podaljša, če voznik začetnik opravi program dodatnega usposabljanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je štelo, da tožnica izpodbija akt organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožničina vloga za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 22. 2. 2017. 2. V obrazložitvi je pojasnil, da je tožnica navedeno vlogo vložila v skladu s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz). Zato ji je organ 24. 2. 2017 poslal poziv na dopolnitev vloge s predložitvijo potrdila o opravljenem dodatnem usposabljanju za voznika začetnika. Ker tožnica v določenem roku vloge ni dopolnila, jo je organ kot nepopolno zavrgel. 3. Organ druge stopnje je z odločbo zavrnil pritožbo zoper navedeni sklep. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica 23. 2. 2015 prvič pridobila vozniško dovoljenje za voznika začetnika z veljavnostjo dveh let, torej do 23. 2. 2017. Tako ZVoz-1 kot tudi prej veljavni ZVoz pa določata obvezno opravljanje programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Gre namreč za zakonski pogoj, ki ga mora izpolniti voznik začetnik, če želi podaljšati veljavnost vozniškega dovoljenja. Neopravljen program za voznika začetnika pa ne pomeni obveznosti ponovnega opravljanja vozniškega izpita, saj ima voznik možnost, da ga opravi kadarkoli. Organ druge stopnje je še pojasnil, da se tožnica ne more sklicevati na nepoznavanje prava, in da je stvar zakonodajalca, ali bo za začetek veljavnosti predvidel prehodno obdobje.

4. Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje vložila tožbo. Navedla je, da se je sredi decembra 2016 pri uslužbencu Upravne enote pozanimala glede podaljšanja vozniškega dovoljenja, če dodatno usposabljanje na poligonu še ni bilo opravljeno. Uslužbenec naj bi ji dva dni (okoli 21. 2. 2017) pred potekom veljavnosti vozniškega dovoljenja svetoval oddajo vloge za njegovo podaljšanje. Vendar pa naj ji ne bi pojasnil, da se bo ZVoz v tem delu po novem letu spremenil, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ko je 21. 2. 2017 želela podaljšati vozniško dovoljenje, ji je bilo rečeno, da tega ne more storiti brez potrdila o opravljenem dodatnem usposabljanju voznika začetnika, saj je začel veljati nov ZVoz. Kljub temu je tožnica naslednji dan (22. 2. 2017) vložila vlogo za podaljšanje skladno z ZVoz, ki je veljal do uveljavitve novega zakona. Pojasnjuje, da bi vlogo vložila pred 12. 1. 2017, ko je začel veljati novi ZVoz, če bi bila seznanjena s spremembo zakonodaje, za kar pa tožena stranka preko medijev naj ne bi ustrezno poskrbela. Glede na navedeno naj bi tožnica brez svoje krivde izgubila vozniško dovoljenje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ugotovitev, da je upravičena do podaljšanja vozniškega dovoljenja za 1 leto, ugotovitev, da je tožena stranka s svojim ravnanjem in odločbo št. 3716-15/2017/2-00611138 z dne 15. 6. 2017, kršila pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), odpravo navedene odločbe z dne z dne 15. 6. 2017. Priglasila je stroške.

5. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, oba upravna organa sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi sodišče in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.1 Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je zato v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavna določba tretjega odstavka 59. člena ZVoz-12. Iz nje je razvidno, da se vozniško dovoljenje izda do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2 ali A in B. Vozniško dovoljenje se podaljša, ko voznik opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov za eno izmed kategorij A2 ali A in B. 9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica pridobila vozniško dovoljenje za voznika začetnika, da ni opravila programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, in da s tem v zvezi ni dopolnila svoje vloge z dne 22. 2. 2017. 10. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ pravilno uporabil navedeni materialni predpis. Po presoji sodišča je rok iz tretjega odstavka 59. člena ZVoz-1 materialni prekluzivni rok, katerega posledica pa ni v izgubi veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se le-to lahko kadarkoli podaljša, če voznik začetnik opravi program dodatnega usposabljanja.

11. Tožničino sklicevanje na nepoznavanje prava pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerim bi lahko uspela v upravnem sporu. Na nepoznavanje pravnih predpisov se namreč ne more sklicevati, saj so ti objavljeni in se z njimi lahko seznani vsak.3 Zato ni podana očitana kršitev 7. člena ZUP, ki jo tožnica vidi v tem, da je upravni organ ni opozoril na uveljavitev ZVoz-1. Pri tem sodišče zgolj pojasnjuje, da je podobno določbo v zvezi s podaljšanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja vseboval tudi prej veljavni ZVoz. V skladu z njegovim 53. členom se je vozniško dovoljenje vozniku začetniku namreč izdalo z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti ter se mu podaljšalo, ko je opravil program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov (tretji odstavek). Vozniku začetniku je lahko pristojni organ največ enkrat podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti, vendar ne več kot za eno leto. Če predpisanih obveznosti tudi v tem roku ni izpolnil, se mu je izdalo novo vozniško dovoljenje le, če je ponovno opravil vozniški izpit. V tem primeru je ponovno postal voznik začetnik (četrti odstavek).

12. Neutemeljeni so tudi ostali tožbeni ugovori. O izdaji vozniških dovoljenj oziroma podaljšanju veljavnosti dovoljenj v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZVoz-1 odločajo upravne enote. Zato ne gre za kršitev 23. člena Ustave RS, saj je zoper odločitev upravnega organa tožnici zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ugovori glede kršitve EKČP pa so pavšalni, zato jih sodišče niti ni moglo presoditi.

13. Sodišče ugotavlja, da tožnica z isto tožbo zahteva odpravo akta, izdanega v skladu z 2. členom ZUS-1, in hkrati uveljavlja zahtevke, kot da gre za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. Zahteva namreč, da se ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem in odločbo št. 3716-15/2017/2-00611138 z dne 15. 6. 2017 kršila pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencija o človekovih pravicah. Tovrstni zahtevki (ugotovitev kršitve ustavne pravice) se lahko uveljavljajo le, če so podani pogoji za tožbo po 4. členu ZUS-1. Teh pa v obravnavani zadevi ni, saj gre za upravni spor po 2. členu ZUS-1 (zoper upravno odločbo), kar pomeni, da je glede na določbo s 4. člena ZUS-1 zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki ga je tožnica izkoristila.

14. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je med tožnico in toženo stranko sporna le pravilna uporaba materialnega prava (uporaba relevantnih določb ZVoz-1) in ne dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 2 Uradni list RS, št. 85/2016 in nadaljnji. 3 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 220/2008 z dne 26. 5. 2011.