Jedro

Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 18.426,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka) ter odločilo, da se zavrne zahtevek tožene stranke (v nadaljevanju toženke) na povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu (I. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga ustrezno spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke A. d.o.o. kot upravitelja avtoceste. Meni, da na odgovornost zavarovanca toženke kaže okoliščina, da je po škodnem dogodku na viaduktu na obstoječo betonsko ograjo postavil še dodatno jekleno ograjo. Opozarja, da je bilo za avtocesto pridobljeno uporabno dovoljenje v letu 1997, takrat pa varnostne ograje niso izpolnjevale standarda SIST EN 1317, ki je v veljavi sedaj. Navaja, da se je na istem odseku že zgodila nesreča s smrtnim izidom leta 2017, ko je voznika tovornjaka odbilo iz viadukta. Meni, da ograja ni ustrezna za primer naleta vozila, izgube nadzora nad vozilom, trka motornega kolesa, avtobusa ali tovornjaka. Našteva še druge prometne nesreče na drugih odsekih avtocest v Sloveniji. Čeprav je tožnik čez betonsko ograjo stopil v neznano, saj zaradi teme ni mogel videti, ali je na drugi strani cesta, je vseeno utemeljeno pričakoval, da bo imel tla pod nogami. Betonska ograja je bila relativno nizka in jo je bilo enostavno preskočiti. Zavarovanec toženke ni ustrezno poskrbel za varnost udeležencev v prometu. Navaja, da je bil povod za ravnanje tožnika pritisk fiziološke potrebe zaradi dolgo stoječe kolone vozil, zato ni bilo pričakovati, da bo lahko počakal in se ustavil na počivališču. Sklicuje se na VSM sodbo I Cp 1135/2016. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člen ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih postopkovnih kršitev,1 da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7. V predmetni zadevi je tožnik zoper toženko, pri kateri ima A. d.o.o. kot upravljalec avtoceste zavarovano odgovornost, vložil tožbo na plačilo odškodnine. Zavarovancu toženke je očital neskrbno ravnanje, ker ni poskrbel za varnost udeležencev v prometu s postavitvijo ustrezne višje ograje na viaduktu, kjer je tožnik padel v globino. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero je oškodovanec upravičen do odškodnine, če so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Zavarovanca tožene stranke kot upravljalca avtoceste zavezuje standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

8. Iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 16. 8. 2020 okoli 22.00 ure na avtocesti A1 kot sovoznik stopil iz osebnega avtomobila, ki je obstal v stoječi koloni z namenom, da opravi fiziološko potrebo (malo potrebo). V ta namen je na robu cestišča preskočil betonsko varovalno ograjo, ki je bila visoka približno toliko, kot je visok osebni avtomobil, ter padel v globino. Ni namreč vedel, da stoji na viaduktu, saj je bila tema, preko betonske ograje pa je skočil zmotno misleč, da so na drugi strani trdna tla.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita, da je bila višina betonske ograje neustrezna, pri tem pa le posplošeno trdi, da jo je bilo mogoče enostavno prestopiti oziroma preskočiti. Tožnik zanemari ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila betonska ograja visoka kot avtomobil (kot je tudi razvidno iz fotografije - priloga A3), kar nenazadnje izhaja tudi iz tožnikove izpovedi. S takšno višino betonske ograje je zavarovanec toženke zadostil standardu dolžne skrbnosti iz drugega odstavka 6. člena OZ. Izkustveno je sprejemljivo, da tako visoke ovire ni mogoče enostavno premagati in da tako visoka ograja ustrezno preprečuje, da bi pešči padli iz viadukta. Zgolj okoliščina, da je upravljalec avtoceste po škodnem dogodku na navedeno betonsko ograjo namestil še dodatno kovinsko ograjo, ne izkazuje neustreznosti prejšnje ograje, kot zmotno meni tožnik. Tovrstna izboljšava očitno presega zahteve glede zagotavljanja varnosti peščev na avtocesti in za presojo dolžnega ravnanja upravljalca avtoceste nima pomena.

10. Pravilnosti takega zaključka ne more omajati niti tožnikovo posplošeno sklicevanje na standard SIST EN 1317, ki se nanaša na zagotavljanje varnosti pred trki vozil v ograjo viadukta, kot je navedel tudi sam tožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi do škode namreč ni prišlo zaradi trka vozila v ograjo viadukta, temveč zato, ker je tožnik preskočil visoko ograjo zaradi opravljanja fiziološke potrebe ob daljši ustavitvi vozil v koloni. Ker gre za povsem drugačne okoliščine, je tudi brez pomena tožnikovo sklicevanje na prometne nesreče na istem in drugem odseku avtoceste, kjer je prišlo do trka vozila v varnostno ograjo.

11. Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.

12. Z ravnanjem tožnika, ko je v temi preskočil kot avtomobil visoko varovalno betonsko ograjo na viaduktu z namenom opravljanja fiziološke potrebe, upravitelj ni mogel računati in takega ravnanja ni bil dolžan preprečiti (prvi odstavek 6. člena OZ), s tem pa je odpadla protipravnost s strani tožnika zatrjevane opustitve. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je takšno ravnanje brez vsakršne osnovne samozaščitniške skrbnosti. Za škodni dogodek je po pojasnjenem odgovoren izključno tožnik sam in do zahtevane odškodnine ni upravičen (131. člen OZ).

13. Tudi pritožbeno sklicevanje na VSM sodbo I Cp 1135/2016 z dne 10. 1. 2017 ni utemeljeno, saj tam ni šlo za primerljivo situacijo. V tisti zadevi je namreč oškodovanec pri vožnji s kolesom po nekategorizirani cesti padel v potok, ker ni bilo postavljenega ustreznega znaka, v obravnavani zadevi pa ni šlo niti za vožnjo s kolesom niti iz trditev tožnika ne izhaja, da pred začetkom viadukta ne bi bilo ustreznega znaka.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V pritožbi postopkovnih kršitev ne konkretizira.