Jedro

Ker je bila tožba v konkretnem primeru že vročena toženki, je za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) opusti vložitev zemljiškoknjižnega predloga za vpis njene lastninske pravice pri nepremičninah z ID znakoma -863-1 in -863-3, ki v naravi predstavljata stanovanje v izmeri 61,70 m2 v drugem nadstropju stanovanjske hiše in temu stanovanju pripadajočo klet, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) prepusti soposest teh nepremičnin in ji predloži v zahtevku opredeljene listine; ali poda popoln in pravilen predlog za vpis njene lastninske pravice v zemljiški knjigi pri nepremičnini ID znak -863-1 in ID znak -863-3 do celote, tožniku prepusti soposest nepremičnin z ID znakoma -863-1 in -863-3, ter tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko pri solastniškem deležu do ½ navedenih nepremičnin vknjižila lastninska pravica (točka I. izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 7.176,00 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe z dne 11. 4. 2016. Ni jasno, o katerem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo, saj ni dopustilo niti spremembe tožbe z dne 10. 12. 2013. Tožbeni zahtevek ni nikdar vseboval besede ali oziroma je bila ta postavljena zgolj zaradi neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja in ker mu toženka želela predložiti dokumentacije glede predmetnega stanovanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje spremenilo svoje materialnopravno stališče, čeprav se sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu o tem ni izreklo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevne in v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve procesnih določb, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek ni bil nikoli postavljen alternativno, ne držijo. Zahtevek v vlogi z dne 10. 12. 2013 je namreč glasil natanko tako, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, nanašal pa se je na nepremičnini z ID znakoma -863-1 in -863-3. V tej vlogi je tožnik sicer spremenil tožbeni zahtevek tako, da je poleg prvotnega zahtevka za preklic darila (o katerem je že pravnomočno odločeno) postavil zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v izreku izpodbijane sodbe. Tožnik je na naroku dne 11. 4. 2016 ponovno spremenil tožbeni zahtevek. Zahtevek, kakor ga je tožnik postavil na tem naroku, ni več postavljen alternativno. Tožnik namreč zahteva le še, da mu toženka prepusti soposest nepremičnine ID znak -863-3 in mu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za delež do 1/2 navedene nepremičnine. Tožnik torej ne zahteva več, da toženka opusti vložitev zemljiškoknjižnega predloga za ½ nepremičnin ID znak -863-1 in ID znak -863-3 in mu izroči listine, na podlagi katerih bo se lahko vpisal kot lastnik teh nepremičnin; ali da toženka poda predlog za vpis njene lastninske pravice pri teh nepremičninah in mu izda zemljiškoknjižno dovolilo za solastniški delež do ½ navedenih nepremičnin, temveč zahteva zgolj še izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnino ID znak -863-3 (vztraja tudi pri prepustitvi soposesti obravnavane nepremičnine). Na naroku dne 11. 4. 2016 je torej tožnik znova spremenil tožbo, saj je tožbeni predlog drugačen in tožba več ne vsebuje alternativne kumulacije zahtevkov,(1) zato ni pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da gre zgolj za uskladitev tožbenega zahtevka.

7. Ker je bila tožba v konkretnem primeru že vročena toženki, je za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženka je v predmetni zadevi spremembi tožbe z dne 10. 12. 2013 in spremembi tožbe z dne 11. 4. 2016 nasprotovala. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 11. 4. 2016 sprejelo sklep, da ne dopusti spremembe tožbe z dne 10. 12. 2013, kakor tudi ne spremembe tožbe z dne 11. 4. 2016, kar je navedlo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kljub temu pa je nato odločilo s sodbo in tako meritorno odločalo o zahtevku, kakor ga je tožnik postavil v vlogi z dne 10. 12. 2013, ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Izpodbijana odločba je tako obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek odločbe nasprotuje njenim razlogom. Če je sodišče prve stopnje menilo, da spremembe tožbe ni mogoče dopustiti (v obrazložitvi sicer ni pojasnilo, zakaj sprememba ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama), bi moralo odločiti s sklepom, da se sprememba tožbe ne dopusti (šteje se, da je dopustitev spremembe tožbe smotrna, če se med pravdnima strankama dokončno uredijo razmerja in načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora).(2) V tem primeru procesne predpostavke za sojenje glede v vlogi z dne 10. 12. 2013 novo postavljenega in na naroku dne 11. 4. 2016 spremenjenega zahtevka ne bi bile podane in izdaja sodbe ne bi bila dopustna (o preostalem delu zahtevka za preklic darila je že bilo pravnomočno odločeno, zato ne bi bilo več nobenega zahtevka, o katerem bi sodišče prve stopnje še moralo meritorno odločati). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo meritorno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, postavljenega v vlogi z dne 10. 12. 2013, je dejansko spremembo tožbe z dne 10. 12. 2013 dopustilo, čeprav je obrazložilo ravno nasprotno, pri tem pa niti ni navedlo razlogov za (ne)dopustitev spremembe oziroma ni pojasnilo, zakaj šteje, da sprememba tožbe ni dopustna za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama.

8. V konkretni zadevi gre za spor med bivšima zakoncema. Tožnik je že pred prvim narokom vložil pripravljalno vlogo, v kateri je navajal, da zahteva vrnitev darila (½ stanovanja, ki ga je v času trajanja zakonske zveze podaril toženki, kot izhaja iz tožbenih navedb) na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)(3) in postavil prej navedeni alternativni zahtevek, sedaj pa vztraja pri izročitvi zemljiškoknjižne listine za solastniški delež ½ predmetne nepremičnine.(4)

9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tudi spremenilo svoje stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V sodbi z dne 14. 4. 2015 je namreč navedlo, da sta bili pravdni stranki lastnika predmetnega stanovanja, vsak do 1/2, ker bi si naj sporno stanovanje, ki je sicer predhodno spadalo v skupno premoženje, že razdelila pred sklenitvijo darilne pogodbe v letu 2010, kar izhaja iz neprerekanih navedb tožnika. V izpodbijani sodbi pa je med drugim kot razlog za zavrnitev zahtevka navedlo, da tožnik ni nikdar trdil, da je bila obravnavana nepremičnina njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi spregledalo, da tožnik sicer ni prerekal, da je nepremičnina, katere lastnik je postal na podlagi prodajne pogodbe z dne 15. 1. 1992, v času nakupa spadala v skupno premoženje pravdnih strank, vendar pa je tudi navajal, da sta s toženko dne 7. 10. 1992 sklenila sporazum o ugotovitvi skupnega premoženja, s katerim je toženki priznal solastniški delež do ½ navedene nepremičnine, nato pa ji je v letu 2010 podaril še svoj solastniški delež do ½ (katerega vrnitev zahteva v obravnavani zadevi), s čimer je zatrjeval, da v času daritve leta 2010 predmetno stanovanje več ni spadalo v skupno premoženje pravdnih strank.

10. Glede na naravo kršitev, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodne odločbe. Ponovno bo moralo odločiti o dopustitvi sprememb tožbe z dne 10. 12. 2013 in z dne 11. 4. 2016, svojo odločitev ustrezno pojasniti ter navesti, zakaj šteje, da je sprememba tožbe dopustna oziroma smotrna za dokončno ureditev med pravdnima strankama. O spremembi tožbe bo moralo odločiti s sklepom, nato pa s sodbo meritorno odločiti v zadevi o spremenjenem zahtevku, ki ga je dopustilo s sklepom. Prav tako se bo v primeru meritornega odločanja o zahtevku moralo opredeliti do vseh relevantnih navedb pravdnih strank in ugotoviti, ali je bilo skupno premoženje pravdnih strank (predmetno stanovanje) že razdeljeno v času daritve leta 2010 oziroma, ali še vedno spada v skupno premoženje pravdnih strank.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : ZPP v drugem odstavku 184. člena določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Sprememba tožbenega predloga je vedno sprememba tožbe.

Op. št. (2) : Wedam Lukič, D., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 2. knjiga, str. 205. Op. št. (3) : Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.

Op. št. (4) : V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora v primeru, če je predmet darila nepremičnina, darovalec od obdarjenca zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za povratni vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo (VSL sodba II Cp 3357/2012 z dne 25. 9. 2013).