Jedro

Revizijsko sodišče je že v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik in pravna prednika prvega in drugega tožnika so s tožbo zahtevali plačilo deviznih sredstev, ki so jih na podlagi pogodbe o denarnem depozitu privarčevali na hranilni knjižici pri Ljubljanski banki d. d., Osnovni banki oziroma Glavni filiali Zagreb. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, naj plača prvemu tožniku 2.789 USD, 101,08 GBP, 5.647,40 CHF in 5.703,91 EUR, drugemu tožniku pa 725,54 USD, 12.432,15 EUR in 118,10 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in celotni zahtevek zoper drugo in tretjo toženko zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu v razmerju do prve toženke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo prve toženke pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne razveljavljenem (obsodilnem) delu potrdilo.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba prve toženke zavrnjena, slednja vlaga predlog za dopustitev revizije, in sicer glede vprašanj, ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko: (1) je odločilo, da se uporablja slovensko pravo in da je pristojno slovensko sodišče (po sedežu prve toženke, čeprav gre za razmerje, sklenjeno z banko v Zagrebu); (2) je v zvezi s preoblikovanjem Ljubljanske banke, Osnovne banke Zagreb v Ljubljansko banko, Glavno podružnico Zagreb. (v nadaljevanju LB GPZ) ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj na podlagi formalne registracije te banke kot podružnice prve toženke, ne da bi upoštevalo naravo deviznih vlog, da postopek sanacije LB GPZ ni bil dokončan, da prenos sredstev, pravic in obveznosti na prvo toženko ni bil izveden in končno Sporazum o vprašanjih nasledstva ter ukrepe Republike Hrvaške, ki so onemogočali poslovanje LB GPZ in kakršenkoli vpliv prve toženke nanjo; (3) ni upoštevalo načela „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kritje v matični banki, kot tudi ne določbe 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o tem, da je hranilna vloga razmerje med deponentom in enoto banke, pri kateri je bila vloga odprta. Meni, da prakse revizijskega sodišča o teh vprašanjih še ni oziroma je napačna, zato je zoper sodbo II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 vložila tudi ustavno pritožbo. S kasnejšo dopolnitvijo predloga opozarja na sklenitev Memoranduma med Vladama Republike Slovenije in Republike Hrvaške z dne 11. 3. 2013. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Razloge, s katerimi predlagateljica utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, je revizijsko sodišče že obravnavalo in jih zavrnilo v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013. Ker se je rok za vložitev predloga za dopustitev revizije iztekel 23. 1. 2013 (predlagateljica je izpodbijano odločbo prejela 24. 12. 2012), kasnejše dopolnitve predloga z dne 22. 4. 2013 ni bilo mogoče upoštevati (prvi odstavek 367.b člena ZPP). Glede na navedeno pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).