Jedro

Tožnica Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč jo je zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, to je julija 1991. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnica vložila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je tožnica na dan 23. 12. 1990 imela prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Y. in da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ (državljanka Srbije), zato bi morala izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Tožnica je bila v postopku zaslišana. Povedala je, da je Slovenijo zapustila leta 1990 skupaj s starši in da so verjetno odšli zaradi njene varnosti in varnosti njene sestre oziroma celotne družine. Osebna odjava prebivališča v Sloveniji je bila narejena zaradi prijave v Srbiji. V Slovenijo se ni vračala, najprej zaradi šolanja, kasneje pa zato, ker ji tega ni dopuščala finančna situacija. Za državljanstvo ni zaprosila. Tožnica tudi ni navedla vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ. Ker je bila tožnica v času zapustitve Slovenije mladoletna, je organ pridobil tudi izjavo njene mame A.A. Slednja je v izjavi navedla, da je tožnica zapustila Slovenijo julija 1991 skupaj z njo-mamo in sestro zaradi varnosti in nadaljnjega šolanja ter zato, ker se je pričela vojna; mož oziroma oče pa je ostal v Sloveniji, kjer je leta 1992 postal slovenski državljan. Odhod tožnice iz Slovenije ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen dne 26. 2. 1992, tožnica pa je zapustila Slovenijo leta 1991 na željo staršev. Na podlagi navedenega organ ugotavlja, da razlog, zaradi katerega je tožnica julija 1991 zapustila Slovenijo, ni eden od upravičenih razlogov odsotnosti, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede na navedeno organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje in zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije, ki traja od julija 1991 dalje, ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tudi ne more biti upravičena. Tožnica je Republiko Slovenijo zapustila julija 1991, torej pred 26. 2. 1992, ko je prišlo do izbrisa in ji prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni prenehala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč zaradi odjave dne 20. 8. 1991. Ker tožnica ni izkazala upravičenega razloga za svojo odsotnost od julija 1991 dalje, to pomeni, da tožnica pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je z navedeno odločbo tožene stranke prišlo do kršitve z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva, enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožena stranka tožnici ni omogočila sodelovanja v postopku izvedbe dokazov - zaslišanja prič, sosedov. Izrek napadene odločbe je nejasen in nesmiseln in odločba nima jasne obrazložitve, na podlagi česa je prišlo do zavrnilne odločbe. Tožena stranka ni celotno ocenila izjave tožnice, saj je citirala samo določene dele, in je na ta način izkrivila njeno izjavo. Nedvomno je, da je družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in se nameravala vrniti nazaj. Oče jo je odjavil, ko se je zvedelo, da se bo zgodil izbris. Opozarja na odločbo Evropskega sodišča v Strasbourgu v zadevi Kurić, v kateri je sodišče v primeru Zorana Minića ugotovilo, da je imel center življenjskih interesov v Sloveniji. Tožnica si je večkrat poskusila urediti status v Republiki Sloveniji in je v postopku navajala, kako je to poskušala narediti; se pravi, da je pokazala dovolj interesa za stalno prebivanje. Status si je poskušala urediti leta 1994, ampak, ker tedaj ni imela službe, tudi ni mogla pridobiti papirjev za legalno bivanje v Sloveniji. Maksimalna 10 letna odsotnost je protiustavna in tožena stranka ne navaja, od kdaj se šteje rok za to maksimalno odsotnost. Tožena stranka je imela možnost, da v skladu s 153. členom Ustave zavrne uporabo določb ZUSDDD, ki so neskladne z Ustavo. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo Upravne enote Ljubljana odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica, glede na določbe ZUSDDD, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Republiko Slovenijo je zapustila že leta 1991, torej že pred 26. 2. 1992 in je bila iz registra stalnega prebivalstva odjavljena dne 20. 8. 1991, kar pomeni, da njena odsotnost ni posledica izbrisa. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, namreč izhaja, da je tožnica (kot mladoletna) zapustila Slovenijo (skupaj z mamo in sestro) julija 1991 in od tedaj dalje živi v Srbiji. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ, tožničin odhod iz RS tako ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnica RS ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč je zapustila RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, saj jo je zapustila julija 1991. Na podlagi teh ugotovitev je zato pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Ker torej tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

11. Pri tem je prvostopenjski organ glede na to, da je bila tožnica v času zapustitve Slovenije mladoletna, njeno dejansko življenje v RS pravilno presojal tudi skozi izjavo njene mame, saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem. Tožničina mama je povedala, da je skupaj s hčerkama zapustila Slovenijo, med drugim, ker se je tu začela vojna. Povedala je tudi, da se zaradi vojne ni moglo v Slovenijo, do česar pa se tožena stranka ni opredelila, čeprav je to sicer eden od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Vendar pa sodišče v zvezi s tem dodaja, da se je v Slovenijo dalo iz Srbije vseskozi priti preko Madžarske.

12. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, tožbeni očitki pa neutemeljeni. Neutemeljena je tožbena navedba, da si je tožnica poskušala urediti status leta 1994, vendar ker ni imela službe (iz podatkov v spisu izhaja, da je bila leta 1994 stara 14 let, torej tedaj ne bi mogla biti v službi), tudi ni mogla dobiti papirjev za legalno bivanje v Sloveniji, ki je tudi sicer nedopustna tožbena novota (52. člen ZUS-1), saj tega tožnica na zaslišanju ni povedala, temveč je povedala, da se v Slovenijo ni poskušala vrniti zaradi šolanja (pri čemer je podrobno pojasnila, da je osnovno šolo končala leta 1995, srednjo šolo leta 1999, fakulteto pa leta 2009) in zaradi finančne situacije.

13. Neutemeljena je tožbena navedba, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nesmiseln in da odločba nima obrazložitve, na podlagi česa je prišlo do zavrnitve. Izrek izpodbijane odločbe je povsem jasen, saj iz njega jasno izhaja, da je bilo odločeno o tožničinem zahtevku, to je, da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi jasno razvidni razlogi, zakaj tožničinemu zahtevku ni bilo ugodeno, saj je v zadostni meri obrazloženo, da tožnica pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, ker niso podani razlogi za njeno upravičeno odsotnost. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožena stranka njene izjave ni ocenila v celoti in da je citirala samo določene dele. Tožnica to samo pavšalno zatrjuje in z ničemer ne konkretizira. Tudi tožbena navedba, da je tožnica (oziroma celotna družina) zapustila Slovenijo zaradi izbrisa in da jo je oče odjavil, ko se je zvedelo, da se bo zgodil izbris, ni utemeljena. Tožnica je namreč zapustila Slovenijo julija 1991. Res je bila odjavljena iz registra stalnega prebivalstva, vendar je Slovenijo zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki se je zgodil dne 26. 2. 1992, kar pomeni, da v konkretnem primeru ni vzročne zveze med zapustitvijo in izbrisom.

14. Tožnica uveljavlja tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, češ da ji v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje pri izvedbi dokazov-zaslišanju prič, sosedov. Ta tožbeni ugovor ni temeljen, saj v postopku niso bile zaslišane nobene priče, niti tožnica njihovega zaslišanja niti ni predlagala; vpogledana je bila samo pisna izjava njene mame. Tožnica pa je bila pred izdajo odločbe tudi pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je torej imela možnost, da se o tem izreče. 15. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić glede na to, da ESČP v tej sodbi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP. Pač pa se je o ZUSDDD izreklo Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je bil ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavni sporni zadevi, neustaven. Tedaj veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju ustavnega sodišča neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma. Opredelila je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji so bili v obravnavanem primeru pravilno upoštevani. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da naj bi bile (nenavedene) določbe ZUSDDD v neskladju z Ustavo.

16. Glede na navedeno je upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnica ni izkazala pogoja dejanskega pogoja za življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče njeno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, tudi ni moglo slediti pavšalni tožbeni navedbi, da je z izpodbijano odločbo prišlo do kršitve tožničinih navedenih ustavnih pravic.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.