Jedro

139. člen OZ ureja dovoljeno samopomoč, ki je v SPZ posebej urejena in že iz tega razloga uporaba 139. člen OZ ne pride v poštev. Sicer pa 139. člen OZ določa, da kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, te ni dolžan povrniti. Izključuje torej protipravnost kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, v tej zadevi pa gre za spor zaradi motenja posesti in ne odškodninsko zadevo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni mirni soposesti kopalnice in sanitarij, ki se nahajajo na levi strani hodnika v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., s tem, ko je dne 15. 9. 2014 v skupni kopalnici razbila keramične ploščice, odstranila kopalno kad, prekinila vodovodno napeljavo, razbila odtoke, razbila betonsko ploščo in izkopala pol metra globoko jamo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in sicer, da mora v navedeni kopalnici zabetonirati jamo, ki jo je izkopala, namestiti keramične ploščice, postaviti kopalno kad, vzpostaviti vodovodno napeljavo s pripadajočo armaturo in usposobiti odtoke, v bodoče pa se je tožena stranka dolžna vzdržati takšnih ali podobnih motitvenih dejanj (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 499,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Del tožbenega zahtevka, naveden v IV. točki izreka, je zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov, zlasti pa napačne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se izpodbijani sklep v bistvenem omejuje na pravila o samopomoči iz Stvarnopravnega zakonika (SPZ), medtem ko je tožena stranka navajala drug pravni institut – skrajno silo, ki ni identična samopomoči po SPZ. Tožena stranka je svoje ravnanje opredelila s pravnim institutom skrajne sile in ravnanjem v stiski, ker je pretila nevarnost mnogo večje škode. Kar je toženec storil, je storil zato, da bi preprečil poplavljanje lastnega stanovanja in ravnanje toženca izključuje protipravnost. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj toženčevega ravnanja ni presojalo glede na 138. in 139. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Predlaga, da Višje sodišče spremeni odločitev tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je v postopku v pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2015 navajal, da je bil, da bi preprečil večjo vlago oziroma celo odpad ometa, prisiljen kopalnico razbiti in odtoke odpreti in s tem ugotoviti, kje je vzrok. Navajal je, da ni krivdno odgovoren, ker je ravnal v skrajni sili. V nadaljevanju je na naroku dne 23. 1. 2015 tožena stranka navajala, da se je zatekla k samopomoči, da bi preprečila hudo nastajajočo škodo v zvezi s poplavljanjem. Ponovila je, da je ravnala v skrajni sili, ki izključuje protipravnost. V vlogi z dne 5. 2. 2015, ki jo je sicer vložila že po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, je ponovno navajala, da je bila prisiljena odklopiti odtoke, da bi preprečila poplavo v stanovanju in da gre za ravnanje v skrajni sili. Že sama tožena stranka se je torej sklicevala tako na samopomoč kot skrajno silo. Sodišče prve stopnje je zato, glede na to, da gre za spor zaradi motenja posesti, glede na zatrjevana dejstva pri odločitvi pravilno uporabilo 31. člen SPZ. Pri tem je ugotovilo, da kumulativno zahtevani pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za dopustnost samopomoči, niso bili podani. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je njej ali njenemu premoženju pretila neposredna nevarnost, ni dokazala, da je nevarnost izhajala iz sfere tožeče stranke in da ji je s puščanjem nastala težja premoženjska škoda (da bi prišlo do večjega zamakanja oziroma celo do poplave namreč tožena stranka ni izkazala).

6. Navedenih ugotovitev pritožba ne izpodbija, pač pa vztraja, da je treba uporabiti določbi 138. in 139. člena OZ. 139. člen OZ ureja dovoljeno samopomoč, ki je v SPZ posebej urejena in že iz tega razloga uporaba 139. člen OZ ne pride v poštev. Sicer pa 139. člen OZ določa, da kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, je ni dolžan povrniti. Izključuje torej protipravnost kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, v tej zadevi pa gre za spor zaradi motenja posesti in ne odškodninsko zadevo. Uporaba 139. člena OZ torej ne pride v poštev.

7. Podobno velja za 138. člen OZ, ki v drugem odstavku določa, da če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena. Glede na vsebino celotnega člena, po katerem oškodovalec ni dolžan povrniti škode v navedenih primerih, gre spet za izključitev protipravnosti kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Glede na to, da se tudi v sporu zaradi motenja posesti zahteva protipravnost posega v posest, bi lahko prišla v poštev le analogna uporaba tega člena in ustreznih določb kazenskega prava, ki se nanašajo na skrajno silo, saj se tudi OZ na povzročitev škode v stiski le sklicuje in elementov ne navaja. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tem primeru ni izpolnjen pogoj neposredne nevarnosti in je zamakanje trajalo daljše obdobje, ni šlo za nenadno puščanje večjih količin vode, ki bi zahtevalo takojšnje ukrepanje na način, kot je to storil toženec. Tožena stranka pa vseh potrebnih trditev oziroma dejstev glede pogojev skrajne sile sploh ni navedla, tako na primer ni zatrdila, da istočasne nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da tudi (kumulativno) zahtevani pogoji za ugotovitev, da je bilo ravnanje storjeno v skrajni sili (analogna uporaba) niso izpolnjeni. Ugotovitev, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno je tako pravilna, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Stroškovna odločitev temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.