Jedro

Za celotno nepremoženjsko škodo je sodišče tožnici namenilo 86,5 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Tožničine poškodbe spadajo v V. skupino po Fisherjevi klasifikaciji (zelo hudi primeri).

Vprašanje višine urne postavke za tujo pomoč, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, je dejanske narave. Ugotavljati jo je treba v vsakem primeru posebej. Po veljavni sodni praksi je dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku, ki ga je v obravnavanem primeru upoštevaje ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno in presojo, da je primerna višina 5,00 EUR za uro pomoči, sprejema kot pravilno.

Oškodovanec je upravičen do povračila potrebnih stroškov zdravljenja in tistih, ki so v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje vse njegove okoliščine. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bili glede na okoliščine pri tožnici, ko je bilo medicinsko indicirano in priporočeno izvajanje celovite rehabilitacije v zdravilišču (in ne zgolj v zdravstveni ustanovi, kakršna je v njenem domačem kraju), potrebni in povezani z zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da znesek: „42.599,37 EUR“ pravilno glasi: “40.925,73 EUR“.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo še 42.599,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2012 (točka I.) in mesečno rento v višini 50,00 EUR od 1.11.2012 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III.). V točki IV. je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožeča se zavzema za razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka še v višini 38.311,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevka za plačevanje rente po 50,00 EUR od 1.11.2012 naprej. Podrobnejše pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče na bistvene od njih odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena.

7. Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 22.10.2008. Kot voznica se je hudo telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Temelj zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen. Sodišče je odločalo le o višini nepremoženjske in premoženjske škode. Sprejeta odločitev je sporna za obe pritožnici.

8. Ob nezgodi je 55-letna upokojenka po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpela več hudih telesnih poškodb (zlom leve ključnice v srednji tretjini z razmaknitvijo fragmentov v stran, odprt zlom grče leve podlahtnice v komolcu, odlom glavice leve nadlahtnice v komolcu z izpahom v komolcu, delno ohromelost levega podlahtničnega živca, zlom desne črevnice – medenične kosti, zdrobljen zlom končnega dela leve stegnenice, zlom končnega dela desne stegnenice med obema grčama, ki je segal v kolenski sklep, zlom desne pogačice). Njihov obseg za pritožnici ni sporen. Obe pa grajata dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka sodbi očita pomanjkljivo obrazložitev (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) o zavrnilnem delu in o primerljivi sodni praksi. Tožena stranka opozarja na nekatere posledice, ki niso v vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami, nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o tem in kot previsoko graja dosojeno odškodnino v celoti in za vsako od oblik škode. Izpostavlja primere iz sodne prakse, od katerih dosojena odstopa (II Ips 901/2009 II Ips 818/2008, II Ips 777/2005) oziroma je večja od težjih primerov (II Ips 891/2009, VIII Ips 218/2009). Meni, da je primerna in zadostna odškodnina v višini 60.000,00 EUR, ki jo je že plačala.

9. Pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, ki jih je utrpela tožnica, pa tudi o vzročni zvezi med obravnavanimi poškodbami in škodo, ki jo trpi v zvezi z njimi. Pojasnjena je v jasnih, preglednih in popolnih razlogih o vseh pravnorelevantnih dejstvih pri vsaki od posameznih oblik škode. Dovolj jasno je pojasnjeno, zakaj je višja vtoževana odškodnina previsoka (točka 27 za telesne bolečine, točka 31 za strah, točka 35 za duševne bolečine in točka 38 za skaženost). Tudi skupno dosojeno višino je glede na ključne ugotovitve, ki so v sodbi pregledno pojasnjene, mogoče vsebinsko preizkusiti in primerjati tožničino škodo s podobnimi primeri v sodni praksi. Očitki tožeče stranke o pomanjkljivostih v sodbi so torej odveč. Sicer pa je sama pritožba tožeče stranke pavšalna, saj ne konkretizira primerov iz sodne prakse, od katerih naj bi dosojena odškodnina odstopala. Zato podrobnejši odgovor na njeno pritožbo ni mogoč.

11. Tudi pritožba tožene stranke, ki graja ugotovljeno dejansko stanje, je neutemeljena. Dokazno oceno o trajanju in intenzivnosti bolečin pri vseh oblikah škode je sodišče oprlo na pravilno ocenjeno izpovedbo tožnice, ki jo je objektiviziralo z izvedeniškim mnenjem v pravdi postavljenega izvedenca medicinske stroke. Odškodnino je dosodilo le za tiste posledice, ki so v neposredni vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami. Vse pritožbene navedbe, ki skušajo omajati to oceno, so neutemeljene. Iz jasnih razlogov sodbe namreč izhaja, da sodišče ni upoštevalo niti motenj spanja, glavobolov, niti predhodnih bolezni, o katerih je bil vprašan in jih je ugotovil izvedenec, vendar zanje pojasnil, da niso v vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami (tako npr. za otroško paralizo, okrajšavo noge, ledvične kamne, kronične bolečine v ledvenem delu, psihične težave, III. kategorijo invalidnosti, racajočo hojo, stanjšanje desnega stegna in zavrto gibljivost obeh kolkov). Zdravljenje meningioma, ki je bil odstranjen med zdravljenjem obravnavanih poškodb, pa je prišlo v zadostni meri do izraza pri odmeri odškodnine za telesne bolečine (razlogi v točki 25 sodbe).

12. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V nasprotju s prepričanjem obeh pritožnic ugotavlja, da izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju:OZ). Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS) je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

13. Za telesne bolečine je tožnica uveljavljala 50.000,00 EUR. Sodišče ji je odmerilo 35.000,00 EUR, tožnica smiselno vztraja pri vtoževanem znesku, tožena pa trdi, da zadošča 30.000,00 EUR.

14. Obseg bolečin in številnih nevšečnosti, ki so spremljale 4-letno zahtevno in zapleteno zdravljenje (le 4 mesece je odpadlo na zdravljenje meningeoma, ki ni v vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami), je natančno ugotovljen v točkah 25 in 26 sodbe. Ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja (45 dni hudih telesnih bolečin, 4 mesece srednje hudih bolečin, leto in pol stalnih blagih bolečin, lahke in srednje hude občasne bolečine, ki ji bodo ostale tudi v prihodnje) je ustrezno ovrednotilo. Dosojena odškodnina v višini 35.000,00 EUR je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno in primerno zadoščenje za njeno škodo, ki ga ni treba zviševati niti zniževati ne zaradi okoliščin na njeni strani, ne zaradi primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse. Slednjih ne ena ne druga tožnica ne konkretizirata. Tožena stranka s pavšalnim sklicevanjem na zmotno dokazno oceno (ki je, v nasprotju z njenim prepričanjem, opravljena pravilno in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP) in opozarjanjem na posamezne ugotovitve izvedenca, iztrgane iz celote (pričetek hoje navkreber, hoja v hribe), ne more omajati. Ob že opisanih bolečinskih obdobjih je treba namreč opozoriti še na obsežne in zelo hude nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje. Tožnica je kar 140 dni prebila v bolnišnici oziroma stacionarnem zdravljenju, 17 dni v enoti za intenzivno nego, 45 dni je bila izključno vezana na ležanje v postelji, 80 dni odvisna od negovalnega osebja pri opravljanju fizioloških potreb, osebni negi, hranjenju, prestala je kar 5 operacij v splošni anesteziji in ob devetih operativnih posegih trpela vse spremljajoče nevšečnosti (jemanje različnih zdravil, injekcije, prevezi, odstranjevanje šivov, cepljenje). 40 dni je morala uporabljati invalidski voziček, 5 mesecev je hodila z berglami, bergle in invalidski voziček je kumulativno kombinirala eno leto, kar 132 krat je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, opravila je številne ambulantne fizioterapije, preglede pri specialistih, osebnih zdravnikih itd. Vse navedene nevšečnosti ob ugotovljenih bolečinah, ki so dosegale različne stopnje intenzivnosti (45 dni npr. hudih bolečin, ki jih je bilo treba blažiti s stalnim dajanjem tudi opioidnih zdravil proti bolečinam), utemeljujejo dosojeno odškodnino.

15. Odškodnino za strah konkretizirano izpodbija le tožena stranka. Meni, da dosojeni znesek 7.000,00 EUR (od zahtevanih 10.000,00 EUR) močno odstopa od aktualne sodne prakse, ki pa je ne navede. Po njenem mnenju zadošča 3.000,00 EUR.

16. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine na strani tožnice (razlogi v točkah 29 do 30 sodbe) in upoštevaje primerljive primere v sodni praksi, sodi, da je odločitev sodišča pravilna. Tožnica je bila spričo narave trčenja, ki ga je ves čas spremljala pri zavesti, ob nezgodi v smrtnem strahu. O tem se je zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem, ki je pravilno ocenjeno. Spričo dolgotrajnega in kompliciranega zdravljenja pa je bil dolgotrajen in intenziven tudi strah za izid zdravljenja. Dosegel je celo najhujšo stopnjo (nekaj ur je bil izrecno hud, nato zelo hud kar mesec dni). Nadaljnje trajanje srednje hudega in blagega strahu (šest mesecev in eno leto) utemeljuje dosojeno višino odškodnine. Razlogov za znižanje odškodnine pritožbeno sodišče ne najde.

17. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala 60.000,00 EUR. Sodišče ji je dosodilo 40.000,00 EUR. Tožena stranka vztraja pri 25.000,00 EUR. Opira se zgolj na tožničino predhodno zdravstveno stanje, češ da ni bilo brezhibno. Kot je bilo že povedano, predhodnih bolezni in težav, ki jih izpostavlja pritožba, sodišče ni upoštevalo. Le pavšalno se pritožba sklicuje še na tožničino starost in nakazuje, naj bi bila odškodnina previsoka. Drži, da je bila ob nesreči tožnica stara 55 let. A je po ugotovitvah sodišča pri teh letih živela samostojno, polno in razgibano na vseh področjih. V točki 33 sodbe so natančno povzete trajne anatomske in funkcionalne posledice (zavrta gibljivost levega komolca lažje stopnje, zavrta gibljivost obeh kolen lažje stopnje, lažja ohromelost podlahtničnega živca levo lažje stopnje, močno zmanjšana moč stiska leve roke in slabši občutek za dotik po iztezni strani leve podlahlti), ki so bistveno poslabšale kvaliteto njenega življenja. Prej vsestransko aktivna tožnica je zaradi zelo močno zmanjšane sposobnosti za dela, ki zahtevajo hojo po neravnem terenu, hojo navkreber, hojo navzdol, po stopnicah itd., močno zmanjšane sposobnosti za dela, ki zahtevajo počepanje, poklekanje, dela, povezana z grobim stiskom levice in grobo moč stiska leve roke, zelo omejena pri gospodinjskih delih, vožnji avtomobila, zlasti pa pri športnih in družabnih aktivnostih, ki so ji prej nudile veselje (ugotovitve od točko 34). Gre za prikrajšanja, zaradi katerih bo prizadeta do konca življenja. Zato je prisojena odškodnina primerna in pravična, pritožba tožene stranke, ki skuša minimalizirati njene težave, pa neutemeljena.

18. Za skaženost je zahtevala 10.000,00 EUR. Sodišče ji je dosodilo 5.000,00 EUR. Tožena stranka predlaga znižanje na 2.000,00 EUR.

19. Gre za več ugotovljenih obsežnih brazgotin (točka 37 sodbe: na obeh stegnih, kolenih, v predelu levega komolca) ter manjšo zadebelitev ključnice, kar vse je le delno mogoče zakriti z obleko in tožnico psihično obremenjuje. Dosojena odškodnina je utemeljena. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov za znižanje. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu nekonkretizirana. Na ta način sprejete odmere ne more omajati.

20. Za celotno nepremoženjsko škodo je sodišče tožnici namenilo 87.000,00 EUR. V času sojenja to znaša 86,5 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (januar 2014: 1.005,75 EUR; Uradni list RS, št. 21/2014). Tožničine poškodbe spadajo v V. skupino po Fisherjevi klasifikaciji (zelo hudi primeri). Zanje sodišča dosojajo oškodovancem od 64 do 143 povprečnih neto plač (povzeto po publikaciji Jadek Pensa, D.: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Ljubljana, 2005). Dosojena odškodnina je znotraj tega okvira. Glede na starost tožnice je primerljiva npr. s primerom II Ips 127/2007, po obsegu poškodb in posledicah pa z II Ips 199/1999, tudi z II Ips 481/1999. Torej je odškodnina primerno umeščena med podobne primere. To pa ne velja za primere, ki jih navaja tožena stranka. Slednji niso primerljivi s tožničino škodo, saj gre bodisi za manj obsežno škodo, bodisi za oškodovance, ki po starosti niso primerljivi s tožnico. Tožeča stranka v svoji pritožbi v zvezi z objektivizacijo ne konkretizira primerov, na katere se sklicuje, zato je tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obe pritožbe je treba torej zavrniti. Merilo objektivne pogojenosti dosojene odškodnine je upoštevano pravilno.

21. Dosojene premoženjske škode za stroške preureditve stanovanja (dosojeno 538,00 EUR, zavrnjeno za 91,00 EUR), za uničeno obleko (dosojeno 275,00 EUR, zavrnjeno za 432,00 EUR), za polletno vinjeto (zavrnjeno za 35,00 EUR), za popravilo zob (zavrnjeno za 700,00 EUR), za dodatno medicinsko opremo (dosojeno 98,00 EUR, zavrnjeno za 285,00 EUR) in izgubljeni zaslužek (zavrnjeno za 13.500,00 EUR) pritožbi ne izpodbijata. V teh delih je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna.

22. Obe stranki izpodbijata dosojeno odškodnino za tujo pomoč (navadno škodo in rento).

23. Tožeča stranka se ne strinja z višino urne postavke (po 5,00 EUR) za tujo pomoč. Vztraja pri uporabi cene po sklepu o soglasju k ceni socialnovarstvene storitve pomoči družini na domu iz leta 2008 (po 5,21 EUR za uro pomoči). Graja tudi zavrnitev zahtevka za mesečno rento za prihodnjo škodo zaradi razgibalnih vaj v bazenu, masaž ter s tem povezanimi potnimi stroški (renta po 200,00 EUR mesečno). Sodišču očita kršitev materialnega prava, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in pomanjkljivosti v sodbi. Sklicuje se na mnenje lečečega travmatologa, ki svetuje tožnici nadaljnje redne aktivnosti, da se zdravstveno stanje ne bi poslabšalo.

24. Tožena stranka graja ugotovitve o obsegu sedanje potrebne tuje pomoči in višino urne postavke. Zadoščalo bi po 3,00 EUR za uro pomoči. Taka je sodna praksa, ki jo navaja. Opozarja še, da sodišče ni upoštevalo prejetega mesečnega dodatka za tujo nego in pomoč v višini 1.673,00 EUR in z njene strani že plačanih 1.352,00 EUR, kar bi moralo odšteti od dosojenega zneska. Meni, da dolguje le še 3.380,00 EUR.

25. V tem delu je delno utemeljena le pritožba tožene stranke, in sicer za znesek 1.673,64 EUR. Nesporno je namreč bilo, da je ta znesek tožnica prejela iz naslova dodatka za tujo nego in pomoč in ga je pri svojem tožbenem zahtevku že upoštevala, sodišče pa očitno pomotoma prezrlo.

26. V ostalem pa sta obe pritožbi neutemeljeni. Obseg in trajanje potrebne tuje pomoči je sodišče ugotovilo po zaslišanju tožeče stranke, prič, ki so ji nudile pomoč, in z izvedencem, ki je potrebno pomoč objektiviziral. Po dopolnitvi njegovega mnenja pravdni stranki pripomb nanj nista imeli. Drugih dokazov tudi nista ponudili. Torej sodišče ni imelo razlogov za dvom v njegove ugotovitve, zlasti ob dejstvu, da je imelo oporo za oceno o obsegu potrebne pomoči v preteklosti in v bodoče tudi v izpovedbah prič. Ugotovitve o obsegu potrebne pomoči (doslej skupno 2640 urni pomoči, ki jo bo potrebovala v bodoče (po 10 ur mesečno), utemeljene v točkah 39 do 45 sodbe, so zato za pritožbeno sodišče povsem sprejemljive in pravilne. Tožena stranka jih ne more z ničemer omajati.

27. Vprašanje višine urne postavke za tujo pomoč, kadar jo, tako kot v obravnavanem primeru, oškodovancu nudijo družinski člani, je dejanske narave. Ugotavljati jo je treba v vsakem primeru posebej. Po veljavni sodni praksi je dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku, ki ga je v obravnavanem primeru upoštevaje ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno in presojo, da je primerna višina 5,00 EUR za uro pomoči, sprejema kot pravilno. Zavrača pritožbeno zavzemanje tožene stranke za znižanje na 3,00 EUR. Po tej višini niti sama ni obračunala zneska, ki ga je že plačala. Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke za zvišanje na ceno storitve, ki je v veljavi za javno službo pomoči na domu (5,21 EUR). Po ustavljeni sodni praksi cena storitve izvajanja pomoči v okviru javne službe ni ustrezna podlaga za ugotavljanje cene pomoči, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani (primerjaj II Ips 298/2010 in II Ips 129/2012).

28. Po povedanem je pritožbeno sodišče znižalo dosojeno višino odškodnine za tujo pomoč iz 13.200,00 EUR za 1.673,64 EUR (zaradi že prejetega dodatka za tujo nego in pomoč v višini 139,47 EUR v času od 27.6.2009 do 23.6.2010, kar med strankama ni bilo sporno) tako, da znaša odškodnina iz tega naslova, ki jo mora poravnati tožena stranka po spremenjeni sodbi, 11.526,36 EUR. Celotna dosojena odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, zmanjšana za že prejete in valorizirane zneske (razlogi v točkah 67 do 68) pa namesto 42.599,37 EUR po spremenjeni sodbi pravilno znaša 40.925,73 EUR. Pri tem znesku so ustrezno upoštevani tudi (že valorizriani) zneski za materialno škodo, ki jih je tožena stranka plačala med pravdo. Torej njeno nadaljnje zavzemanje za (ponovno) znižanje odškodnine še pri tej obliki škode ni utemeljeno.

29. Odločitev za plačilo rente za tujo pomoč po 50,00 EUR, je glede na ugotovljene okoliščine v zvezi s potrebno pomočjo, ki jo bo tožnica potrebovala v prihodnje, pravilna in je ni treba spreminjati.

30. Renta iz naslova povečanih potreb za stroške bazenov, masaž in s tem povezane prevozne stroške po 200,00 EUR mesečno, kar izpodbija tožeča stranka, je pravilno zavrnjena. Odločitev je pravilno oprta na mnenje izvedenca. Jasno ter popolno je obrazložena v točki 60 sodbe. Očitane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Glede na dejanske ugotovitve, ki imajo oporo v izvedenčevem mnenju, je pravilna tudi pravna presoja, da ni osnove za plačevanje rente iz tega naslova. Izvedenec je namreč zavrnil tožničine navedbe, da so navedene storitve potrebne zaradi tožničinega zdravljenja. Gre za koristne dejavnosti, ki koristijo tožnici glede na njeno splošno zdravstveno stanje in ni v celoti v vzročni zvezi z obravnavanimi poškodbami.

31. Pravilna je tudi odločitev o odškodnini za stroške prevozov, masaž, bazenov, fizioterapij za čas do zaključka zdravljenja (16.12.2012). Sodišče je v tem delu odmerilo odškodnino na 7.255,62 EUR in jo natančno obrazložilo v točkah 62 do 63 sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

32. Odločitev grajata obe pritožnici. Obe uveljavljata absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da gre za nasprotje z ugotovitvami glede (zavrnjene) bodoče rente. Tožena stranka se sklicuje na pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Trdi, da ugotovljeni stroški niso bili medicinsko indicirani, pač pa posledica samovoljne odločitve tožnice; da so bili neutemeljeni, neobičajni in pretirani, saj bi lahko izvajala fizoterapijo v domačem kraju ter da bi ji pripadali le stroški goriva in ne kilometrine. Tožeča stranka izpodbija upoštevano razdaljo do Laškega, češ da je sodišče prezrlo njene navedbe, da v eno smer znaša 33,4 km.

33. Obe pritožbi sta neutemeljeni.

34. Sodišče je zelo natančno pojasnilo, kateri ugotovljeni stroški, povezani z zdravljenjem, so bili za tožnico potrebni. Oprlo se je na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je v dopolnitvi odgovoril tudi na vse pripombe tožene stranke v zvezi z medicinsko indiciranostjo vtoževanih stroškov ter obsegom in potrebnostjo izvajanja ugotovljenih fizioterapij v zdravilišču. Drugih dokazov, ki bi izvedensko mnenje omajali, tožena stranka ni ponudila. Zgolj njeno vztrajanje, da je bil obseg pretiran in nepotreben oziroma neracionalen, pa sprejete dokazne ocene, oprte na izvedeniško mnenje in opisane v točki 63 sodbe, ne omaja. Oškodovanec je upravičen do povračila potrebnih stroškov zdravljenja in tistih, ki so v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje vse njegove okoliščine. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bili glede na okoliščine pri tožnici, ko je bilo medicinsko indicirano in priporočeno izvajanje celovite rehabilitacije v zdravilišču (in ne zgolj v zdravstveni ustanovi, kakršna je v njenem domačem kraju), potrebni in povezani z zdravljenjem. Ob takih ugotovitvah pa je uporaba 174. člena OZ materialnopravno pravilna.

35. Tudi o višini navedenih stroškov je odločeno pravilno (točka 62 sodbe). Skladna s sodno prakso je odmera prevoznih stroškov upoštevaje kilometrino. Na ta način jo je obračunala tudi tožena stranka v delu, ko je prevozne stroške priznavala. Njeno pritožbeno zavzemanje za obračun po porabi goriva je neutemeljeno.

36. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na večjo razdaljo (prevožene kilometre), kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Da je do Laškega 33,4 km in ne 22 km, kot je sprva trdila, je namreč začela trditi šele v 19. pripravljalni vlogi (potem, ko je praktično v vsaki od predhodnih vlog zvišala tožbeni zahtevek iz tega naslova). Pri zadnji navedbi ni opravičila, zakaj pravega podatka ni navedla že prej. Gre za nedopustne novote, ki jih sodišče ni bilo dolžno upoštevati. Nenazadnje ni odveč opozoriti, da se je pri utemeljevanju nove razdalje sklicevala na listino v tujem jeziku, na katere sodišče ni vezano (drugi odstavek 226. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče v obračun potnih stroškov, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, ni posegalo.

37. Tožeča stranka izpodbija še odločitev v zvezi s plačilom predpravdnega izvedeniškega mnenja dr. Jošta za znesek 634,80 EUR, ki ga je sodišče obrazloženo zavrnilo v točki 46 sodbe. Razlogi so jasni in zadostni. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožbeno naziranje, da gre za tožničino škodo, povezano z zdravljenjem, je pravilno zavrnilo že prvo sodišče. Vsa nadaljnja pritožbena razlaga govori v prid (pravilnem) stališču, da gre za del pravdnih stroškov. S tem se pritožbeno sodišče strinja. Vendar pritožba prezre, da navedeni znesek ni bil vtoževan kot del pravdnih stroškov, pač pa kot tožničina škoda. Zato je bil pravilno zavrnjen. Sodišče mora namreč odločati v okviru postavljenih zahtevkov in stranki ne sme dosoditi ničesar več ali drugače kot je vtoževala (prvi odstavek drugega člena ZPP).

38. Odločitev o glavni stvari je v pretežni meri torej pravilna (razen za že obrazloženi znesek 1.673,64 EUR, kar je pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP). Zato je v izpodbijanih, a nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pritožbi obeh pritožnic pa zavrnilo.

39. Enako velja tudi za odločitev o pritožbenih stroških. Izpodbija jo tožeča stranka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati pravilo 158. člena ZPP v zvezi z določbo 156. člena istega zakona, ker tožena stranka ni soglašala z delnim umikom tožbe.

40. Pritožba ni utemeljena. Odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške, je pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP in primerno obrazložena v točki 70 sodbe. Utemeljujejo jo ugotovljene okoliščine primera (delni uspeh strank in narava spora). Glede na dejstvo, da je tožeča stranka ves čas postopka spreminjala – zviševala tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo, je v zadostni meri upoštevana tudi okoliščina, da je delno umaknila tožbo, s čimer se tožena stranka ni strinjala. Razlogov za spremembo stroškovne odločitve ni.

41. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo. Z odgovorom na pritožbo tožene stranke pa ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni. Upoštevaje načelo uspeha in potrebnosti zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

42. Tožena stranka je v pritožbenem postopku dosegla le minimalen uspeh. Od spornih 38.311,37 EUR in mesečne rente po 50,00 EUR je uspela znižati odškodnino le za 1.673,34 EUR. S tem niso nastali posebni stroški. Zato naj na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.