Jedro

Vpis pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini je urejal Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/73), ki je sicer zahteval vpis nepremičnine v družbeni lastnini in pravice uporabe. Pravica uporabe je tako imela značaj posebne knjižne pravice. Materialnopravno zmotno pa je izhodišče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil vpis te pravice v zemljiški knjigi konstitutiven za pridobitev same pravice na enak način kot velja to za pridobitev lastninske pravice v smislu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma 49. člena Stvarnopravnega zakonika. Za takšno sklepanje ni najti podlage v citiranem Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini niti v Zakonu o združenem delu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

2. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi do četrtotoženi stranki v 15. dneh povrniti vsaki po 100.980,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine občine D. z dne 31.3.1980, št. 06-6/80-10 (1. točka izreka). V okviru meritorne odločitve pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji funkcionalnega zemljišča z dne 6.3.1989 (2. točka izreka) ter tožbeni zahtevek zoper petotoženo stranko na izročitev tožeči stranki v last in posest dela parcele 1511/1, neplodno v izmeri 6484 m2, ki predstavlja z odločbo Geodetske uprave občine D. št. 6/169-95 priključeni del parcele št. 1513/2 (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek zoper tožene stranke na plačilo denarnega nadomestila v višini 66.505.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank in sicer prvo do četrtotoženi stranki 1.111.176,00 SIT ter petotoženi stranki 669.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2004 do plačila.

Zoper določitev prvostopenjskega sodišča je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Iz pritožbene obrazložitve izhaja, da izpodbija tako odločitev o zavrženju dela tožbe kot o zavrnitvi primarnega in podrejenega toženega zahtevka. Pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Na pritožbo so odgovorile prvo do četrtotožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z ugotovitveno tožbo uveljavljala ugotovitev ničnosti sklepa skupščine občine D. z dne 31-3-1990 (A 8), v posledici katera je bila v zemljiški knjigi pri nepremičninah vložka 1002 k.o. M. vpisana pravica uporabe na Občino D., to je pravnega prednika prvo do četrtotožene stranke. V okviru ugotovitvenega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala tudi ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji funkcionalnega zemljišča, ki sta jo dne 6.3.1989 sklenili pravna porednica prvo do četrtotožene stranke in pravni prednik petotožene stranke (priloga A2).

Iz samih tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da do nepremičnine, ki so bile predmet tako sklepa z dne 31.3.1980, kot pogodbe z dne 6.3.1989, spadale pod režim sredstev v družbeni lastnini, za katere je v skladu s takrat veljavno ustavno in zakonsko ureditvijo veljal poseben režim pravic in upravičenj, ki se je razlikoval od sistema klasičnih pravic stvarnega prava. Pogodba o oddaji funkcionalnega zemljišča (A2) z dne 6.3.1989 ima tako naravo pravnega posla o odplačnem prenosu pravice uporabe na sredstvih v družbeni lastnini. Pravna podlaga za takšen pravni posel je bila podana v odločbah 201. in 203. člena Zakona o združenem delu (UR. l. SFRJ, št. 53/76). Tožeča stranka je ničnost pogodbe z dne 6.3.1989 utemeljevala na okoliščini, da Občina D. ni bila dejanski nosilec pravice uporabe nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. Ob smiselni uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih je tožeča stranka torej zatrjevala, da pravna prednica prvo do četrtotožene stranke na predmetni nepremičnini ni imela pravice, ki jo je prenesla na sopogodbenika. Takšne trditve pa ne pripeljejo do sklepa o ničnosti tako sklenjene pogodbe v smislu 47. člena Zakona obligacijskih razmerjih. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi pri predmetni nepremičnini šlo za sredstva izven pravnega prometa, v posledici česar bi bil promet z njimi nedopusten ali nemogoč v smislu 47. člena ZOR. Ob smiselnem sklicevanju na okoliščino, da je pravna prednica prvo do četrtotožene stranke razpolaga s tujo stvarjo (oziroma pravico uporabe) pa ne pripelje do ugotovitve ničnosti pogodbe (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/99 in II Ips 112/95). Gre zgolj za pravno napako, za katero so zagotovljena druga pravna sredstva izven sanacije ničnosti pogodbe. Tako je po 460. členu ZOR tudi poudarja tuje stvari vezala pogodbenika in ni imela sama po sebi za posledico ničnosti pogodbe. Navedeni razlogi tako sami po sebi izkazujejo nesklepčnost tožbenih trditev v delu, s katerim je uveljavljala ničnost dne 6.3.1989 sklenjene pogodbe o oddaji funkcionalnega zemljišča. Iz navedenega razloga se izkaže kot materialnopravno pravna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tako postavljenega tožbenega zahtevka. Hkrati pa se izkažejo kot neodločljive pritožbene trditve in navedbe, s katerimi je pritožnica izpodbijala razloge za odločitev prvo stopenjskega sodišča. Okoliščina, da je predmetna nepremičnina spadala pod režim sredstev v družbeni lastnini se izkaže ko odločilna tudi v zvezi z materialnopravnim preizkusom utemeljenosti dajatvenega zahtevka tožeče stranke Tožeča stranka primarno uveljavlja izročitev sporne nepremičnine s strani petotožene stranke v last in posest tožeči stranki. Tožeča stranka je kot trdi vedno podlago v zvezi s tako postavljenim zahtevkom ponujala zgolj trditev, da je pravna naslednica subjekta, ki je bi o pred vpisom Občine D. pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini je urejal Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/73), ki je sicer zahteval vpis nepremičnine v družbeni lastnini in pravice uporabe. Pravica uporabe je tako imela značaj posebne knjižne pravice. Materialnopravno zmotno pa je izhodišče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil vpis te pravice v zemljiški knjigi konstitutiven za pridobitev same pravice na enak način kot velja to za pridobitev lastninske pravice v smislu 33. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih oziroma 49. člena Stvarnopravnega zakonika. Za takšno sklepanje ni najti podlage v citiranem Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini niti v Zakonu o združenem delu.

Glede na to, da tožeča stranka na sporni nepremičnini uveljavlja dajatveni zahtevek na izročitev nepremičnine v last, je potrebno ob tako postavljenem tožbenem zahtevku upoštevati tudi, da je pred vložitvijo tožbe stopil v veljavo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZLNDL). Tožeča stranka ni zatrjevala, da ni bila sporna nepremičnina predmet lastninjenja izven okvira ZLND. Posledica lastninjenja po ZLNDL je originarni način pridobitve lastninske pravice na nepremični, ki so pred tem imele status družben lastnine. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini po ZLNDL pa je bila pravica uporabe na tej nepremičnini v času uveljavitve zakona (2. in 5. člen ZLNDL). Za kakršenkoli zahtevek v smislu varstva lastninske pravice na sporni nepremičnini bi tožeča stranka pravico uporabe, ne glede na to, ali je bila nanjo ta pravica tudi vknjižena v zemljiški knjigi. Tožeča stranka trditev v tej smeri ni ponudila. Zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da je pravna naslednica subjekta, ki je bil pred letom 1980 v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, v navedenem smislu ne zadošča. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se tako kljub v vsemu izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča tako o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji funkcionalnega zemljišča z dne 6.3.1989 kot tudi v posledici ničnosti uveljavljanega vrnitvenega zahtevka na izročitev nepremičnine tožeči stranki. Tožeča stranka namreč ni utemeljila, da je prvotožena stranka prevzela sporno nepremičnino brez pravne podlage, niti ni izkazala predpostavk za lastninsko varstvo na sporni nepremičnini. Zavrnitev tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe o oddaji funkcionalnega zemljišča z dne 6.3.1989 hkrati utemeljuje tudi zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na povrnitev denarne protivrednosti nepremičnine.

Ker je pritožbeno sodišče v pretežni meri svojo odločitev oprlo na druge materialnopravne razloge kot jih je upoštevalo pri utemeljitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na razloge, ki jih je obravnavalo prvostopenjsko sodišče. Glede na zgoraj navedeno nesklepčnost trditev tožeče stranke se ti razlogi izkažejo kot neodločilni (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je ob upoštevanju zgoraj opredeljenih materialnopravnih razlogov pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je glede na trditveno podlago tožeče stranke v posledici neutemeljenosti tožbenega zahtevka na ničnost pogodbe z dne 6.3.1989 izkazana tudi neutemeljenost dajatvenega vrnitvenega zahtevka, se v tem okviru izkaže kot pravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe v tistem delu, ko je tožeča stranka uveljavljala ničnost sklepa skupščine Občine D. z dne 31.3.1980. Za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka mora tožeča stranka izkazati pravno korist, ki bi jo imela iz takšnega zahtevka (2. odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka je pravno korist iz tako postavljenega zahtevka utemeljevala v postavljenem dajatvenem tožbenem zahtevku. V posledici zavrnite dajatvenega zahtevka tožeča stranka torej nima več izkazane pravne koristi od tako postavljenega ugotovitvenega zahtevka, zato se v tem smislu izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tega dela tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa na strani tožeče stranke. Navedeni razlogi tako potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem dedu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela v pritožbenem postopku, ni upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov. V skladu z 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa je tožeča strank dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka prvo do četrto toženi stranki in sicer stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženim strankam priznalo stroške za odvetniške storitve v okviru priglašenih stroškov (3000 točk), upoštevaje 89. člen Odvetniške tarife, povečane za materialne stroške po 3. odstavku 13. člena Odvetniška tarife in 20 % DDV. Od skupno odmerjenih potrebnih stroškov (403.920,00 SIT) je tožeča stranka dolžna te stroške povrniti prvo do četrto toženi stranki vsaki po 100.980,00 I (3. oddstavek 393. člena OZ).