Jedro

Sodba o razveljavitvi sklepa skupščine učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora (398. člen ZGD-1), kar v konkretnem primeru pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa o uporabi bilančnega dobička pomeni, da bo morala skupščina ponovno odločati o uporabi bilančnega dobička.

Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, vendar je skupščinski sklep pravilno razveljavilo, ker je tudi v nasprotju z zakonom, bi moralo posledično zavreči tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odločitev, da se nameni del bilančnega dobička za izplačilo dividend delničarjem in o izplačilu dividend.

Izrek

Pritožba zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrže tožba glede zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2009 znaša 1.956.691,00 EUR, uporabiti tako, da del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico. Dividende je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje v roku 60 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri Klirinško depotni družbi d.d. na presečni dan 19. 7. 2010.“ Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je delniška družba. Tožeča stranka (delničar) je s tožbo izpodbijala sklep skupščine z dne 15. 7. 2010 (točka 4.1 dnevnega reda), ki se je nanašal na uporabo bilančnega dobička za poslovno leto 2009 in ki se je glasil takole: „Na predlog uprave in pozitivnega mnenja nadzornega sveta se bilančni dobiček v poslovnem letu 2009, v višini 52.477,27 EUR razdeli na naslednje sestavine kapitala: a) 2.623,86 EUR na zakonske rezerve, b) 49.853,41 EUR pa ostane nerazporejen dobiček.“ Z isto tožbo je postavila še zahtevek, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2009 znaša 1.956.691,00 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico, in zahtevala od tožene stranke, da v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe izplača dividende delničarjem.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Izpodbijani skupščinski sklep je razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2009 znaša 1.956.691,00 EUR uporabi tako, da del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico (prvi stavek II. točke izreka). Toženi stranki je v skladu s postavljenim zahtevkom še naložilo, da dividende izplača delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri KDD. na presečni dan 19. 7. 2010, v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe (drugi stavek II. točke izreka). Toženi stranki pa je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.925,00 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlagala, da ji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožena stranka ne izpodbija naslednjih ugotovljenih dejstev: - da je znašal bilančni dobiček za poslovno leto 2009 (po sprejetem letnem poročilu) 1.956.691,00 EUR - da je skupščina na predlog uprave in nadzornega sveta z večino sprejela sklep, da se bilančni dobiček v poslovnem letu 2009 v višini 52.477,27 EUR razdeli na naslednje sestavine kapitala: a) 2.623,86 EUR na zakonske rezerve, b) 49.853,41 EUR pa ostane nerazporejen dobiček - da se na skupščini zato ni odločalo še o nasprotnem predlogu tožeče stranke, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2009 znaša 1.956.691,00 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem ter da se preneseni dobiček oziroma nerazporejeni dobiček v višini 1.771.172,21 EUR uporabi v preneseni oziroma nerazporejeni dobiček, o katerem naj bi se odločalo v naslednjih letih.

6. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na določbo 399. člena ZGD-1, ki v 1. odstavku določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom, ali je je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine (zadnji stavek 2. odstavka 399. člena ZGD-1).

7. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka svoje delničarje neupravičeno izključila iz udeležbe na bilančnem dobičku poslovnega leta 2009, saj ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi toženo stranko (po presoji dobrega gospodarstvenika) upravičeno vodile k takšnemu ravnanju. S tem je postavila zadosti trditev, da je bila tožba sklepčna. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička. Razloge tožene stranke je v celoti zavrnilo in sicer trditve o gospodarski krizi in planih, ki so izkazovali, da se bo položaj tožene stranke v branži v prihodnjih letih poslabšal, na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka ustvarjala dobiček leta 2008, 2009, 2010 in po neprerekani trditvi tožeče stranke tudi v letu 2011. Ta dejstva so po oceni sodišča prve stopnje potrdila neutemeljenost trditev o realnem predvidevanju izgub v poslovanju. Trditve o nameravani investiciji v višini 4.000.000,00 EUR, ki naj bi se financirala tudi iz nerazporejenega dobička, je ocenilo kot neresen razlog, ker tožena stranka ni navedla, s katerimi še drugimi sredstvi (poleg iz nerazporejenega dobička) naj bi sploh lahko dosegla tako investicijo. Zato je tudi zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se dokazi ne izvajajo v informativne namene. Pritožbene trditve, da je z zavrnitvijo izvedbe dokaza toženi stranki odvzelo pravico do obravnavanja, niso utemeljene, ker pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, kot bo podrobneje pojasnjeno še v nadaljevanju.

8. Tožena stranka ni izkazala, da vsebuje izpodbijani sklep skupščine podatke o višini bilančnega dobička ali o delu bilančnega dobička, o katerega uporabi bo odločeno v naslednjih poslovnih letih (primerjaj s 4. odstavkom 293. člena ZGD-1), zato so neutemeljene njene trditve, da je kljub pozitivnim rezultatom v letu 2009, ki so bili posledica ugodnih gospodarskih razmer in cen, predvsem fosfatov, upravni odbor družbe glede na planirane rezultate za leto 2010 ter 2011, kot dober gospodarstvenik in pod polno odgovornostjo predlagal, da ostane bilančni dobiček nerazporejen. Pravno naziranje, da v takem primeru, ko skupščina družbe odloči, da se del dobička ali celotni bilančni dobiček ne uporabi za nobenega od namenov, to pomeni, da se bo pri odločanju o bilančnem dobičku v naslednjih letih znova odločalo o tem delu bilančnega dobička, za konkretni spor ni relevantno, ker izpodbijan skupščinski sklep sploh ne vsebuje višine nerazporejenega bilančnega dobička in je posledično iz tega razloga tudi v nasprotju z zakonskimi določbami 4. odstavka 293. člena ZGD-1. Na nobene določbe statuta se tožena stranka ni sklicevala. Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razveljaviti skupščinskega sklepa, ker ni ugotovilo, da je bil sprejet v nasprotju z zakonom in statutom, ni utemeljen. Sicer pa je stališče, da delitev dobička delničarjem ni bila nujna, ker je bil ustvarjen bilančni dobiček v letu 2009 posledica ugodnih gospodarskih razmer v letu 2009, samo s sabo v nasprotju, saj nobenih drugih okoliščin, v katerih družba posluje, tožena stranka ni sodišču prve stopnje konkretno razkrila, da bi jih to lahko upoštevalo njej v prid. Tudi v pritožbi ostajajo njene trditve na splošni ravni, ki sodišča druge stopnje ne uspejo prepričati.

9. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob uporabi določbe 1. odstavka 399. člena ZGD-1 pravilno odločilo o razveljavitvi izpodbijanega sklepa, sprejetega pod 4.1 točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 15. 7. 2010 v besedilu, kot izhaja iz I. točke izreka prvostopenjske sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka ter posledično v III. točki izreka (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke izreka sodbe z navedbami, da se zahtevek na razveljavitev skupščinskega sklepa in zahtevek za spremembo skupščinskega sklepa izključujeta. Sodba o razveljavitvi sklepa skupščine učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora (398. člen ZGD-1). Kar v konkretnem primeru pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepa o uporabi bilančnega dobička pomeni, da bo morala skupščina ponovno odločati o uporabi bilančnega dobička za leto 2009, pri odločanju upoštevati sprejeto letno poročilo za leto 2009, sklep pa bo moral vsebovati vse podatke iz 4. odstavka 293. člena ZGD-1. Tožeča stranka je zahtevala odločitev o delitvi bilančnega dobička, o čemer pa sodišče odloča le v primeru zahteve, da se spremeni sklep skupščine, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala (2. odstavek 399. člena ZGD-1). Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, vendar je skupščinski sklep pravilno razveljavilo, ker je tudi v nasprotju z zakonom, bi moralo posledično zavreči tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odločitev, da se nameni del bilančnega dobička za izplačilo dividend delničarjem in o izplačilu dividend. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Obe pravdni stranki sta se v tem sporu sklicevali na sodne odločbe, v katerih je sodišče odločalo o izpodbijanju sklepov skupščine tožene stranke o uporabi bilančnega dobička za leto 2008 in za leto 2010. V prvi zadevi je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep o uporabi bilančnega dobička v višini 2.007.198,10 EUR (100.359,90 EUR za zakonske rezerve in 1.906.838,20 EUR nerazporejen dobiček) in odločilo, da se del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, ugodilo pa je tudi tožbenemu zahtevku za izplačilo dividend. V zadevi I Cpg 107/2013, ki je primerljiva z obravnavano zadevo, pa je višje sodišče razveljavilo sklep o razdelitvi bilančnega dobička v višini 35.185,50 EUR, tožbo pa je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine bilančnega dobička v višini 1.990.079,00 EUR, o uporabi 185.518,79 EUR bilančnega dobička za izplačilo dividend in v dajatvenem delu glede izplačila dividend v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe.

12. Delna sprememba sodbe ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in njihovi višini, zato odločitve v III. točki izreka sodišče druge stopnje ni spremenilo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. V delu, v katerem s pritožbo ni uspela, tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, v delu, v katerem pa je uspela, ji zaradi tega dela po presoji sodišča druge stopnje niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato jih ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

(1) Primerjaj s sodbo III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011

(2) VSL I Cpg 1083/2012 z dne 16. 4. 2013

(3) VSL I Cpg 107/2013 z dne 26. 2. 2014