Jedro

Sodišči sta utemeljeno zavrnili tudi toženčeve navedbe v smeri, da je za presojo utemeljenosti tožničine zahteve odločilno, da tožnica v disciplinskem postopku ni sodelovala. Delavec, ki se v postopku brani pred obdolžitvijo, ima pravico, da se udeležuje postopka v obsegu, kot ga sam določi, delodajalec pa mu je dolžan odgovornost dokazati (Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - Uradni list SFRJ, MP, št. 4-9). Iz teh razlogov za odločitev tudi ni odločilno ravnanje tožnice, ki je tožencu odvzela nekatere listine, ki so bile kasneje v sodnem postopku uporabljene kot dokaz.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo odločbo tožene stranke, s katero je bilo tožnici odpovedano delovno razmerje ter odločbo, s katero je bil zavrnjen njen ugovor. Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo, jo ustrezno razporediti, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, ji skupaj z zamudnimi obrestmi izplačati plačo, za katero je bila prikrajšana ter prispevke, s tem da je zneske posebej opredelilo po mesecih za leto 1993, 1994, 1995 in 1998. Prisodilo ji je pravico do regresa za letni dopust za leto 1994, 1995 in 1998 z zamudnimi obrestmi, ter odmerjene stroške postopka. Sodišče je zavrnilo del tožničinega zahtevka za regres za letni dopust za leto 1998. Ugotovilo je, da ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil izrečen tožnici, ni zakonit. Delodajalec v postopku ni uspel dokazati, da je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. in 7. alinei 5. točke 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91). Presodilo je, da ni dokazano, da je tožnica neupravičeno razpolagala s sredstvi delodajalca. Ob kontroli dne 31.8.1993 je bil res ugotovljen presežek v blagajni toženca, vendar ni dokazov, da bi imela tožnica namen, da bi si denar prisvajala in s tem oškodovala toženca.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica je med postopkom šele leta 1998 pravilno označila tožnika kot toženo stranko, to je kot D. P. s.p.. Izpodbijal je dokazno oceno sodišča in opozoril na tožničino neaktivnost v postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se ni upiral spremembi označbe tožene stranke. Tožnica bi morala dokazati, da je tožnik pasivno legitimiran v tej zadevi. Sodišče je nekritično verjelo protislovnim izjavam nekaterih prič. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa je zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja enake ugovore zoper odločitev sodišča kot v pritožbi. Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo, da bi morala tožnica ob vložitvi tožbe natančno navesti naziv tožene stranke. Morala bi utemeljiti, zakaj naj bi bil D. P, s.p., pravni naslednik obratovalnice G. A. Lastnika obratovalnice G. A sta bili v času, ko je prišlo do kršitve, namreč dve osebi. Ni pomembno, da je toženec navedel, da je bil dne 19.1.1999 naziv njegove obratovalnice tak, kot ga je navedla tožnica, ker je dokazno breme o pravnem nasledstvu na strani tožnice. Leta 1994 so bile z zakonom obratovalnice ukinjene, tožnica pa ni navedla, kdo je naslednik obratovalnice, ali je to fizična ali pa pravna oseba.

Toženec se o spremembi ni mogel izjaviti, ker tožnica ni predložila dokazov glede spremembe naziva toženca. Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da tožnici ni bil zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato ker je tožnica nastanek presežka v blagajni pojasnila, zaslišane priče pa so njeno izpoved potrdile. Tožnica se disciplinskega postopka ni udeležila, v sodnem postopku pa je prilagajala svoje izjave, nekatere dokaze pa je predložila šele na posebno zahtevo sodišča. Nekatere dokaze je sodišče napačno ocenilo. Sodišče druge stopnje je napačno sklepalo, da tožnica ni nameravala ničesar prikriti, saj bi v tem primeru lahko aktivno sodelovala že v disciplinskem postopku. Toženec je opozarjal na primanjkljaj blaga, ki je bil pri njej ugotovljen. Presežek v blagajni je bil ugotovljen zato, ker tožnica strankam ni izdajala potrdil o plačilu oziroma izpiskov iz blagajne in računov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaslišane priče pojasnile nastanek presežka in je sodišče prve stopnje tem pričam utemeljeno verjelo. Ni se opredelilo do navedb toženca med postopkom in v pritožbi, zakaj nekaterim pričam ni mogoče verjeti, prav tako pa sodišči nista obrazložili, zakaj nista verjeli pričam toženca, ki sta opisali način poslovanja v G. A. Toženec je sodišču predložil jasne evidence o primanjkljaju blaga. Dne 31.8.1993 je bil ob kontroli v blagajni ugotovljen presežek 4.700,00 SIT, ki ga tožnica ni nameravala izročiti delodajalcu in je s tem nezakonito razpolagala z njegovimi sredstvi. Ker ni izdajala paragonskih blokov kupcem, je s tem oteževala poslovanje zasebnega delodajalca.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče ni obravnavalo novih dejanskih navedb revidenta, ker po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni dovoljeno izpodbijati sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče tudi ni obravnavalo revidentovih pritožbenih navedb, ker mora revident po določilih 382. in 385. člena ZPP v zvezi z določili 106. člena ZPP sporni predmet ter vsebino svoje izjave jasno in popolno navesti v vloženi reviziji.

Revident navaja, da tožnica ni dokazala, da je tožena stranka pravni naslednik G. A, v katerem je bila zaposlena, ko ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ter da bi morala tožnica sodišču predložiti dokaze o pasivni legitimaciji tožene stranke. Presoja okoliščin v zvezi z legitimacijo (195. člen ZPP) je vprašanje uporabe materialnega prava, zato mora sodišče to vprašanje preizkusiti po uradni dolžnosti. Ni utemeljena revidentova navedba, da bi bilo treba zaradi ugotavljanja njegove pasivne legitimacije v postopku izvesti dokaz z vpogledom v izpisek iz sodnega registra, ki bi ga predložila tožeča stranka. Iz njegovih navedb je razvidno, da je bil toženec pred letom 1995 solastnik obratovalnice G. A. Po določbi prve alinee prvega odstavka 45. člena Obrtnega zakona (OZ, Uradni list RS, št. 50/94) so z uveljavitvijo omenjenega zakona imetniki obratovalnic oziroma fizične osebe, ki so poslovale na podlagi veljavnega obrtnega dovoljenja, nadaljevali z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so bili vpisani v obrtni register, priglasitveni vložek oziroma v sodni register. Če se niso odločili za drugo pravno organizacijsko obliko, so z delom nadaljevali kot samostojni podjetniki posamezniki (2. odstavek 45. člena OZ). Pravice in obveznosti iz razmerij, ki so jih vzpostavljali lastniki ali solastniki obratovalnic, so torej na temelju navedenih določil OZ s 1.1.1995 prešle na samostojne podjetnike posameznike ali na organizacijske oblike, ki so jih ustanovili imetniki obratovalnic.

Neutemeljene so revidentove navedbe o tem, da bi moralo sodišče druge stopnje ugotoviti, da se tožnica disciplinskega postopka ni udeleževala, da je v postopku prilagajala svoje izjave, ter da je nekatere dokaze predložila šele na posebno zahtevo sodišča. Te toženčeve navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, sodišče druge stopnje upravičeno ni štelo kot odločilne. Revizija zaradi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustna, zato ni sprejemljivo revidentovo zatrjevanje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni nameravala ničesar prikriti. Toženčevih navedb, da tožnica strankam ni izdajala potrdil o plačilu oziroma izpiskov iz blagajne, sodišče prve stopnje ni štelo za dokazane, s tem pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči sta ugotovili, da ni dokazov za to, da so presežki, ki so bili ugotovljeni v blagajni, nastali zaradi neizstavljenih računov. Šteli sta za dokazano, da je bil v lokalu uveljavljen tak način dela, da so se v blagajno odvajale tudi neevidentirane napitnine, ter da je bilo mogoče v posameznih primerih evidentirati vplačila v blagajno tudi ob koncu delovnega časa. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, ker pri tožencu niso obstajali zakonski pogoji za izrek ukrepa odpovedi delovnega razmerja tožnici.

Sodišči sta utemeljeno zavrnili tudi toženčeve navedbe v smeri, da je za presojo utemeljenosti tožničine zahteve odločilno, da tožnica v disciplinskem postopku ni sodelovala. Delavec, ki se v postopku brani pred obdolžitvijo, ima pravico, da se udeležuje postopka v obsegu, kot ga sam določi, delodajalec pa mu je dolžan odgovornost dokazati (Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - Uradni list SFRJ, MP, št. 4-9). Iz teh razlogov za odločitev tudi ni odločilno ravnanje tožnice, ki je tožencu odvzela nekatere listine, ki so bile kasneje v sodnem postopku uporabljene kot dokaz.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPPje revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.