Jedro

Prošnjo za mednarodno zaščito je treba vložiti v najkrajšem možnem času, razen če ima vložnik za drugačno ravnanje utemeljene razloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pospešenem postopku na podlagi 5., 6. in 15. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007 in 111/ 2008 – odločba US) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi 4. alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Zavrača tožbene ugovore glede tožnikovega slabega psihičnega stanja kot razloga za nevložitev prošnje v najkrajšem možnem času.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo. V njej uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbene navedbe tožnika glede njegovega psihičnega stanja. Prav zaradi teh težav tožnik ni mogel ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka bi morala presoditi tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovi tožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječi na naciji, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali oseb brez državljanstva, ki se nahajajo izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanj. V tretjem odstavku 2. člena ZMZ pa so določeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite kot ene od oblik mednarodne zaščite. Določeno je, da se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

7. O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku, v pospešenem postopku pa, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločala v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), čemur tožnik v pritožbi ne ugovarja. Za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podani pa so tudi materialnopravni razlogi za zavrnitev prošnje, kot očitno neutemeljene, kot je to določeno v 5., 6. in 15. alineji 55. člena ZMZ.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga tožnik ne izpodbija) izhaja, da je po lastnem zatrjevanju O.C., medtem ko je iz podatkov EURODAC razvidno, da se je v eni od prošenj za mednarodno zaščito, vloženi v Belgiji predstavljal kot M.G. in navedel drug datum in kraj rojstva; da je imel državljanstvo Sovjetske zveze, po njenem razpadu pa je ostal brez državljanstva, zadnje prebivališče je imel v Latviji, kjer je bil rojen in je živel vse do leta 1991, ko je iz Latvije pobegnil zaradi kazenskega postopka v zvezi z vojaško informacijo. Šel je v Ukrajino, Belorusijo, Francijo, Italijo, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Španijo, Švico in na Hrvaško. Konec novembra 2008 je prišel v Slovenijo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je v Belgiji za mednarodno zaščito v letih 1998 do 2003 zaprosil petkrat, vse prošnje pa so bile zavrnjene. Glede na pridobljene podatke je v Belgiji prvič zaprosil za azil šele 21. 8. 1998, kar je sedem let po zapustitvi izvorne države. V Slovenijo je prišel 30. 11. 2008 in bil takrat prijet, 1. 12. 2008 je bil nastanjen v Center za tujce, 27. 2. 2008 je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, 4. 3. 2008 je podal prošnjo na obrazcu. Namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji je torej podal šele po treh mesecih bivanja v Centru za tujce.

10. Pritožbeno sodišče se ob takšnem in neizpodbijanem dejanskem stanju strinja z oceno tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnikovi razlogi, zakaj za zaščito ni zaprosil prej, niso prepričljivi. Tožnik je imel v času bivanja v Centru za tujce več možnosti, da zaprosi za zaščito, dnevno je bil v stiku s policisti, pa tega ni storil. Prepričljivost, konsistentnost in verodostojnost tožnikovih navedb so bile pravilno presojene. Ob upoštevanju celotnega dejanskega stanja je zato pravilna ocena, da je tožnik zlorabil postopek v smislu 5. alineje 55. člena ZMZ, saj brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času.

11. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pravilno zavrnili vse tožnikove ugovore glede njegovega slabega psihičnega stanja. Slabo psihično stanje je zatrjeval šele in le v pisni izjavi dne 6. 3. 2009, to je po tem, ko mu je bilo gibanje že omejeno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka pravilno navedla, da tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v točki 25 (posebne potrebe ali problemi npr. zdravstveni) ni navedel, da bi imel kakršnekoli zdravstvene težave, ki bi zahtevale zdravljenje. Prav tako zdravstvenih težav ni omenjal ob prijetju s strani policiji, niti kasneje, ko so bili večkrat z njim opravljeni razgovori (po podatkih spisa 1., 21. in 28. 4., 5., 12. in 19. 5., 2. in 9. 6. 2009). O tem ni navajal ničesar niti na glavni obravnavi 16. 3. 2009 pred sodiščem prve stopnje (I U 443/2009), ki je bila razpisana v zvezi s tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 5. 3. 2009 o omejitvi gibanja tožnika. Tudi pritožbeno sodišče zato zavrača ugovore, da bi morala tožena stranka postopati v skladu z 19. členom ZMZ, in tudi ugovore, da bi bilo njegovo slabo psihično stanje lahko razlog za nevložitev prošnje. Tako nima podlage niti ugovor, da tožnik ni imel možnosti pojasniti vseh okoliščin v zvezi s svojo prošnjo.

12. Ob upoštevanju navedenega je bilo pravilno tudi ugotovljeno, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito vložil tudi z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države (6. alineja 55. člena ZMZ). Prošnjo za azil je izrazil po treh mesecih bivanja v Centru za tujce po tem, ko je bil že v teku postopek za njegovo vrnitev v izvorno državo, to pa je podlaga za zaključek, da je želel preprečiti prisilno odstranitev iz države.

13. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni odločila tudi o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Iz odločbe tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka odločila tudi o tej obliki zaščite, saj je zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar zajema tako status begunca kot status subsidiarne zaščite.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Uradni list RS, št. 37/2008) sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za takse in za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Tako oprostitev velja tudi za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že ugodilo tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks, je glede na navedeno odločbo ZST zadevna zahteva brezpredmetna.