Jedro

Vročitev odločbe drugostopenjskega organa je pravilno opravljena s tem, da je bila vročena tožnikovi pooblaščenki, saj tožena stranka ni bila obveščena o preklicu pooblastila. Kadar ima stranka pooblaščenca, se v skladu s 1. odstavkom 137. člena ZPP pisanja vročajo njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Ne glede na to, da je tožena stranka sklep pošiljala tudi tožniku, je potrebno šteti, da je sklep o razporeditvi postal dokončen z vročitvijo drugostopenjskega sklepa tožnikovi pooblaščenki.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka v ugotovitvi, da je sklep tožene stranke z dne 18.6.1999 postal dokončen z odločitvijo komisije za pritožbe o ugovoru tožeče stranke z dne 21.10.1999, izvršljiv pa z vročitvijo sklepa št. 2566/1 z dne 21.10.1999 tožniku, to je 15.11.1999, delno spremeni tako, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke postal dokončen 15.11.1999. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba (pravilno sodba in sklep) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa predsednika uprave tožene stranke z dne 18.6.1999 in sklepa komisije za pritožbe tožene stranke opr. št. 2566/1 z dne 21.10.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika (tč. I/1 izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po sklepih iz točke I/1 ni prenehalo in da mu še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (tč. I/2 izreka), kakor tudi zahtevek za poziv nazaj na delo ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 15.11.1999 do ponovnega nastopa dela (tč. I/3 izreka). Ugotovilo je, da je sklep tožene stranke z dne 18.6.1999 postal dokončen z odločitvijo komisije za pritožbe o ugovoru tožnika dne 21.10.1999, izvršljiv pa z vročitvijo tega sklepa tožniku, to je 15.11.1999, zato je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo 15.11.1999, ne pa 27.10.1999, in je tožena stranka tožniku dolžna priznati delovno razmerje za čas od 27.10.1999 do 15.11.1999 in za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (tč. II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1.9.1999 do 15.11.1999 obračuna mesečno nadomestilo plače po delovnem mestu 10203 vodje projektov, to je po 25. plačilnem razredu, kar je vrednoteno z 297 točkami in faktorjem uspešnosti 1,40 ter po plačilu davkov in prispevkov od plače izplača tožniku neto nadomestilo plače z zakonitmi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila; zavrglo pa je tožbo v delu, s katerim tožnik za obdobje od 1.9.1999 do 15.11.1999 uveljavlja razlike v plači med delovnim mestom vodje projetkov in delovnim mestom svetovalca generalnega direktorja (tč. III izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka od 15.11.1999 dalje obračunava plačo v višini 2,543.526,00 SIT in mu izplača neto plačo 1,078.192,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (tč. IV izreka), kakor tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. V izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe stranki, pri čemer se je tožnik pritožil tako preko pooblaščenke, kot tudi sam z laično pritožbo.

Tožnik v pritožbi, ki jo je vložila njegova pooblaščenka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 69/2002). Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da dokončnost in izvršljivost sklepa o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje projektov učinkuje absolutno, neodvisno od ravnanja strank. Tožena stranka je namreč po dokončnosti tega sklepa vse do 10.9.1999 ravnala tako, da sama ni spoštovala učinkov dokončnosti in izvršljivosti sklepov o razporeditvi, saj tožniku ni obračunavala in izplačevala plače za delovno mesto vodje projektov, tožniku tudi ni dodelila nobenega dela vodje projektov, niti opisa delovnega mesta in mu tudi ni evidentirala ur prisotnosti kot delavcu na delovnem mestu vodje projektov, temveč kot svetovalcu generalnega direktorja. Razen tega je bil postopek preklica pooblastila tožnikovi pooblaščenki pravilen. Res je sicer, da je tožnikova pooblaščenka sklep o dokončnosti odločbe o razporeditvi prejela že 2.6.1999, vendar to proti tožniku ni moglo učinkovati, saj tožnik za dokončnost ni vedel, razen tega pa ravnanje tožene stranke proti tožniku ni izkazovalo dejstva dokončnosti in izvršljivosti njegove razporeditve. Zaradi navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sporazum z dne 29.4.1996 v spornem obdobju ni bil več v veljavi in da bi tožnik od 2.6.1999 dalje moral prihajati na delo v skladu s pravili, ki veljajo za delavce strokovnih služb tožene stranke. Dnevna poročila varnostne službe ne dokazujejo tega, da tožnik v spornem obdobju ni delal v popoldanskem času. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih je tožena stranka predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 28.11.2000. V zvezi z neupravičeno odsotnostjo tožnika v spornem obdobju je prvostopenjsko sodišče zaslišalo samo posredne priče, zato naj bi bila podana tudi kršitev 4. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem obdobju v popoldanskem času ni delal, je neutemeljen. Dolgo odpravljanje sklepa z dne 18.6.1999 ter dejstvo, da je po 18.6.1999 v datoteki prišlo do spremembe, kaže na to, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja v resnici izdan po 21.6.1999, ko njegov podpisnik ni bil več direktor tožene stranke. Pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot prepozen zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče M. L.. Do zaslišanja priče I. G. na naroku dne 15.11.2000 tožnik ni mogel vedeti, da je M. L. kot strokovna sodelavka sodelovala pri sestavi listin, ki se nanašajo na sporni postopek. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik tudi v laični pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je do 9.9.1999 delal na delovnem mestu svetovalca generalnega direktorja, kar je razvidno tudi iz dnevnika delovnih ur za september 1999. Isto naj bi bilo razvidno tudi iz obračuna plače za mesec september, kjer je ločeno prikazana neupravičena odsotnost z dela za delovno mesto svetovalca generalnega direktorja in ločeno za delovno mesto vodje projektov. Isto naj bi izhajalo tudi iz izpovedb prič S. K. in B. S., ki jih tožnik citira. Tožnik navaja, da je na seji komisije za pritožbe naznanil, to pa naj bi bilo zapisano tudi v zapisniku, da ga ne bo (več) zastopala odvetnica V. Š.. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka s preklicem pooblastila odvetnici seznanjena, še preden je tožnik odvetnici pooblastilo preklical. Tudi predsednik uprave S. K. je izpovedal, da je o tem (o odpovedi pooblastila) ustno nekaj slišal v postopku pred pritožbeno komisijo. Tožnik opozarja, da je bilo na glavni obravnavi dne 20.9.2000 kot nesporno med strankama ugotovljeno, da je odločba o razporeditvi na dela in naloge in ugotovitvi OD, z dne 10.9.1999 (priloga A 15), postala pravnomočna 18.9.1999. Sicer pa tudi za toženo stranko ni bilo sporno, da je sklep komisije za pritožbe postal pravnomočen in izvršljiv 9.9.1999, ko ga je prejel tožnik. Navodilo št. 31 je bilo izdano več kot dve leti pred dnem, ko naj bi postalo obvezujoče za tožnika, zato niti ni pomembno, ali je bil tožnik z njim seznanjen. Tožena stranka bi tožnika s tem navodilom morala seznaniti, saj ga tožnik ob njegovi izdaji ni bil dolžan poznati. Tožnik 2.6.1999 ni bil seznanjen s tem, da naj bi bil sklep komisije za pritožbe dokončen in izvršljiv, zato se po njem ni mogel ravnati. Tudi če tožnik v spornem obdobju ne bi delal, tožena stranka ne bi imela osnove za prekinitev delovnega razmerja, saj je po aktih tožene stranke zaposlenim bilo dovoljeno delati več ali manj delovnih ur od rednega delovnega časa v posameznem mesecu, razen tega pa je sporazum, ki sta ga stranki sklenili 27.4.1996 določal, da si tožnik sam razporeja delovni čas, tako kot mu to dopušča zdravstveno stanje. Pristranska naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je S. K. sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika podpisal potem, ko ni bil več predsednik uprave, saj je veliko dokazov, indicov in protislovij v izpovedbah prič, ki dokazujejo, da sklep ni bil podpisan 18.6.1999, ampak potem, ko je bil S. K. 21.6.1999 razrešen s funkcije predsednika uprave. Tožnik pri tem v pritožbi obširno citira izpovedbe prič S. K., B. S. in I. G.. Iz teh izpovedb naj bi bilo jasno, da je B. S. dal sklep v podpis S. K. po njegovi razrešitvi s funkcije predsednika uprave in ga žigosal z žigom svoje tajnice N. D. ter ga 23.6.1999 izročil delavkam v administracijo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, saj je tožnik zahteval, da se pri tej zadevi izloči predsednica senata, ki je dala izjavo, da bo objektivno razsodila, dejansko pa je razsodila v škodo tožnika ter v nasprotju z dokazi.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka in prvi odstavek III. točke izreka, prav tako iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo določbo petega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj ta jasno določa, da delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja postal pravnomočen 21.10.1999, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem izvršljivosti te odločbe, kar naj bi bilo 15.11.1999. Zakon prenehanje delovnega razmerja veže na dokončnost in ne na izvršljivost. Razen tega je odločba tožene stranke tudi dejansko bila izvršena 27.10.1999. Tožnik naj bi identičen zahtevek, kot mu je bil priznan v izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe, uveljavljal tudi v zadevi, ki se pred prvostopenjskim sodiščem vodi pod opr. št. Pd 676/99. Zaradi navedenega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in tožbo v tem delu zavrže. Podano pa naj bi bilo tudi nasprotje med vsebino obračunskih list za tožnika za september in oktober 1999 in tistim, kar sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja o njihovi vsebini. Tako sodišče prve stopnje navaja, da iz plačilnih list izhaja, da tožena stranka tožniku za september 1999 ni obračunala plače. V resnici pa naj bi bilo iz obračuna plače razvidno, da zaradi neupravičene odsotnosti tožnika oziroma neopravljenih ur, ni bilo osnove za izplačilo višje plače, kot pa mu je bila dejansko obračunana in izplačana. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka oziroma da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbi tožnika: Res je sicer, da tožena stranka računalniška izpisa vstopov in izstopov s tožnikovo kartico ni predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč šele na enem od kasnejših narokov in da pri tem ni navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že na prvem naroku. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka s predložitvijo tega dokaza prekludirana glede na določbo 286. člena ZPP. Vendar pa navedeno ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ta nepravilnost ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi, če se ta dokaz ne upošteva, drugi izvedeni dokazi omogočajo zanesljiv zaključek, da tožnik v spornem obdobju ni delal, zaradi česar mu je tožena stranka zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP. Tožena stranka sodišču prve stopnje pri tem očita, da je glede tožnikove odsotnosti z dela zaslišalo samo posredne priče. Vendar pa zaslišanje posrednih prič, torej prič, ki o dogodku vedo povedati to, kar jim je povedal nekdo drug, ne pomeni, da je s tem bilo kršeno načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Na podlagi posredno izvedenih dokazov pa sodišče lahko odloči samo, če zakon tako določa. O posrednem izvajanju dokazov govorimo, kadar senat v skladu s prvim odstavkom 217. člena ZPP iz tehtnih razlogov sklene, da se posamezni dokazi izvedejo pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega sodišča, vendar se tudi v tem primeru zapisniki o izvedbi teh dokazov preberejo na glavni obravnavi. Navedeno pomeni, da pojma posredni dokaz in posredno izvajanje dokazov ne pomenita istega, zato tožena stranka v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določbe 4. člena ZPP. Te pritožbene navedbe se tako dejansko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne na bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka sodišču prve stopnje smiselno očita tudi z navedbo, da je to v nasprotju z 286. členom ZPP zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. L., češ da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati že na prvem naroku za izvedbo glavne obravnave, saj je šele iz izpovedbe priče I. G. izvedel, da je v postopku sodelovala tudi M. L., ki je priči I. G. dajala navodila, kakor naj izpolni dnevnik delovnih ur za junij 1999. Te pritožbene navedbe so protispisne, saj je v zapisniku o glavni obravnavi, ki je bila 17.1.2001 navedeno, da tožnik predlaga, da se zaslišita še priči L. M. in M. L., ki bosta lahko izpovedali, kdaj se je pisalo sklep 18.6.1999, kdo je ta sklep sestavil in kdo je za sestavo sklepa dal navodila. Pri tem je tožnik glede priče M. pojasnil, da je zanjo prvič izvedel na tem naroku iz izpovedbe priče B. S., glede predlagane priče M. L. pa je pojasnil le, da je bila pravnica in je pisala vse sklepe in kot strokovna sodelavka vodila tudi pritožbeno komisijo, zaradi česar bo vedela povedati o izdaji predmetnega sklepa. Tožnik na naroku 17.1.2001 tako ni zatrjeval, da bi za vlogo priče M. L. izvedel šele iz izpovedbe priče I. G., ki tudi ni izpovedovala ničesar glede vloge M. L. pri izdaji sklepa z dne 18.6.1999, temveč se je njena izpovedba na L. nanašala izključno glede izpolnjevanja dnevnika prisotnosti za tožnika. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 286. člena zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. L., saj tožnik takrat ni uveljavljal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku, temveč je to pričel zatrjevati šele v pritožbi. Tožnik šele v pritožbi, ki jo je vložila njegova pooblaščenka, navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se ugotavljala z zaslišanjem priče M. L., kot pa jih je navajal takrat, ko je ta dokaz predlagal. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, to je glede tega, ali je bil tožnik v spornem obdobju neupravičeno odsoten z dela, kakor tudi glede vprašanja, kdo je izdal izpodbijani sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in glede obveščanja tožene stranke o preklicu pooblastila tožnikovi pooblaščenki v postopku razporeditve tožnika na delovno mesto vodje projekta ter glede vročanja tega sklepa. Ob ugotovitvi, da tožnik v spornem času od 7.6.1999 do 18.6.1999 ni prihajal na delo v rednem delovnem času med 7. in 16. uro (popolnoma neprepričljive pa so tudi tožnikove navedbe, da je delo opravljal popoldne ter ob sobotah) ter ob ugotovitvi, da tožnik za navedeno obdobje ni imel niti bolniškega staleža niti letnega dopusta, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik v navedenem obdobju neupravičeno izostal z dela. Tožena stranka bi tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja lahko izdala celo na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), saj ni razvidno, da bi se tožnik pred izdajo prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja vrnil na delo. Tožena stranka se je odločila, da tožniku delovno razmerje preneha z dokončnostjo sklepa, kar je v skladu s 5. točko prvega odstavka 100. člena sicer predvideno za primer, ko se neupravičeno odsotni delavec vrne na delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vročanjem sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 26.9.1999 ter glede preklica pooblastila tožnikovi pooblaščenki v postopku, ki je pri toženi stranki potekal v zvezi s tožnikovo razporeditvijo na delovno mesto vodje projektov. Glede zakonitosti te razporeditve pred sodiščem prve stopnje sicer poteka drug individualni delovni spor pod opr. št. Pd 43/2003. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik na seji komisije za pritožbe navedel, da ga odvetnica Š. ne bo več zastopala in da je to tudi zapisano v zapisniku. Tožnik ni predlagal, da se izvede dokaz z vpogledom v ta zapisnik, tega zapisnika ni v spisu in tudi ne v spisu Pd 43/2003 (ko ga je vpogledalo sodišče prve stopnje, je še nosil oznako Pd 676/99). Te pritožbene navedbe so tudi v nasprotju z izpovedbo tožnika na naroku za glavno obravnavo 15.11.2000. Takrat je tožnik izpovedal, da je takoj po seji komisije za pritožbe 26.5.1999 poklical odvetnico Š. po telefonu in ji povedal, da preklicuje pooblastilo. Tožnik je izrecno izpovedal, da tožene stranke ni obvestil o tem, da je odvetnici preklical pooblastilo, saj to ni štel za potrebno, ker je bil sklep komisije zadnje dejanje pri delodajalcu in ni videl, v čem bi ga pooblaščenka še lahko zastopala pri toženi stranki. Izjava priče S. K. o tem, da ne ve nič o preklicu pooblastila tožnikovi pooblaščenki, da takšna pisna informacija do njega ne pride in da je o tem nekaj ustno slišal v postopku pred pritožbeno komisijo, ne dokazuje tega, da bi tožnik pooblastilo v resnici preklical na seji dne 26.5.1999. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je bila vročitev odločbe drugostopenjskega organa pravilno opravljena s tem, da je bila vročena tožnikovi pooblaščenki, saj tožena stranka ni bila obveščena o preklicu pooblastila. Kadar ima stranka pooblaščenca, se v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP pisanja vročajo njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Ne glede na to, da je tožena stranka sklep pošiljala tudi tožniku, je potrebno šteti, da je sklep o razporeditvi postal dokončen z vročitvijo drugostopenjskega sklepa tožnikovi pooblaščenki.

V sporu glede zakonitosti razporeditve tožnika na delovno mesto vodje projekta, je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 390/2001 sicer zavzelo stališče, da se pri toženi stranki citirane določbe ZPP o vročanju po pooblaščencu ne uporabljajo, ker je tožena stranka v prvem odstavku 63. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke drugače uredila pravila vročanja (v nadaljevanju: pravilnik). Ta drugačnost naj bi bila v tem, da prvi odstavek 63. člena pravilnika določa, da mora biti sklep, s katerim se odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, delavcu vročen v pismeni obliki z obrazložitvijo in pravnim poukom. Ta določba je v bistu povsem enaka kot določba 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Ta namreč določa, da morajo biti sklepi o prenehanju delovnega razmerja in razlogi za tak sklep delavcu vročeni v pisni obliki s poukom o pravici do ugovora. Ta določba pa v ničemer ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 137. člena ZPP in je takšna bila tudi dosedanja sodna praksa, ki je vedno štela, da se tudi takrat, kadar je bil sklep delodajalca vročen delavcu in njegovemu pooblaščencu, kot datum vročitve šteje samo datum, ko je bila opravljena vročitev pooblaščencu.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 137. člena ZPP štelo, da je tožniku sklep komisije za pritožbe bil vročen s tem, ko je bil vročen njegovi pooblaščenki in da je s tem dnem postal dokončen tudi sklep o tožnikovi razporeditvi na delovno mesto vodje projektov.

Navedeno seveda pomeni, da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od dokončnosti sklepa o razporeditvi na delovno mesto vodje projektov, to je od vročitve drugostopenjskega sklepa njegovi pooblaščenki, dolžan hoditi na delo v predpisanem delovnem času in da se od tega dne dalje ne more sklicevati na določilo sporazuma z dne 29.4.1996 (priloga A4) o tem, da svoj delovni čas sam razporeja, tako kot mu dopušča zdravje. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal (predzadnji odstavek na list. št. 87), da je za odločitev komisije za pritožbe glede njegove razporeditve izvedel še istega dne, saj mu je predsednik komisije povedal, da so potrdili sklep direktorja o tožnikovi razporeditvi. Sklep o razporeditvi na delovno mesto vodje projekta (priloga A5) izrecno določa, da bo delavec delo opravljal s polnim delovnim časom 40 ur na teden, 5 dni v tednu po 8 ur, v skladu s pravili, ki veljajo za delavce strokovnih služb podjetja. Sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da se je tožnik s temi pravili bil dolžan seznaniti in da je že iz njegovih navedb v tožbi razvidno, da je vedel, da je delovni čas pri toženi stranki med 7. in 16. uro. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče B. S. o tem, da so v oktobru 1997 v vse pisarne in recepcijo dali organizacijsko navodilo, ki se nanaša tudi na delovni čas.

Okoliščina, da tožena stranka pri obračunu plače ni upoštevala, da je sklep o razporeditvi dokončen in je tožniku še naprej obračunavala plačo za delovno mesto svetovalca generalnega direktorja, ne dokazuje tega, da razporeditev še ni bila dokončna, temveč kaže kvečjemu na obotavljanje tožene stranka pri izvrševanju svojih lastnih odločitev napram tožniku, ki je vendarle bil bivši generalni direktor.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo z dne 10.9.1999 (priloga A15), za odločitev v tem sporu niso bistvene, saj je bil tožnik na delovno mesto vodje projektov že razporejen s pravnomočnim sklepom predsednika uprave, na katerem je datum označen z 04.1999, ki je bil potrjen s sklepom komisije za pritožbe tožene stranke z dne 18.6.1999 (priloga A3).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tožnikovega očitka, da je predsednik uprave tožene stranke izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika podpisal potem, ko mu je že prenehal mandat. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega vprašanja in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so podrobno navedene na straneh 7 do 9 izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe teh zaključkov niso v ničemer omajale in dejansko predstavljajo samo ponavljanje tožnikovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik v pritožbi sicer ni navedel, zakaj naj bi bila nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe, vendar je v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP potrebno šteti, da tožnik izpodbija tudi ta del izpodbijane sodbe, saj tudi v tem delu s svojim zahtevkom ni uspel. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožnik za čas od 1.9.1999 do 15.11.1999 zahteval razliko plače med delovnim mestom vodje projektov in delovnim mestom svetovalca generalnega direktorja, saj je enak zahtevek že prej postavil v individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 676/99 (sedaj Pd 43/2003). V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata že ob predhodnem preizkusu tožbe zavrže tožbo, če ugotovi, da o tožbenem zahtevku že teče pravda. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči. Sodišče bi o zavrženju tožbe sicer moralo odločiti s sklepom in ne s sodbo (prvi odstavek 274. člena), zato je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom, pri čemer se sklep nanaša na tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bil del tožbe zavržen.

Pač pa tožnik upravičeno opozarja na neutemeljeno razlikovanje med dokončnostjo in izvršljivostjo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ta sklep postal dokončen z dnem, ko je drugostopenjski organ tožene stranke odločil o tožnikovem ugovoru, izvršljiv pa z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa tožniku. V skladu s 5. točko prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo (že zgoraj je razloženo, da je tožena stranka glede tega odločala v korist tožniku), delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodna praksa vseskozi šteje, da tak sklep postane dokončen z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa delodajalca in ne že z dnem, ko ta organ odloči o ugovoru. Praktičnih posledic nepravilnega razumevanja dokončnosti ni, saj sodišče prve stopnje ni odločilo, da tožniku delovno razmerje preneha z datumom, za katerega samo šteje, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen, temveč je odločilo, da mu preneha z dnem, ko mu je bil vročen sklep drugostopenjskega organa tožene stranke, torej z dnem, ki ga pritožbeno sodišče šteje za dan dokončnosti izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v 2. točki izreka tako, da je ugotovilo, da je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika postal dokončen z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa tožniku, v preostalem pa je pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Delna sprememba izreka izpodbijane sodbe s stališča uspeha tožnika v tem sporu ne pomeni ničesar, saj je sodišče prve stopnje tožniku delovno razmerje priznalo do dneva dejanske dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je zgolj nepravilno odločilo, da to ni dan dokončnosti, ampak dan izvršljivosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi navedenega delna sprememba izreka izpodbijane sodbe ne more vplivati na drugačno odločitev o stroških postopka.

Uspeh tožnika v pritožbenem postopku je tako neznaten, da je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP, odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- k pritožbi tožene stranke: Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da je v prvem odstavku III. točke izreka odločilo o zahtevku, o katerem med strankama že teče individualni delovni spor pod opr. št. Pd 676/99 (sedaj Pd 43/2003). S sodbo Pd 676/99 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike v neto plači od dokončnosti sklepa o razporeditvi dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlega posameznega mesečnega zneska do plačila. Iz tožbe v citirani zadevi je razvidno, da tožnik zahteva razliko med plačo, obračunano za delovno mesto vodje projektov in plačo, kakršno prejema predsednik uprave tožene stranke. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1.9.1999 do 15.11.1999 obračuna nadomestilo plače za delovno mesto vodje projekta in tožniku izplača neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila. Očitno je torej, da sodišče prve stopnje z ugoditvenim delom izpodbijane sodbe ni odločilo o istem zahtevku, ki je bil zavrnjen s sodbo Pd 676/99. Celo več, z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v tistem delu, s katerim tožnik za čas od 1.9.1999 do 15.11.1999 uveljavlja razlike v plači med delovnim mestom vodje projektov in delovnim mestom svetovalca generalnega direktorja, ravno zaradi tega, ker je o tem delu zahtevka že tekel individualni delovni spor pod opr. št. Pd 676/99. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen že z dnem, ko je komisija za pritožbe odločila o tožnikovem ugovoru. Pritožbeno sodišče je že v zvezi s pritožbo tožnika zavzelo stališče, da sklep o prenehanju delovnega razmerja postane dokončen šele z vročitvijo drugostopenjskega sklepa delavcu. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločilo, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem, ko mu je bil vročen sklep pritožbenega organa, čeprav je datum vročitve nepravilno opredelilo kot datum izvršljivosti, datum odločitve pritožbenega organa pa kot datum dokončnosti.

Z navedbo, da naj bi obstajalo nasprotje med vsebino plačilnih list za september in oktober 1999 ter tistim, kar se o vsebini teh listin navaja v razlogih sodbe, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da plačilni listi za september in oktober 1999 ne izkazujeta obračuna ur (te ure so opredeljene kot neopravičene), temveč v oktobru le bolniško nadomestilo. To povsem ustreza dejanskemu stanju, saj plačilna lista za september prikazuje le 176 neopravičenih ur, plačilna lista za oktober (priloga A27) pa 48 neopravičenih ur in 104 ure bolniškega staleža, za katere je bilo obračunano nadomestilo v višini 1,325.901,00 SIT bruto. V tem času sklep o prenehanju delovnega razmerja še ni bil dokončen, zato je ob odločitvi tožene stranke, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti tega sklepa, tožnik bil upravičen do nadomestila plače, zato mu ga je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo. Nadomestilo plače je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo z opisnim izrekom, ki omogoča upoštevanje v oktobru 1999 izplačanega nadomestila za čas bolniškega staleža, v kolikor je bil tožniku tudi dejansko izplačan. Tožena stranka je šele v pritožbi začela zatrjevati, da tožnik v času od 1.9.1999 do 15.11.1999 ni delal, medtem ko je v postopku ves čas to trdila samo glede obdobja, na katerega se nanaša izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja, to je na čas od 7.6.1999 do 18.6.1999. Celo več, tožena stranka je v šesti pripravljalni vlogi izrecno navajala, da je tožnik v času od 1.9.1999 do 15.11.1999 prejemal osebni dohodek in dobil izplačano vse, kar mu je tožena stranka iz tega naslova morala izplačati. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnik v času od 1. septembra 1999 dalje ni delal, tako predstavljajo nedopustno novoto v smislu določb prvega odstavka 337. člena ZPP, saj tožena stranka ni izkazovala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na tožbo, do česar pa ni upravičena, ne le zaradi tega, ker ta odgovor za pravilno odločitev v tem sporu ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), temveč tudi zaradi tega, ker se tožnikova pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja. Glede takšnih sporov pa drugi odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.