Jedro

Tudi če je kupec ob izročitvi avtomobila vedel, da avtomobil še ni registriran na prodajalca, to ne izključuje prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. Bistveno je namreč, da kupec ni privolil, da avtomobil ne bi mogel registrirati na svoje ime (kar je tudi logično, saj ne registriranega avtomobila ni mogoče uporabljati) ter je verjel prodajalčevim obljubam, da bo uredil vse potrebno za prepis avtomobila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožnicama plačati 120.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.12.1992. Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je tožnicama povedal, da sporni avtomobil še ni registriran nanj, vendar sta ga tožnici kljub temu vzeli na račun kupnine. Sodišče ni ugotovilo, kdo naj bi nosil stroške prepisa. O tem bi bilo treba zaslišati stranke. Bistveno je, da sta tožnici za napako vedeli. V konkretnem primeru ne prihaja v poštev 308. člen ZOR, saj je avtomobil predstavljal sestavni del kupnine. Sodišče ni ugotovilo, katera od strank bi morala poskrbeti za prenos lastništva. Končno je sodišče tudi zmotno uporabilo 510. člen ZOR. Osebni avtomobil namreč ni bil predmet prodaje, pač pa je bil le del kupnine.

Tožnici sta odgovorili na pritožbo, pri čemer zanikata toženčeve trditve in njegova pravna naziranja ter predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec se ne more sklicevati na dejstvo, da sta tožnici ob izročitvi avtomobila vedeli, da avtomobil (še) ni registriran nanj. Bistvena je namreč ugotovitev, da tožnici nista privolili v to, da avtomobila ne bi mogli registrirati na svoje ime (kar je tudi logično, saj neregistriranega motornega vozila ni mogoče uporabljati) ter da sta verjeli toženčevim obljubam, da bo uredil vse potrebno za prepis avtomobila na prvo tožnico. Čim je tako, se ne more šteti, da je jamčevanje izključeno. To potrjuje tudi določba IV. odst. 510. člena ZOR, (ki jo je treba uporabiti v skladu s III. odst. 121. člena ZOR), po kateri ima kupec (v našem primeru tožnici) kljub vednosti za možnost, da ima stvar pravno napako, pravico zahtevati vrnitev oz.

znižanje kupnine. Ker to v konkretnem primeru pomeni oživitev prvotne terjatve (torej terjatve tožnic za tisti del kupnine, namesto katerega je bil izročen avtomobil (III. odst. 308. člena ZOR), je povsem irelevantno, kdo naj bi trpel stroške prepisa avtomobila.

Zmotno je pritožbeno naziranje, da v konkretnem primeru ni šlo za nadomestno izpolnitev (308. čl. ZOR). Toženec je namreč tožnicama namesto dela kupnine izročil avtomobil, ki sta ga tudi sprejeli, s čemer je bila sklenjena pogodba o nadomestni izpolnitvi (I. odst. 308. člena ZOR). Brez pomena pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče raziskati, katera stranka bi morala urediti formalni prenos lastništva. Samo po sebi je namreč umevno, da brez sodelovanja odsvojitelja (prejšnjega lastnika), torej v našem primeru toženca, to ni mogoče. To pomeni, da mora dolžnik (toženec) tako kot pri prodajni pogodbi storiti vse, da pridobi upnik (tožnici oz. prva tožnica) lastninsko pravico ter pravno in stvarno možnost uporabe stvari. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče zavrnilo predlog tožnic za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (I. odst. 166. člena in I. odst. 155. člena ZPP).