Jedro

Pogodba, iz katere na eni strani izhaja obveznost prenosa zemljišča v last prevzemnice in na drugi strani obveznost opravljanja storitev v korist izročevalca, se opredeljuje kot preužitkarska pogodba. Za preužitkarske pogodbe ni predpisana oblika kot konstitutiven element pogodbe. Sodna praksa dopušča razvezo preužitkarskih pogodb pod bistveno enakimi pogoji, kot jih določa ZD za pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Pritožbi se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče razvezalo izročilno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 3. 11. 1992. Toženki je naložilo, da mora izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice pri nepremičnini vl. št. 44 k.o. L. in vl. št. 80 k.o. Lo. v korist in na ime tožnika. Nadalje je toženki naložilo v povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 107.742,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Z neizpodbijanim sklepom je prvo sodišče ugodilo predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve ali odtujitve nepremičnin vl. št. 44 k.o. L. in vl. št. 80 k.o. Lo. do pravnomočne rešitve tega spora.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi navaja, da se toženka z izročilno pogodbo ni zavezala k skupnemu življenju s tožnikom in k skrbi za skupno gospodinjstvo.

Toženka se je zavezala nuditi le potrebno oskrbo in nego v primeru tožnikove onemoglosti in bolezni. Sodišče je brez potrebne zdravstvene dokumentacije ocenilo, da je tožnik zaradi zdravstvenega stanja potreboval toženkino pomoč. Glede te ocene se sodišče ne bi smelo opreti na dogodek, obravnavan v okviru kazenskega postopka, ker je bila toženka oproščena. Toženka se je zavezala izpolnjevati le tiste obveznosti, o katerih sta se pravdni stranki pismeno dogovorili. Ker mora biti po zakonu izročilna pogodba v pisni obliki, velja le tisto, k čemur se pogodbeni stranki pisno zavežeta. Razlog nezmožnosti skupnega življenja ni podan, ker pravdni stranki praktično nista živeli skupaj. Zaradi odselitve toženke, ki se je zaradi muhavosti tožnika le začasno umaknila, se tudi ni izjalovil namen pogodbe, saj skupno življenje ni bilo dogovorjeno. Nadalje pa sploh še niso nastopili razlogi za izpolnjevanje pogodbe.

Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik se je z izročilno pogodbo zavezal izročiti toženki 7 ha veliko posestvo v takojšnjo last in posest proti njeni obvezi, da bo v primeru njegove onemoglosti nudila določene storitve (nego, oskrbo, skrb za zdravnika in zdravila) in po njegovi smrti poskrbela za pogreb. Gre torej za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost prenosa zemljišča v last prevzemnice in na drugi strani obveznost opravljanja storitev v korist izročevalca. To pa sklenjeno pogodbo opredeljuje kot preužitkarsko pogodbo. Te pogodbe se v mnogočem približujejo pogodbam o dosmrtnem preživljanju,ki jih opredeljuje 117. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Za preužitkarske pogodbe ni predpisana oblika kot konstitutiven element pogodbe, kot je to določeno za pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pismena pogodba je potrebna le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah. Ker je obličnost torej predpisana le glede na predmet pogodbe (nepremičnino), so zato pravno veljavni tudi ustno dogovorjeni deli sporne preužitkarske pogodbe, sklenjene med sedanjima pravdnima strankama.

Prvo sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo tudi vsebino ustnih dogovorov, ki sta jih sklenili pogodbeni stranki. Pritožbenih trditev, da se toženka ni zavezala živeti skupaj s tožencem, izvedeni dokazni postopek ne potrjuje. Iz vsebine obravnavane pogodbe izhaja, da skupno življenje pogodbenih strank sicer res ni bilo dogovorjeno, vendar sta stranki živeli na istem posestvu, v isti hiši. Prav tako je sklenitev takšnega dogovora potrdila tudi sama toženka.

Pritožba pa upravičeno dvomi v zaključek prvega sodišča, da se je toženka zavezala skrbeti tudi za celotno gospodinjstvo in posestvo.

Pred sklenitvijo pogodbe je toženka namreč pet let živela pri tožniku. Po izpovedi tožnika bi se morala toženka v skupno gospodarjenje s tožnikom šele uvesti, saj o kmetijstvu ni imela pojma. Za kmetijo je pred in po sklenitvi pogodbe skrbela tudi tožnikova svakinja Š., ki je obema pravdnima strankama tudi kuhala (izpoved tožnika na listni št. 19). Tako se upravičeno postavlja vprašanje, ali se je toženka zavezala opravljati čisto vsa dela na posestvu. Prvo sodišče bi moralo zato prepričljiveje in precizneje dognati obseg toženkinih s pogodbo prevzetih obveznosti,ki se tičejo kmetijskih in gospodinjskih opravil, da bi ji lahko očitalo njihovo neizpolnjevanje.

Sodna praksa dopušča razvezo preužitkarskih pogodb pod bistveno enakimi pogoji, kot jih določa ZD za pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V tožbi zatrjevano neznosnost skupnega življenja in neizpolnjevanje toženkinih obveznosti je tako potrebno presojati po 2. in 3. odstavku 120. člena ZD.

Po določbi 2. odstavka 120. člena ZD lahko vsak od pogodbenikov, ki po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju živita skupaj, zahteva razvezo pogodbe, če se njuno razmerje tako omaje,da zaradi tega postane skupno življenje neznosno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje,glede na katere se uporablja pravni standard omajanega razmerja in neznosnosti skupnega življenja, izhaja, da sta pravdni stranki po sklenitvi pogodbe živeli skupaj do oktobra 1993 (11 mesecev), da je prihajalo do sporov zaradi načina gospodarjenja, in da je med pravdnima strankama enkrat prišlo tudi do fizičnega obračunavanja.Vsako omajanje razmerij med pogodbenimi strankami še nima za posledico ugotovitve o neznosnem skupnem življenju. Slednje namreč pomeni nevzdržno stanje v objektivnem in subjektivnem smislu, upoštevaje voljo strank ob sklenitvi pogodbe in posebne razmere, ki se tičejo tudi osebnostnih lastnosti pogodbenikov. Objektivno so bile torej razmere med sedanjima pravdnima strankama sicer res zaostrene, vendar iz izpovedb obeh pravdnih strank sledi, da subjektivni element kljub temu ni podan. Iz tožnikove izpovedbe (listna št. 35) namreč izhaja, da tožnik sploh ne nasprotuje toženkini vrnitvi, temveč vrnitev le pogojuje s toženkinim delom. Tudi toženka se želi vrniti na posest in gospodariti, saj naj bi bil njen odhod le posledica umiritve napetih odnosov. Do sedaj ugotovljene pravno upoštevne okoliščine torej nikakor ne opravičujejo pravne ocene o neznosnosti skupnega življenja.

Glede neizpolnjevanja s pogodbo prevzetih obveznosti (3. odstavek 120. člena ZD) pa je že bilo ugotovljeno, da je prvo sodišče preuranjeno zaključilo, da toženka pogodbe ni izpolnjevala, saj niso bile prepričljivo ugotovljene njene obveznosti. Dejstvo, ali je nastopil pogoj (onemoglost in bolezen oziroma sposobnost, da sam pride do zdravnika) za nudenje oskrbe in potrebne pomoči, pa bi bilo potrebno razjasniti s pomočjo izvedenca, saj gre za vprašanje, za katerega razrešitev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Prvo sodišče torej ni ugotovilo vseh pravno upoštevnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko odločilo o zahtevku, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločilo sodišče s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).

Prvo sodišče bo moralo v novem sojenju upoštevati opisane napotke, pri čemer bo potrebno sprva dognati, kakšen namen sta pogodbeni stranki s sklenitvijo pogodbe hoteli doseči. Nato bo potrebno razčistiti, ali je bilo dogovorjeno, da toženka nastopi posest celotne kmetije (to možnost je kot zemljiškoknjižna lastnica imela) in koliko se je sam tožnik zavezal toženki pri gospodarjenju pomagati (jo vpeljati). Nadalje bo potrebno ugotoviti, kaj natančno se je v okviru gospodarjenja in skupnega gospodinjstva toženka zavezala izvrševati. Pri tem bo potrebno tudi natančneje opredeliti, kakšno vlogo je in naj bi tudi po sklenitvi pogodbe pri opravilih na kmetiji imela tožnikova svakinja. Oceniti bo še potrebno, ali je tožnik v zadostni meri sodeloval pri izpolnjevanju pogodbe. Glede morebitnega ugotavljanja tožnikovih zdravstvenih zmožnosti pa bo potrebno angažirati izvedenca.