29. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-951/04 z dne 3. 3. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Nova Gorica št. P-2510/01 z dne 12. 11. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Sodnika za prekrške Nova Gorica št. P-2510/01 z dne 30. 1. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija pravnomočno odločbo o prekršku, s katero je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94 in nasl. – ZPCP). Izpodbija tudi pravnomočno odločbo, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik v zvezi s prekrškovno odločbo, izdano v skrajšanem postopku.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave. Po mnenju pritožnika naj bi prvostopenjski in drugostopenjski organ za postopek o prekrških kršila določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) in Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) glede vročanja. Z napačnim stališčem glede vročitve naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave (ki med drugim zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje pri odločanju), pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pravica do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave) in pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave).

B. – I.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe v zvezi s pravnomočno odločbo o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti nanašajo na nepravilno uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.V zvezi z uporabo materialnega prava lahko Ustavno sodišče presoja le, ali temelji izpodbijana odločba na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno. Izpodbijanima odločbama tega glede stališča o vročanju ni mogoče očitati. Prvostopenjski in drugostopenjski organ za postopek o prekršku sta utemeljila uporabo določbe tretjega odstavka 120. člena ZKP o vročanju. Svoji stališči sta oprla na razlago Zakona, ju razumno obrazložila in jima ni mogoče očitati samovoljnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave. Takšno stališče pa tudi ne predstavlja kršitve druge in tretje alineje 29. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik.

5.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev določbe 25. člena Ustave, po kateri je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Senat za prekrške je presojal utemeljenost pritožnikovih navedb in se do vseh navedb ustrezno opredelil ter svojo odločitev razumno obrazložil. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Zato očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

6.Ker kršitve človekovih pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik, očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (prva točka izreka).

B. – II.

7.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku.

8.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

9.Ker pritožnik zoper prvostopenjsko odločbo ni izčrpal niti ugovora, ki bi ga lahko vložil v skladu s šestim odstavkom 159. člena ZP, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (druga točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer