Jedro

Revizija je vselej dovoljena zoper odločbo, s katero je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo (tretji odstavek 384. člena ZPP). Drugi toženec bi zato lahko v zvezi z zavrženjem njegove pritožbe neposredno vložil (dovoljeno) revizijo. Ker revizije, ki je že po samem zakonu dovoljena, ni mogoče dopustiti, je predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju pritožbe, nedovoljen.

Predlog za dopustitev revizije tudi v preostalem delu ni dovoljen. Drugi toženec je bil enotni sospornik s prvim tožencem le v zvezi s primarnim zahtevkom, vendar je bil ta v celoti pravnomočno zavrnjen. S pravnomočno odločitvijo o podrednem zahtevku pa mu tudi ni bila naložena nobena obveznost. V tem delu torej drugi toženec nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zgolj zaradi stroškov pravnih sredstev kot stranske terjatve pa revizije prav tako ni mogoče dopustiti.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica trdi, da je prvemu tožencu po razpadu njune zunajzakonske zveze z namenom rešitve njenega stanovanjskega problema in ohranitve pravice do socialno varstvenih prejemkov izročila 63.000,00 EUR (ki jih je prejela od prodaje njenega lokala na ...), da bi ta zanjo kupil stanovanje in ga prepisal nanjo. Za dogovor je vedel njun sin – drugi toženec. Po nakupu stanovanja na naslovu ... (ID znak ...) pa je prvi toženec z drugim tožencem sklenil darilno pogodbo in lastninsko pravico na tem stanovanju prenesel na drugega toženca, s čimer sta ogoljufala tožnico. Tožnica s tožbo od sodišča primarno zahteva, naj razsodi, da je omenjena darilna pogodba z dne 26. 6. 2020 nična, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice drugega toženca pri navedenem stanovanju in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se njegova lastninska pravica izbriše in ponovno vpiše lastninska pravica prvega toženca ter še, da ji je prvi toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri spornem stanovanju vknjižila lastninska pravica v njeno korist. Podrejeno zahteva, naj tožencu naloži, da ji je dolžan plačati 63.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2022 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo prvemu tožencu naložilo, da je tožnici dolžan v roku 15 dni plačati 63.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je prvi toženec dolžan tožnici v celoti povrniti njene stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in zamudno sodbo v I. točki izreka spremenilo glede odločitve o obrestih, tako da te od prisojenega zneska tečejo od 16. 2. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Pritožbo prvega toženca je zavrglo v delu, v katerem se pritožuje zoper II. točko izreka zamudne sodbe, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (II. točka izreka). Pritožbo drugega toženca je zavrglo (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

4. Drugi toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, s tem ko je zavzelo stališče, da je vročitev tožbe na podlagi pravil o fikciji vročitve pravilna oziroma možna tudi na naslovu, kjer drugi toženec dejansko ne prebiva, je pa imel na tem naslovu formalno prijavljeno stalno prebivališče? - Ali je sodišče druge stopnje storilo procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami 318. člena ZPP in s tem prizadelo pravni interes drugega toženca s tem, ko je na podlagi 343. člena ZPP v celoti zavrglo pritožbo drugega toženca zoper zamudno sodbo, navkljub temu, da je zatrjeval, da mu tožba ni bila pravilno vročena, ter mu tako ireverzibilno odvzelo pravico do izjave, ki je temeljna človekova pravica (22. člen Ustave RS)?

5. Predlog ni dovoljen.

6. Revizija je vselej dovoljena zoper odločbo, s katero je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo (tretji odstavek 384. člena ZPP). Drugi toženec bi zato lahko v zvezi z zavrženjem njegove pritožbe neposredno vložil (dovoljeno) revizijo. Ker revizije, ki je že po samem zakonu dovoljena, ni mogoče dopustiti, je predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju pritožbe, nedovoljen.1

7. Predlog za dopustitev revizije tudi v preostalem delu ni dovoljen. Drugi toženec je bil enotni sospornik s prvim tožencem le v zvezi s primarnim zahtevkom, vendar je bil ta v celoti pravnomočno zavrnjen. S pravnomočno odločitvijo o podrednem zahtevku pa mu tudi ni bila naložena nobena obveznost. V tem delu torej drugi toženec nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zgolj zaradi stroškov pravnih sredstev kot stranske terjatve pa revizije prav tako ni mogoče dopustiti.2

8. Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče predlog drugega toženca za dopustitev revizije zavrglo (smiselno 377. člen ZPP).

9. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča II DoR 411/2011 z dne 20. 3. 2012, II DoR 244/2011 z dne 1. 12. 2011, II DoR 144/2011 z dne 20. 10. 2011, II DoR 38/2010 z dne 19. 8. 2010 in II DoR 47/2009 z dne 10. 9. 2009. 2 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 568/2021 z dne 9. 2. 2022 in II DoR 284/2018 z dne 17. 1. 2019.