Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in tujo pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še odškodnino v višini 1.022,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.000,00 EUR za obdobje od 14.8.2008 do 11.11.2008 in od 11.11.2008 dalje do plačila ter od zneska 1.022,00 EUR od 14.8.2008 dalje do plačila, vse v roku petnajst dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 2.160,00 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožnik v pritožbi zoper to sodbo izpodbija zavrnilni del in predlaga, da pritožbeno sodišče zviša odškodnino za telesne bolečine za 4.000,00 EUR in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še za 3.000,00 EUR, prav tako naj zviša odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči še za 700,00 EUR. S pritožbo torej uveljavlja znesek 7.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2008 dalje do plačila. Posledično izpodbija tudi stroškovni del. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in da je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo mora sodišče upoštevati tako subjektivno tožnikovo izpoved kot tudi objektivno mnenje izvedenca medicinske stroke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel poškodbo vratne hrbtenice, poko leve lopatice, zvin levega zapestja, raztrganino tetive globoke mišice upogibalke četrtega prsta desnice. V izpodbijani sodbi so povzete ugotovitve izvedenskega mnenja, vendar pa pri odločanju ugotovljene okoliščine niso pravilno ovrednotene. Tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da je utrpel poškodbo zapestja, leve rame in četrtega prsta desne roke, pri čemer je bila prav ta poškodba najbolj kritična. Tekom zdravljenja ga je tudi najbolj bolel prst in ga boli še danes. Na prstu, kjer so bili šivi, še danes čuti, kot da bi bilo omrtvičeno oz. prsta občasno niti ne čuti. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je izvedenka potrdila tožnikove navedbe in tožnikovo izpoved. Bil je dvakrat operiran, pri prvi operaciji je bil na mestu poškodovane tetive vstavljen kitni nadomestek, ki je bil pri drugi operaciji zamenjan z lastno tetivo iz desne podlahti. Dva dni je bil hospitaliziran, nositi je moral opornico za prstanec desnice, šestnajstkrat je bil na ambulantnem pregledu pri kirurgu plastiku, trikrat pri specialistu, petinosemdesetkrat je opravil fizioterapijo. Odškodnina iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR je zato vsekakor prenizka in v nasprotju z aktualno sodno prakso za podobne primere. Iz naslova trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa je sodišče tožniku prisodilo samo 1.000,00 EUR, zato zahteva s pritožbo še 3.000,00 EUR. Tožnik ima zaradi poškodbe rame krče v roki, omejen je v športu, zlasti pri metanju žoge iz auta. Pojasnil je, da žogo sicer lahko vrže, vendar samo enkrat na tekmi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za oškodovanca, ki je športno zelo aktiven, ki igra za denar nogomet, saj je član avstrijskega nogometnega kluba in da je zaradi omenjenih poškodb sedaj močno oviran pri igranju nogometa, v katerega mora vlagati bistveno več truda in napora kot prej. Tudi izvedenka je potrdila anatomske funkcionalne in estetske trajne posledice, ki so tožniku ostale po poškodbi. Ugotovila je za 2/3 manjšo grobo mišično moč prstanca desnice, glede na sosednje prste. Potrdila je manjši grobi stisk desne pesti glede na levo stran. Potrdila je zmanjšan aktivni izteg, zmanjšan občutek na dotik kože prstanca na zunanji strani ter atrofično mehko tkivo v področju srednjega in končnega členka prstanca. Odškodnina v dosojenem znesku je prenizka. Za tujo nego in pomoč je sodišče tožniku priznalo samo 500,00 EUR. Oprlo se je na ugotovitve izvedenke in tudi zaslišanje tožnika ter izvedenih prič, vendar je pri tem ključna dejstva nepravilno ovrednotilo in mu prisodilo prenizko odškodnino. Izvedenka je potrdila, da je tožnik potreboval tujo pomoč delno v prvih petih tednih, zatem po vsaki operaciji, v času, ko je imel nameščeno dinamično opornico za pasivno razgibavanje prstanca desnice in aktivno v tem času s prstom še ni smel razgibavati. Delno pomoč je potreboval pri vseh opravilih, ki so bila povezana z močenjem obeh rok, kot npr. zahtevnejša osebna nega, umivanje las, pa tudi pri prenašanju in prinašanju težjih predmetov. Skupno je potreboval pomoč v obdobju desetih tednov. Poleg tega je imel poškodovano levo ramo, levo zapestje, levo lopatico, prestal je dve operaciji in bil na številnih fizioterapijah neposredno po operacijah. To sta potrdili tudi priči. V času fizioterapije je zaradi hudih bolečin v levi rami in desnem prstu potreboval pomoč v obdobju treh mesecev po dve uri dnevno, nato pa še v obdobju dveh mesecev po eno uro dnevno, kar je glede na intenzivnost zdravljenja, naravo poškodbe, primerna in potrebna pomoč in če se upošteva običajna postavka 5,00 EUR na uro, je tožnik upravičeno zahteval iz tega naslova 1.200,00 EUR, zato zahteva še razliko 700,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker pritožba sama pove, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedeniško mnenje o škodi, ki jo je utrpel tožnik in tudi tožnikovo izpoved o teh dejstvih, je pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zgolj navržen in zato brezpredmeten. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, torej uporabo materialnega prava, to je določbe 179. člena OZ, po kateri je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, ki se glede na vse konkretne okoliščine odražajo pri posameznem oškodovancu s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovana oz. oblikuje navedena razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožnikovo škodo uvrstilo v ta razmerja in prav ta uvrstitev pokaže, da ni šlo pri tožniku za večjo škodo. S stališča vsakega oškodovanca je njegova škoda, ki jo je utrpel v takšnem škodnem dogodku, kot jo je tožnik, velika. Prav zato je treba pri odmeri odškodnine uporabiti tudi objektivne in ne samo subjektivne kriterije. Pritožba izpostavlja subjektivne kriterije tožnika, ko ocenjuje odškodnino, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot prenizko. Sklicuje se tudi na sodno prakso, ki naj bi bila v podobnih primerih, kot je tožnikov, višja. Vendar je v tem delu povsem pavšalna, saj ne navede nobenega konkretnega primera, ki bi utemeljeval to trditev. Nasprotno je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, če se upoštevajo bolečine, ki jih je objektivizirala izvedenka v izvedenskem mnenju in so natančno opisane na peti strani izpodbijane sodbe, kakor tudi nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik zaradi poškodbe, primerna. Tožnik je trpel hujše bolečine le tri dni, en dan po prvi operaciji in dva dni po drugi operaciji, srednje bolečine je trpel teden dni po vsaki operaciji oz. skupno tri tedne, lahke pa tri do štiri mesece. Tudi nevšečnosti, ki jim je bil izpostavljen med zdravljenjem, niso takšne, da bi terjale višjo odškodnino od odškodnine, ki jo je priznalo iz tega naslova sodišče prve stopnje. Število fizioterapij, ki jih je imel tožnik, je res veliko, vendar je pri tem treba upoštevati, da je od 85 bilo 40 takšnih, za katere se je odločil sam. Če se zato objektivno upošteva škoda, ki jo je utrpel iz tega naslova, je prisojena odškodnina v celoti primerna.

5. Po mnenju pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje tožniku tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo ustrezno odškodnino. Izvedenka je sicer opisala glede raztrganine tetive globoke mišice upogibalke četrtega prsta desnice več trajnih posledic, med katerimi pa določene niso takšne, da bi jih bilo mogoče uvrstiti pod odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak bi lahko pomenile le skaženost kot so npr. 15 cm dolga v Z obliki pooperacijska brazgotina v dlani in na dlančni strani IV. prsta desnice, 2 x 0,5 cm dolgi brazgotini na dlančni strani spodnjega dela desne podlahti po odvzemu tetive mišice, 3 cm dolga vzdolžna potekajoča nežna brazgotina na hrbtni strani osnovnega členka prstanca desnice. Posledice zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so zato le približno za 2/3 manjša groba mišična moč mišic upogibalk prstanca desnice glede na sosednje prste, približno za 1/3 manjši grobi stisk desne pesti glede na levo stran, za 1/3 giba glede na levo stran zmanjšan aktivni izteg v distalnem medčlenčnem sklepu prstanca desnice glede na ostale prste, aktivna fleksija v distalnem medčlenčnem sklepu in v proksimalnem medčlenčnem sklepu prstanca desnice, ki je samo malenkostno zavrta. Prsti desnice se prosto sklenejo v pest in pri tem prstanec ne devira, pride pa z jagodico prstanca aktivno 3 mm do dlani. Zmanjšan je sicer tudi občutek za dotik kože prstanca po zunanji strani od pooperacijske brazgotine do višine proksimalnega medčlenčnega sklepa in nekoliko atrofična mehka tkiva v področju srednjega in končnega členka prstanca desnice. Vse ugotovljene posledice pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne, da bi utemeljevale višjo odškodnino od dosojene v višini 1.000,00 EUR tudi, če se primerjajo podobne škode v sodni praksi.

6. Pritožbeno sodišče tudi odškodnino iz naslova tuje pomoči v višini 500,00 EUR v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je prepričljivo sledilo v tem delu pojasnilu izvedenke, da je sicer tožnik določen čas delno potreboval tujo pomoč, vendar upoštevaje poškodbo, ki jo je utrpel, po mnenju pritožbenega sodišča le toliko, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje na sedmi in osmi strani izpodbijane sodbe. Potreben čas trajanja tuje pomoči je sodišče prve stopnje prepričljivo oprlo na mnenje izvedenke, ki je objektivno pojasnila, koliko je bilo dejansko potrebno tožniku pomagati gleda na utrpelo poškodbo. Če sta mu mati in njegovo dekle pomagali bistveno več, kot je objektivno potreboval pomoči, je pravilno zaključilo, da ne more zahtevati višjega zneska. Pritožbeno sodišče zato tudi v tem delu ni sledilo pritožbi, ki zahteva iz tega naslova višjo odškodnino.

7. Pritožba tožnika ni uspela omajati odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku glede na ugotovljeni obseg škode in bolečine, ki jih je trpel, priznalo pravično odškodnino. Odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka je zato pravilna in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče, ki tudi ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).