Jedro

Za informativni dokaz gre le takrat, kadar manjkajo dejanske navedbe in če je predlagan zato, da bi izvedba dokaza dala podlago za trditve. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sama podala vse potrebne navedbe, sklicujoč se na predloženo pogodbo in izračune. Izvedenka z razlago pomena posameznih pogodbenih določil (npr. razdolžnina) ni nadomeščala trditvene podlage tožeče stranke. S potrebnim strokovnim znanjem je le pojasnila pomen pogodbeno določenih in obračunanih postavk, kar pa ne more biti informativni dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 29.424,90 EUR (točka 1. izreka) in pravdnih stroškov v višini 316,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka).

Tako je odločilo v ponovljenem sojenju, upoštevajoč pritožbo tožene stranke in napotilo višjega sodišča ob razveljavitvi prve sodbe (opr. št. P 2935/03-II, z dne 24.1.2007), ko je z izvedencem finančne stroke ugotovilo višino neplačanih pogodbenih obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 26.3.1993, ki jih tožeča stranka vtožuje od tožene stranke kot solidarnega poroka na podlagi poroštvene izjave z dne 26.2.1993. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem in stroškovnem delu (točka 1. in 3. izreka). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in naložitvijo pravdnih stroškov tožeči stranki, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje prvemu sodišču. Očita mu procesno kršitev zaradi postavitve izvedenca. Vztraja pri ugovoru prekluzije. Trdi, da je tožeča stranka izvedenca predlagala prepozno. Ob natančnih in substanciranih ugovorih tožene stranke o nepreglednosti izračuna pogodbenih obveznosti bi morala tožeča stranka jasno in pravočasno zatrjevati odločilna dejstva o njem in predložiti dokaze. Svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Do nepravočasnega navajanja odločilnih dejstev se prvo sodišče ni opredelilo. Šele izvedenka je pojasnila določene pojme. Informativni dokaz z izvedencem ni dovoljen. Ker tožeča stranka ni izkazala pravilnosti in izračuna višine terjatve, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je šlo pri uveljavljanju zneska 2.790.252,40 SIT v predlogu za izvršbo zgolj za pisno pomoto. Sodišče je s tem arbitrarno poseglo v vsebino predloga za izvršbo in tožeči stranki priznalo 1.000.000,00 SIT več, kot je prvotno uveljavljala. Naknadno uveljavljani znesek je zastaral. Vsakršno povečanje denarnega zahtevka je sprememba tožbe.

Razlogi o napačno uveljavljani kapitalizirani glavnici, so po mnenju pritožnice nejasni, ker se ne ve, ali je to upoštevano pri presoji višine dolga. Pri ugovoru zastaranja je napačno uporabljeno materialno pravo 3. odst. 1019. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Določena dejstva so brez ustreznih navedb in dokaznih predlogov ugotovljena po uradni dolžnosti. Dejstvo, kdaj so bile vložene tožbe zoper glavna dolžnika, pa ni ugotovljeno. Ugotovitev glede obresti je nepopolna in ne omogoča preizkusa pravilnosti obračuna.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne vlaga pritožbe in je zato odločitev prvega sodišča v zavrnilnem delu (točka 2. izreka sodbe) pravnomočna.

V okviru trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče pri odločanju o spornem razmerju pravilno izhajalo iz določb posojilne pogodbe z dne 26.3.1993, sklenjene med glavnima dolžnikoma in tožečo stranko, poroštvene izjave ter določil ZOR (uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ) o posojilni pogodbi (členi 557 do 565 ZOR) in poroštvu (členi 997 do 1016 ZOR). Po ugotovitvah prvega sodišča se je namreč tožena stranka s poroštveno izjavo k omenjeni pogodbi tožeči stranki zavezala kot porok in plačnik za obveznosti iz posojilne pogodbe (solidarno poroštvo). Ugotovilo je tudi vsa druga pravno odločilna dejstva: - da je bila pogodba zaradi neplačila pogodbenih obveznosti odpovedana z

31.8.1997,

- da so tedaj zapadle v plačilo celotne neplačane pogodbene obveznosti, - da je bila tožena stranka o tem obveščena, - da so bile na ta dan obračunane pogodbene obveznosti skladno z določili posojilne pogodbe, - da niso bile plačane in da tudi niso zastarale.

Zato jih je ob pravilni uporabi materialnega prava do ugotovljene višine utemeljeno naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča o vseh navedenih pravno odločilnih dejstvih, saj je jasna, logična in prepričljiva. Podlago ima v izvedenih dokazih: posojilni pogodbi, poroštveni izjavi, listinah, ki jih je predložila tožena stranka in izvedeniškem mnenju izvedenke finančne stroke, ki mu po pridobljeni pisni dopolnitvi tudi pravdni stranki nista več ugovarjali.

Zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ter 212. členom istega zakona v sodbi ni. Sodišče v ničemer ni kršilo pravil o prekluziji niti o dokaznem bremenu. Razlogom na strani 5 sodbe o tem, da je tožeča stranka pravočasno in popolno predložila ustrezne listine in dokaze o izračunu vtoževane glavnice, ni treba ničesar dodati. Tožeča stranka se je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča glede tega izračuna ves čas sklicevala na pogodbena določila in jih konkretizirala tako z navedbami kot s priloženimi listinami. Tožena stranka jih z izjavami o nepreglednosti in nejasnosti izračunov ni mogla ovreči. To pa pomeni, da sama ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Tudi tožena stranka mora za svoje navedbe, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, predložiti ustrezne dokaze (212. člen ZPP). Nasprotni dokaz z izvedencem finančne stroke pa je umaknila. Le z njim bi lahko ovrgla po pogodbi opravljeni izračun tožeče stranke, česar ni storila. Tako se izkaže, da so ugovori o pomanjkanju trditvene in dokazne osnove tožeče stranke neutemeljeni. Enako velja za ugovor prekluzije zaradi postavitve izvedenca. Ta je bila potrebna le zato, ker je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je treba strokovno pojasniti določena dejstva v zvezi s kapitaliziranjem obresti. V takem položaju je tožeča stranka v nadaljnjem postopku pravočasno predlagala in sodišče nato izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke (3. odst. 362. člena ZPP). Z njim je razčistilo vprašanje o višini vtoževane terjatve in se pri svoji odločitvi nanj tudi oprlo.

Pritožbeno naziranje, da je šlo pri tem za nedovoljen informativni dokaz, je zmotno. Za tak dokaz gre le takrat, kadar manjkajo dejanske navedbe in če je predlagan zato, da bi izvedba dokaza dala podlago za trditve. V obravnavanem primeru pa je bila tožeča stranka tista, ki je sama podala vse potrebne navedbe, sklicujoč se na predloženo pogodbo in izračune, kot je povedalo že prvo sodišče. Izvedenka z razlago pomena posameznih pogodbenih določil (npr. razdolžnina, na kar opozarja pritožba) ni nadomeščala trditvene podlage tožeče stranke. S potrebnim strokovnim znanjem je le pojasnila pomen pogodbeno določenih in obračunanih postavk, kar pa ne more biti informativni dokaz.

Prav tako je treba kot neutemeljeno zavrniti pritožbeno kritiko odločitve prvega sodišča, da s popravo tožbenih navedb o višini vtoževane glavnice ni prišlo do spremembe tožbe in s tem do zastaranja dela terjatve. Razlogi na strani 5 in 6 sodbe so tokrat, za razliko od prvega sojenja, na kar je bilo opozorjeno ob razveljavitvi prve sodbe, pravilni in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Poprava predloga ali pravilnejša formulacija tožbenega predloga ni sprememba tožbe (3. odst. 184. člena ZPP). Glede na ugotovitve prvega sodišča o navedbah v predlogu za izvršbo, njemu predloženih listinah ter navedbe v vlogi na red. št. 45, podani po ustrezni intervenciji sodišča v smislu 285. člena ZPP (red. št. 64), je navedeno pravilo o popravi tožbenega predloga uporabljeno pravilno. Nasprotna pritožbena graja vključno z ugovorom zastaranja dela zahtevka je neutemeljena. Glede na (zgolj) popravo tožbenega predloga je treba šteti, da je bil v postavljeni višini uveljavljan že od vložitve predloga za izvršbo naprej. To pa je bilo glede na ugotovitve sodišča o dnevu, ko je začelo teči zastaranje, in datumu vložitve predloga za izvršbo (razlogi na strani 7 in 8 sodbe), znotraj 5-letnega zastaralnega roka in torej pravočasno.

Tudi odločitev o zavrnitvi vseh ugovorov glede zastaranja obveznosti (razlogi na strani 7 in 8) je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Pritožba ne graja več odločitve o 5-letnem in ne 3-letnem zastaralnem roku, ker po ugotovitvah prvega sodišča ne gre za samostojne anuitetne obveznosti, pač pa za odplačilo celotne neplačane glavnice, ki je po pogodbi zapadla v takojšnje plačilo ob odpovedi pogodbe zaradi neplačanih delnih izpolnitev. Tudi pritožbeno sodišče jo sprejema kot pravilno, skupaj z razlogi na strani 7 sodbe.

Glede zastaranja obveznosti zoper toženo stranko kot poroka in plačnika pa je sodišče v razlogih na strani 7 in 8 sodbe odgovarjalo na prvotno pritožbeno kritiko pritožnice v zvezi z napačnimi razlogi v prvi sodbi, na katere je opozorilo tudi pritožbeno sodišče ob njeni razveljavitvi. Tokrat je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva o pričetku zastaranja zoper toženo stranko (31.8.1997) in o vloženi tožbi (16.1.1998). Ob pravilni uporabi 1. odst. 361. člena ZOR, 3. odst. 1004. člena ZOR in 1. odst. 1019. člena istega zakona je pravilna odločitev, da terjatev zoper toženko iz naslova solidarnega poroštva ni zastarala. Nadaljnje ugotavljanje o učinkih morebitnega pretrganja zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku proti poroku (3. odst. 1019. člena ZOR) niti ni bilo potrebno. Sodišče se ga je lotilo zaradi navedb pritožnice v pritožbi zoper prvo sodbo. Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da sta se pravdni stranki tudi v tem postopku sklicevali na (izločeni) postopek zoper glavna dolžnika. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe o ugotavljanju dejstev mimo trditvene in dokazne podlage pravdnih strank neutemeljene. Ugotovitve prvega sodišča so tudi v tem delu pravilne in popolne. Temeljijo na podatkih samega spisa. Ti potrjujejo dejansko ugotovitev prvega sodišča, da je bila tožba (predlog za izvršbo), vložena zoper toženko dne 16.1.1998 in hkrati tudi zoper oba glavna dolžnika. Razlogom sodbe torej tudi v tem delu ni mogoče očitati nepopolnosti.

Kot je bilo že povedano, je prvo sodišče višino obveznosti tožene stranke ugotovilo na podlagi predloženih listin in izvedeniškega mnenja. V razlogih sodbe na strani 8 je dovolj jasno in pregledno pojasnilo, da gre za na dan 31.8.1997 obračunane vse zapadle pogodbene obveznosti (v višini 3.789.192 SIT) in za od tedaj naprej obračunane zamudne obresti od glavnice nezapadlega kredita (in ne od kapitalizirane glavnice, ki bi že vsebovala tudi natečene zakonske zamudne obresti) ter zapadle razdolžnine (to je od skupnega zneska 3.261.130,50 SIT). Ker je sodišče sledilo izvedenki, ki je pri obračunu zamudnih obresti od navedenega zneska upoštevala le znesek, natekel do višine glavnice, tožeča stranka pa se zoper tako odločitev ne pritožuje, bi bilo vsakršno nadaljnje razpravljanje o dosojenih obrestih in posledično o dosojeni obveznosti, ki jo je prvo sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v njeno škodo, kar ni dopustno (359. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče v dosojeno višino ni posegalo. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP pa v sodbi tudi ni našlo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. V sodbi tudi ni napak in kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona.