Jedro

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bili razlogi za razrešitev na strani odvetnika. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da odvetnik upravičenca ne bi korektno zastopal. Prav tako ne drži tožnikov ugovor, da mu odvetnikova pojasnila niso bila poslana v izjavo. Očitno je med tožnikom in postavljenima odvetnikoma prišlo do nezaupanja in tako do nezmožnosti sodelovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka razrešila dolžnosti Odvetniško pisarno A. d.o.o. iz B., ki je bila z odločbo št. Bpp 423/2012 z dne 23. 12. 2014 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V II. točki izreka je odločila, da pravica do redne BPP upravičencu C.C. dodeljene na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 423/2012 z dne 3. 12. 2012, preneha in se šteje, da BPP ni bila odobrena.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku z odločbo Bpp 423/2012 z dne 3. 12. 2012 dodeljen za zastopanje v navedenem pravdnem postopku prve stopnje zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem odvetnik Č.Č. Na prošnjo tožnika je bil ta odvetnik zamenjan z Odvetniško pisarno A. d.o.o. iz B. Dne 14. 5. 2015 pa je Okrožno sodišče prejelo zahtevo odvetnika A.A. iz Odvetniške pisarne A. d.o.o. za razrešitev v zadevi Bpp 148/2014. Odvetnik je navedel, da je želel tožnika zastopati na sodišču, vendar mu je tožnik rekel, da bo sam podal navedbe na glavni obravnavi in da bo tja šel tudi sam. Kljub opozorilu, da je na takšen način nemogoče sodelovati, je tožnik izjavil, da se želi zastopati sam in mu preko SMS sporočila sporočil, naj poda zahtevek za razrešitev in izroči vso dokumentacijo. Odvetnik je navedel, da na takšen način ne more opravljati svoje dolžnosti. Organ za BPP je zahtevo odvetnika posredoval tožniku, ki je izrazil sum, da so odvetniki med seboj povezani in se med sabo dogovarjajo mimo interesa klientov. Sumi, da ima odvetnica D.D. velik vpliv na vse odvetnike in vse sodnike in je vplivala tudi na njegovega prejšnjega odvetnika in sedanjega odvetnika A.A. Sodišču se zahvaljuje za dodelitev BPP: vendar s pomočjo dodeljenih odvetnikov ne dosega rezultatov. Izvajalec BPP je navedbe tožnika zavrnil. Organ za BPP je tako glede na navedbe izvajalca BPP in po vpogledu v nepravdni spis Okrajnega sodišča v Novem mestu N 1/2014 in pravdni spis Okrožnega sodišča v Novem mestu P 14/2014 ugotovil, da je izvajalec BPP zastopal tožnika korektno. V zadevi Bpp 423/2012, za kar je bila upravičencu dodeljena BPP v predmetni zadevi, pa do izvajanja odvetniške storitve sploh še ni prišlo. Organ za BPP ugotavlja, da je iz vsega navedenega razvidno, da ne držijo navedbe tožnika o nepoštenem in nevestnem opravljanju dela odvetnika. Med tožnikom in izvajalcem BPP je prišlo do nezaupanja in do subjektivnega nezadovoljstva upravičenca do BPP oziroma odvetnika, ni pa sodišče po navedbah tožnika našlo razlogov, da bi odvetnika razrešilo. Ker pa enajsti odstavek 30. člena ZBPP določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika iz razlogov iz prejšnjega odstavka (tj. razlogov na strani upravičenca), se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odvetnik A.A. od prejšnjega odvetnika Č.Č. pridobil vso dokumentacijo. Čeprav je zadevo preučil, ni predlagal nobene spremembe oz. dopolnitve zadeve, prav tako ni zahteval, da bi se mu kakorkoli pojasnile določene okoliščine v zadevi. Odvetnik A.A. ni vložil nobene vloge v zadevi, s katero bi vodil postopek naprej. Tožnik ne ve, kako naj bi odvetnik, ki ni preučil zadeve, njega zastopal v postopku mediacije. Izraža nezadovoljstvo z delom sodišč in dejstvom, da ga je sodišče vrglo iz hiše, ki jo je zgradil sam s svojimi sredstvi. Ugotavlja, da če bo želel na sodišču uspeti, se bo moral zastopati sam. Sodišču predlaga, da sprejme sklep, da o odpovedi pooblastila in posledično razrešitve odvetnika A.A. ni prišlo zaradi razlogov na strani prejemnika BPP, zato pravica do BPP tožniku ni prenehala.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlagala, naj sodišče tožbo zavrže kot prepozno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi (tožba je vložena pravočasno) je sporna odločba tožene stranke, s katero je na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP razrešila Odvetniško pisarno A. d.o.o. iz B., ki je bila dodeljena za izvajanje BPP. Citirana določba določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena, in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP. Deseti odstavek citiranega člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbe 30. člena ZBPP, prav tako pa sodišče ni zaznalo bistvenih kršitev upravnega postopka. Tožena stranka je svojo utemeljitev obrazložila z razlogi, ki imajo podlago v upravnem spisu. Sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge tožene stranke in jih v tem postopku ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil odvetnik Č.Č. razrešen naloge za izvajanje BPP na zahtevo tožnika oz. zaradi nesodelovanja in nezaupanja tožnika, namesto njega pa je bil postavljen odvetnik A.A., ki iz razlogov, ki so v odločbi natančno navedeni, zahteva svojo razrešitev.

Tudi po presoji sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bili razlogi za razrešitev na strani odvetnika. Iz upravnih spisov tudi po presoji sodišča ne izhaja, da odvetnik upravičenca ne bi konkretno zastopal. Prav tako ne drži tožnikov ugovor, da mu odvetnikova pojasnila niso bila poslana v izjavo. Očitno je med tožnikom in postavljenima odvetnikoma prišlo do nezaupanja in tako do nezmožnosti sodelovanja. Sodišče opozarja tudi na navedbe samega tožnika, da med njima z odvetnikom ni več zaupanja in da tudi sam predlaga razrešitev ter da se bo v postopku pred sodišči, če bo želel priti do svojega premoženja, moral zastopati sam.

Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno presodila, da so razlogi za razrešitev na strani tožnika. Tožniku je bila dana možnost, da se o predlogih za razrešitev izjasni, za svoje trditve pa je podal le pavšalne navedbe.

Sodišče je zato na podlagi podlagi določb 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.