Jedro

Posledice upnikovega neodgovora na ugovor v izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja so različne. Dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o dejstvih, ki preprečujejo izvršbo, bo sodišče, skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ, štelo za resnične, saj te ne nasprotujejo trditvam iz predloga, medtem ko dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki nasprotujejo trditveni podlagi iz upnikovega predloga za začasno odredbo, sodišču ne dovoljujejo spregledati procesnega gradiva, ki ga je upnik predložil v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženih strank (v nadaljevanju toženki) in stranskih intervenientov zoper sklep o začasni odredbi ter slednjega razveljavilo in predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica, ki izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so sporne nepremičnine večinoma nepozidane, kar pa je pozidanega, je bilo v celoti financirano s toženkinimi sredstvi in da tožnica tudi ni izkazala, da bi bile sporne nepremičnine neodplačno prenesene na podjetja oz. organizacije za izvajanje dejavnosti po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), zaradi česar vtoževane originarne pridobitve lastninske pravice ni mogoče utemeljiti na določbi 1. odst. 76. člena ZGJS in vtoževana terjatev ni verjetno izkazana. Tožnica je namreč že v tožbi navedla in to izkazala z ustreznimi dokazi, da so sporne nepremičnine javna infrastruktura in da so bile te financirane na način iz 76. člena ZGJS, poleg tega pa je tožbi priložila tudi Pogodbo za K. z dne 29.3.1973 in Pogodbo o upravljanju in gospodarjenju s komunalnimi objekti in napravami skupne rabe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, z dne 3.6.1994 z aneksi, ki negirata zaključke sodišča v izpodbijanem sklepu, saj je iz prve pogodbe razvidno, da je toženkinin pravni prednik pridobil nezazidana stavbna zemljišča v uporabo pod pogojem izgradnje komunalne infrastrukture, taka gradnja pa je bila poplačana s posebno ugodnimi pogoji pridobitve zemljišč in z dejstvom poplačila s prodajo zazidanih objektov, v ceno katerih je bil vračunan tudi strošek za komunalno infrastrukturo, iz druge pogodbe pa je razvidno, da je tožnica na Javno podjetje Komunala brezplačno prenesla v upravljanje in gospodarjenje komunalne objekte in naprave skupne rabe, pri čemer priloga določa seznam infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev, ki so na podlagi ZGJS postala last občine po stanju na dan 31.12.1992. Sodišče je ponujene dokaze spregledalo. Poleg tega je tožnica med postopkom dopolnila svoje tožbene navedbe in v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala vpogled v sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10.1.2010, Cp 750/2009, s katero je bila potrjena sodba Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.3.2009, P1, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bil namen, zasledovan v izhodiščni pogodbi, ta, da toženka po zgraditvi celotnega kompleksa prenese objekte in zemljišča na občino oz. v upravljanje komunalni organizaciji, ugotovljeno pa je bilo tudi, da so bili pokriti parkirni prostori z občinskim odlokom opredeljeni kot objekti skupne rabe skladno s 5. členom Zakona o komunalnih dejavnostih, tako da je tožnica ob uveljaviti ZGJS postala njihova lastnica. Pritožba izpodbija tudi nepravilno odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi začasne odredbe in zavrnitvi predloga, kolikor se nanašata na stranske interveniente, saj zaradi odtujitve stvari, o kateri teče pravda, ni ovire za dokončanje pravde med istima strankama in lahko tožeča stranka s sodbo zahteva izvršbo tudi proti tretji osebi, na katero je tožena stranka med pravdo odtujila stvar. V predlogu za začasno odredbo je tožnica obširno utemeljevala nedobrovernost toženke in stranskih intervenientov pri prenosu lastninske pravice iz prve na druge, zaradi česar je zakonita tudi začasna odredba zoper stranske interveniente. Ker gre za povezane družbe, saj so bili stranski intervenienti ustanovljeni s toženkinim stvarnim deležem na spornih nepremičninah, ni nikakršnega dokaza o njihovi dobrovernosti.

Toženki in stranski intervenienti so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pri presoji ugovora toženk in stranskih intervenientov zoper sklep o izdani začasni odredbi je sodišče prve stopnje ugovorne navedbe, skladno z določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), štelo za resnične, ker tožnica na ugovor ni odgovorila, in na njihovi podlagi zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve zoper toženo stranko.

Izvršilni postopek in postopek zavarovanja se razlikujeta po svoji naravi, zato se določba prvega odstavka 58. člena ZIZ v postopku zavarovanja uporablja smiselno (239. člen ZIZ). Medtem ko za predlog za izvršbo zadošča navedba izvršilnega naslova (40. člen ZIZ) in tudi ugovor zoper sklep o izvršbi praviloma ne izpodbija resničnosti trditev o obstoju izvršilnega naslova, ampak navaja nova oz. druga dejstva, ki preprečujejo izvršbo, mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati trditve in dokaze, s katerim upnik izkazuje utemeljenost svojega predloga po 270. ali 272. členu ZIZ in si posledično v ugovornem postopku stojita nasproti dve kontradiktorni si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stanu iz 270. ali 272. člena ZIZ. Glede na opisane razlike so tudi posledice upnikovega neodgovora na ugovor v izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja različne. Dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o dejstvih, ki preprečujejo izvršbo, bo sodišče, skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ, štelo za resnične, saj te, kot navedeno, ne nasprotujejo trditvam iz predloga, medtem ko dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki nasprotujejo trditveni podlagi iz upnikovega predloga za začasno odredbo, sodišču ne dovoljujejo spregledati procesnega gradiva, ki ga je upnik predložil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Za resnične se lahko štejejo le tiste ugovorne navedbe, ki ne nasprotujejo trditveni podlagi iz predloga za začasno odredbo, sicer mora sodišče upoštevati procesno gradivo obeh strank in na njegovi podlagi presojati utemeljenost ugovora zoper izdano začasno odredbo.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva in presodi celotno procesno gradivo, zbrano v postopku, in se do njega ustrezno opredeli.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).