Jedro

Prvi toženec zoper odločitev sodišča poslovnega prostora tožnici ni izročil, pač pa ga je prodal drugemu tožencu, ta pa ga je zadrževal tudi potem, ko je izvedel, da je tožničin poslovni prostor kupil od nelastnika, kar pomeni, da je ravnanje obeh tožnici povzročilo škodo zaradi nemožnosti uporabe. Po določbi prvega odstavka 186. člena OZ tožnici za škodo odgovarjata solidarno. Plačnik ali tisti, ki bo menil, da je plačal več od njegovega deleža, bo njuno medsebojno razmerje moral urejati z regresnim zahtevkom po 188. členu OZ.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (prvi odstavek I. točke izreka) potrdi.

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da je drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko dolžna plačati tožeči stranki znesek 885,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 60,30 EUR dne 1. 10. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 400,51 EUR od dne 1. 11. 2008 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 275,35 EUR od 1. 11. 2009 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 149,76 EUR od dne 1. 5. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo ugodi, izpodbijana sodba se v nespremenjenem zavrnilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe glede poslovnega prostora v MS, ki sta jo toženca sklenila 4. 5. 2007. S sodbo je tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodilo v delu za plačilo 885,92 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti letnih obrokov tega zneska do plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, v celoti pa tožbeni zahtevek zoper solidarno toženega drugega toženca za plačilo 48.807,72 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo in tožnici naložilo povrniti prvemu tožencu 2.491,56 EUR, drugemu tožencu pa 2.539,51 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da tožnica v obravnavanem obdobju od maja 2007 do septembra 2011 ni mogla opravljati frizerske dejavnosti v svojem lokalu, ker sta ga zasedala najprej prvi toženec, nato pa drugi toženec. Štelo je, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo o ničnosti pogodbe, s katero je prvi toženec 4. 5. 2007 lokal prodal drugemu tožencu. Denarnemu zahtevku je ugodilo samo zoper prvega toženca v višini stroškov hranjenja frizerske opreme. V ostalem je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo, ker tožnica ni dokazala, da je utrpela izgubljeni zaslužek, niti zatrjevala, da bi poslovni prostor v obravnavanem obdobju oddajala za najemnino. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je v celoti zavrnilo že po temelju, z obrazložitvijo, da v razmerju do tožnice ni storil nobenega nedopustnega dejanja.

2. Prvi toženec se je zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedel je, da spornega poslovnega prostora od 1. maja 2007 ni imel več v posesti in ga tožnici ni mogel izročiti, zato ji ni povzročil nobene škode. Tožnica je na izročitev tožila drugega toženca, ki je moral računati, da bo pravdo izgubil. Tožnica je že v letu 2007 izvedela, kje je njena frizerska oprema, zato bi jo lahko prevzela in ji stroški s hranjenjem ne bi nastali. Prvi toženec nasprotuje tudi zamudnim obrestim od škode s skladiščenjem za čas pred vložitvijo tožbe.

3. Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in sklep o delnem zavrženju tožbe izpodbija tožnica, ki ne navaja formalnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da ima pravni interes ugotavljati ničnost prodajne pogodbe, s katero je prvi toženec prodal drugemu tožencu tuj (njen) poslovni prostor, kar ima celo znake kaznivega dejanja. Odškodninsko odgovornost drugega toženca vidi v tem, da ji prostora ni izročil, čeprav je izvedel, da je njen, in ga je morala celo tožiti na izročitev. O višini odškodnine navaja, da ni zahtevala plačila najemnine za poslovni prostor, kot je razlagalo prvo sodišče, pač pa je ta znesek vključila v postavko odškodnine. Realni pokazatelj njenega prometa in ustvarjenih dohodkov bi bila primerjava s podobnimi lokali v Murski Soboti, česar prvo sodišče neutemeljeno ni sprejelo. Prav tako ni obrazložilo zavrnitve ostanka od uveljavljane odškodnine 17.217,00 EUR za navadno škodo.

4. Prvi toženec je v odgovoru na pritožbo tožnice predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice zoper sklep ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v predhodnih sodnih postopkih dokazala lastninsko pravico na spornem poslovnem prostoru in dosegla njegovo izročitev 15. 7. 2011. Za ugotavljanje ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo toženca glede istega lokala sklenila 4. 5. 2007 ni nobene potrebe, niti tožnica od takšne ugotovitve ne bi imela nobene koristi. V skladu z določbo drugega odstavka 181. člena ZPP je prvo sodišče pravilno ocenilo, da tožnica za ugotovitveno tožbo nima pravnega interesa, zato je njeno tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Pritožbeno sodišče je po 2. točki 365. člena ZPP takšen sklep potrdilo.

7. Pritožba prvega toženca zoper sodbo ni utemeljena.

8. S sodbo Okrožnega sodišča v MS P 367/2006 z dne 19. 3. 2007 je bilo ugotovljeno, da kupna pogodba prvega toženca z dne 23. 10. 2003 z njegovim prodajalcem DF proti tožnici nima pravnega učinka, zato mu je bilo naloženo poslovni prostor izročiti tožnici. Namesto tega je še pred pravnomočnostjo sodbe, ki jo je Višje sodišče v Mariboru potrdilo s sodbo I Cp 1129/2007 z dne 2. 10. 2007, poslovni prostor 4. 5. 2007 prodal drugemu tožencu, kateremu je spornost lastništva nevpisanega poslovnega prostora zamolčal. Prvi toženec, ki ni bil v dobri veri, je s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil tudi spor med tožnico in drugim tožencem. Po stanju na dan 19. 3. 2007 mu je bilo pravnomočno naloženo izročiti poslovni prostor tožnici, zato ji odškodninsko odgovarja za škodo, ker tega ni storil. Njegova nedopustna prodaja poslovnega prostora drugemu tožencu je povzročila nadaljnje nastajanje škode, zato se ne more sklicevati, da poslovnega prostora ni več imel v posesti. Z drugim tožencem je vsaj solidarno odškodninsko odgovoren.

9. Do sedaj je sodišče prve stopnje ugotovilo samo škodo, nastalo s hranjenjem frizerske opreme, odstranjene v začetku sporov. Prav čudno je stališče prvega toženca, da tožnica te škode ni preprečila, ker bi potem, ko je v začetku leta 2007 izvedela kje je oprema, le-to lahko prevzela in ji škoda s hrambo ne bi nastala. Ne upošteva, da tožnica v spornem obdobju tudi po njegovi krivdi ni imela v posesti svojega frizerskega salona, zato je opremo morala hraniti drugje. Neutemeljeno nasprotuje tudi zamudnim obrestim za čas pred vložitvijo tožbe. Gre za odškodninski zahtevek, ki po 165. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zapade z nastankom škode. Tožnica je s plačevanjem hrambe zalagala denar za stroške, ki jih ne bi bila dolžna sama kriti. Seveda je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi toženec svoji zamudi ni ugotavljal. Obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP potrdilo.

10. Pritožba tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje je delno utemeljena.

11. Tožnica ima prav, da je podana tudi odškodninska odgovornost drugega toženca. Čeprav je po kupni pogodbi 4. 5. 2007 poslovni prostor prevzel v dobri veri, pa ga je tožnica takoj nato seznanila s svojimi pravicami. Na njeno zahtevo, naj ji poslovni prostor izroči, je to odklonil, zaradi česar ga je morala 21. 5. 2007 tožiti, s čemer je uspela končno s sodbo Okrožnega sodišča v MS P 410/2007 z dne 16. 9. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 307/2011 z dne 19. 4. 2011 ter z izročitvijo prostora takoj po začetku izvršilnega postopka, 15. 7. 2011. Drugi toženec ni bil več v dobri veri, ko ga je s svojo pravico seznanila tožnica in ko bi pri notarki v verigi pogodb o prenosu lastninske pravice lahko vpogledal original kupne pogodbe prvega toženca, v kateri je zapisana spornost lastništva poslovnega prostora. Drugi toženec, ki je tožbenemu zahtevku tožnici za izročitev poslovnega prostora kljub temu nasprotoval, je to storil na svoj riziko. Tožnica je morala v pravdi dokazati, da njegovo zadrževanje lokala ni bilo dopustno, zato bi že hkrati z zahtevkom za izročitev lahko uveljavljala odškodninski zahtevek za (nastajajočo) škodo. Prvi toženec zoper odločitev sodišča poslovnega prostora tožnici ni izročil, pač pa ga je prodal drugemu tožencu, ta pa ga je zadrževal tudi potem, ko je izvedel, da je tožničin poslovni prostor kupil od nelastnika, kar pomeni, da je ravnanje obeh tožnici povzročilo škodo zaradi nemožnosti uporabe. Po določbi prvega odstavka 186. člena OZ tožnici za škodo odgovarjata solidarno. Plačnik ali tisti, ki bo menil, da je plačal več od njegovega deleža, bo njuno medsebojno razmerje moral urejati z regresnim zahtevkom po 188. členu OZ.

12. Kot že rečeno je do sedaj zanesljivo ugotovljena samo škoda s hranjenjem frizerske opreme. Glede tega dela je pritožbeno sodišče zavrnilni del izpodbijane sodbe po peti alineji 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je odškodnino za to škodo naložilo v solidarno plačilo tudi drugemu tožencu.

13. V ostalem je pritožbeno sodišče na tožničino pritožbo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo. Načeloma se strinja s prvim sodiščem, da ostali del od uveljavljane navadne škode 17.270,18 EUR (prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, članstvo v obrtni zbornici, izobraževanje, koleki, …) ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem tožencev, saj bi ji ti stroški nastali tudi v primeru obratovanja. Vendar iz sodbe sodišča prve stopnje ni vidno, kolikšne mesečne zneske je zavrnilo, zato pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti in je potrditi.

14. Glede vprašanja nastanka ostale materialne škode je sodišče prve stopnje najprej pravilno obravnavalo zatrjevano dejansko podlago in razumelo, da tožnica zahteva odškodnino zaradi izgubljenega dobička, ker v svojem poslovnem prostoru ni mogla opravljati frizerske dejavnosti. Po pridobitvi izvedenskega mnenja in po novi določitvi višine tožbenega zahtevka je zmotno zaključilo, da tožnica zahteva plačilo odškodnine iz naslova izgubljenih najemnin. Z njimi je tožnica določila višino tožbenega zahtevka (ki bi jo moralo preveriti sodišče), ni pa spremenila dotedanje dejanske podlage o „oškodovanju na dohodku, dobičku in nezmožnosti uporabe lastnega poslovnega prostora“ (IV. točka tožbe), ali o odgovornosti tožencev za „nastalo škodo in izgubljeni dobiček“ (V. točka tožbe). V pritožbi utemeljeno poudarja, da ni zatrjevala, da bi lokal oddajala v najem in pobirala najemnino. Ali je zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora in opravljanja frizerske dejavnosti v njem, res nastala škoda, enaka tržni najemnini, pa bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje.

15. Izvedenec finančne stroke dr. BM je mimo naloga sodišča, naj ugotovi, kolikšen dobiček bi tožnica kot samostojna podjetnica ob normalnem teku stvari ustvarjala v obdobju od 8. 5. 2007 do 30. 8. 2011, ugotavljal tudi dobiček iz nerealizirane najemnine. V kolikor bi tožnica po normalnem teku stvari sama opravljala dejavnost v svojem frizerskem salonu, kot zatrjuje, ga ne bi oddajala in ne bi pobirala najemnine. Od leta 2002 dalje le-te ne bi niti plačevala, ker bi po normalnem teku stvari že takrat postala lastnica. Izvedenec ni pojasnil, ali je v njeni knjigovodski evidenci za primerljivo obdobje od leta 1997 do leta 2002 evidentirano plačevanje najemnine in ali bi brez tega izdatka (kakorkoli se že v ekonomski stroki imenuje) poslovala pozitivno in po plačilu davčnih obveznosti imela dobiček. Sodišče mora ugotavljati ali ji je nastala materialna škoda v smislu 132. člena OZ, ki jo definira kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

16. Tožnica ne uveljavlja odškodnine zaradi nerealizirane najemnine. Zato ni pomembna obrazložitev sodišča prve stopnje, da glede tega ni podala trditvene podlage. Ob zaključku, da je v primerjalnem obdobju poslovala brez dobička, pa ni ugotovilo ali je plačevala najemnino oziroma kakšno bi bilo poslovanje brez tega stroška. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za izgubljeni dobiček razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče bo moralo izvedencu naročiti, naj poda dodatno izvedensko mnenje. Kot do sedaj bo izvedenec lahko uporabil primerljive podatke poslovanja iz obdobja 1997 do 2002, pa tudi dodatne za čas od septembra 2011 dalje. Tožnica, ki dokazuje svojo škodo, neutemeljeno predlaga ugotavljanje dobička v primerljivih podjetjih. Morebiten odstotek nižjega dobička na začetku poslovanja, v primerjavi s polnim zagonom, lahko s pomočjo izvedenca oceni sodišče. 17. Pridržanje odločanja o pritožbenih stroških za končno odločbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.