Jedro

Izvršitveno ravnanje zatajitve je prilastitev, ki mora biti v obdolženčevem naklepu. Za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa (uporaba, zavrženje predelava, nevrnitev stvari …), pri čemer nadaljnje razpolaganje z zatajeno stvarjo ni znak tega kaznivega dejanja. Zapis pogojnega ravnanja storilca, da "naj bi ..." nekaj storil z zatajeno stvarjo, ne zadošča za zanesljivo sklepanje in zaključek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. A. oprostilo obtožbe, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). O stroških kazenskega postopka je glede na izrek oprostilne sodbe odločilo na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tako, da je zasebni tožilki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke ter nagrado zagovornice obdolžene A. A. 2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče obdolžencema vnovič izreklo oprostilno sodbo, tokrat, kot izhaja iz točk 10 do 13 zaradi ocene, da dejanje kot je opisano in očitano obdolžencema v konkretnem delu zasebne tožbe ni kaznivo dejanje v sostorilstvu po prvem odstavku 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pravilno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na obseg in pomen modifikacije zasebne tožbe, kot je to opisano v točki 10 obrazložitve in ki ji je prvostopenjsko sodišče sledilo, prav tako, da je, kljub modifikaciji, še vedno ostal nespremenjen očitek naslovljen obdolžencema o njunem domnevnem izvršitvenem ravnanju, da „naj bi“ določene stvari, katerih zatajitev jima je bila očitana, drugoobdolženi po naročilu oziroma s soglasjem prvoobdolžene, odpeljal na kosovni odpad. Prvostopenjsko sodišče je nato v točki 12 zaključilo, da pogojno zatrjevanje protipravne prilastitve tuje stvari ne predstavlja kaznivega dejanja in bi naknadna sprememba iz pogojne v afirmativno trditev o obdolženčevih ravnanjih, če bi to storilo sodišče samo, pomenilo ravnanje v škodo obeh obdolžencev, kršitev načela akuzatornosti iz 19. člena ZKP, prekoračitev obtožbe ter nedopusten poseg v pravna jamstva obeh obdolžencev po 29. členu Ustave RS, ter v načela enakega varstva njunih pravic iz 22. člena Ustave RS in njune pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

5. Takšno razlogovanje pritožnik graja z navajanjem, da je o predmetni zadevi že odločalo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče, ki je izdalo tudi obvezna procesna napotila za ponovljen postopek, ki s strani prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku niso bila upoštevana; da uporaba besedne zveze „naj bi“ pomeni le slogovno in jezikovno pomanjkljivost obtožnega akta, na katero bi sodišče prve stopnje moralo paziti znotraj formalnega preizkusa in zasebno tožilko pozvati k popravi oziroma dopolnitvi, smelo pa bi jo spremeniti tudi po uradni dolžnosti, ker gre očitno za tako pomanjkljivost, ki ne bi posegla v objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Nenazadnje sta tudi sama obdolženca podala zagovor, katerega vsebina je upoštevana tudi v opisu kaznivega dejanja in je bil prav tak opis tudi predmet kontrole pritožbenega sodišča. 6. Pritožbenim pomislekom višje sodišče ne sledi. Izostanek dokazne ocene, na kar pritožnik posebej opozarja, v povezavi z neupoštevanjem procesnih napotil prvostopenjskemu sodišču, ni odločilnega pomena in tudi ni presenetljiv glede na razlog izrečene oprostilne sodbe. Drži tudi navajanje pritožnika, da opis dejanja v bistvenem temelji na zagovorih obdolženih, vendar pa je iz opisa dejanj v izreku izpodbijane sodbe, ki temelji na opisu iz zasebne tožbe razvidno, da ta opis vendarle ne sledi v celoti zagovorom obdolženih, iz katerih izhaja, da so stvari bile odpeljane na odpad, ne pa, da naj bi bile, kot izhaja iz aktualnega opisa kaznivega dejanja.

Drži tudi, da je bil tak opis kaznivega dejanja že predmet dokazne presoje prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in da je bila doslej, tovrstna procesna pomanjkljivost očitno prezrta. To dejstvo pa sodišča v ponovljenem postopku ne odvezuje dolžnosti ponovnega kritičnega ocenjevanja, ne le dokazanosti kaznivega dejanja, temveč predhodno opisa le-tega, saj šele pravilen in popoln opis omogoča dokazno presojo le-tega.

7. Višje sodišče glede na razlogovanje prvostopenjskega sodišča v točki 12 izpodbijane sodbe v povezavi z ugotovitvijo, da je izvršitveno ravnanje zatajitve prilastitev stvari, ki je v storilčevem naklepu, in ko za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa (uporaba, zavrženje, nevrnitev, predelava stvari), ob nadaljnji ugotovitvi, da prilastitev sama po sebi ni izvršitveno ravnanje in da tudi nadaljnje razpolaganje z zatajeno stvarjo ni znak tega kaznivega dejanja,1 nima nobenih pomislekov o pravilnosti ocene, da zapis pogojnega ravnanja ne more zadoščati za zanesljivo sklepanje, še manj zaključek, da naj bi nekdo storil kaznivo dejanje, kar bi postalo še posebej očitno in nevzdržno tudi v primeru, če bi ob takem opisu prišlo do morebitno izrečene obsodilne sodbe. Opis brez pogojne navedbe izvršitvenega ravnanja pa ostaja nekonkretiziran. Prezreti tudi ni moč, da je zasebna tožilka imela ves čas postopka in tudi glede na dejansko opravljen poseg v opis dejanja z modifikacijo zasebne tožbe možnost opis oblikovati tako, da ta dejansko odraža in sledi zagovoroma obdolžencev glede njunih izvršitvenih ravnanj, kar pa je v konkretnem primeru, glede na obstoječ opis izostalo in privedlo do sprejema pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča. Z drugačno oceno pritožbenega sodišča o pomenu ugotovljene pomanjkljivosti v opisu bi eni od strank v postopku neupravičeno bila dana možnost saniranja napake v opisu, kar bi tudi v nadaljevanju postopka nujno vodilo k ugotovitvi o zagrešeni kršitvi zakona v škodo obdolžencev, na kar mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je zasebna tožilka dolžna plačati tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je le-ta odmerjena upoštevaje določbo prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), določbo 3. člena Zakona o sodnih taksah in tarifno številko 7222 za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, ko ta teče na zasebno tožbo, in za zavrnitev pritožbe predpisuje taksno obveznost v višini 360,00 EUR.

1 Glej tudi Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika-1, Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, stran 493 do 497.