Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je postavitev upravitelja zapuščine oblika zavarovanja zapuščine, zaradi česar je dopustno sklep o postavitvi upravitelja dediščine izdati tudi v času prekinitve postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedič J. Z. sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom za upravitelja zapuščine po pokojnem A. Z. določilo odvetnika L. S. iz C. z nalogo, da prevzame redno upravljanje nepremičnin v obsegu, potrebnem za ohranjanje substance stvari, predvsem pa, da sklene ustrezna zavarovanja za zapustnikove solastne nepremičnine in da plačuje obratovalne, vzdrževalne in morebitne druge stroške, ki se nanašajo na zapustnikove solastne nepremičnine, da upravlja z denarnimi sredstvi zapustnika na računu pri NKBM d.d. in da zastopa dediče v morebitnih sodnih in upravnih postopkih v zvezi z rednim upravljanjem premoženja zapustnika (točka I. izreka). Odločilo tudi je, da upravitelj prevzame naloge upravljanja in pridobi pooblastila za zastopanje s pravnomočnostjo tega sklepa (točka II. izreka).

2. Ta sklep s pravočasno pritožbo izpodbija dedič J. Z. po pooblaščeni odvetniški družbi in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico za dediče, ki so upravitelja predlagali, oziroma podredno, da izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je predmetni zapuščinski postopek prekinjen od 30. 11. 2017. V času prekinjenega postopka pa sodišče skladno z 207. členom ZPP ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izpodbijani sklep sodišče izdalo v času prekinitve postopka, je zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi 6., 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ob tem sklicuje na sklep VSL I Cp 1215/2001 z dne 23. 1. 2002, ki pa ne obravnava podobne situacije oziroma podobnega instituta. Obrazložitev je zato pomanjkljiva in se sklepa posledično ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upravitelj ni potreben, saj pritožnik ohranja substanco zapuščine in odvrača nastanek škode, zaradi česar odpade osnovni namen določitve upravitelja. Postavitev upravitelja bi pomenila le dodatne nepotrebne stroške, za katere plačila ni mogoče zagotoviti. Dediči so uspeli v vmesnem času upravljati z zapuščino, saj so se odnosi med njimi v tem času bistveno spremenili. Poleg tega prilivi iz naslova oddajanja nepremičnin v najem niso predmet zapuščine, saj zapuščina predstavlja le sredstva zapustnika ob njegovi smrti (tako primerjaj VSL II Cp 640/2018). Temu očitno pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, ko v 12. točki obrazložitve navaja, da oddajanje nepremičnin sploh ni v pristojnosti upravitelja, po drugi strani pa v točki 13 obrazložitve zmotno navaja, da naj bi najemnine predstavljale del zapuščine. Za nobeno od nalog, navedenih v izreku, upravitelj ni potreben, niti ni bil s strani dedičev zahtevan, saj so nepremičnine v dobrem stanju, nihče ni zahteval njihovega zavarovanja, vsi stroški zapuščine so sproti poravnani, denarna sredstva na računu ne potrebujejo upravljanja. Sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja popolno, ker ni ugotovilo, ali bi dediči utrpeli škodo brez upravitelja. V zadnjih štirih letih je upravljanje z zapuščino potekalo na način, da škoda na zapuščini ni nastajala in se vrednost zapuščine ni zmanjševala. Imenovani upravitelj ni primeren, ker je povsem dislociran. Razdalja med C. in V. je 123 kilometrov, za vožnjo iz enega kraja v drugi kraj je potrebna ena ura in 30 minut. Strošek zgolj enega prihoda upravitelja v V. znaša po Odvetniški tarifi več kot 200,00 EUR. Ker sredstva za plačilo upravitelja ne želi zagotoviti noben dedič, za postavitev upravitelja ni ustreznih sredstev. Sodišče naj pozove tiste dediče, ki so se s postavitvijo upravitelja strinjali, da položijo zadostna sredstva za njegovo delovanje, sicer pa naj sodišče šteje, da upravitelj v konkretni zadevi ni potreben.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o postavitvi upravitelja zapuščine po pokojnem A. Z. 5. Prvi odstavek 145. člena ZD določa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Drugi odstavek 145. člena ZD pa določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja.

6. Sprva je pojasniti, da ni podana pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi v opombi sklicuje na sklep VSL I Cp 1215/2001 z dne 23. 1. 2002, ki sicer ne obravnava istega instituta, saj je višje sodišče v navedeni zadevi presojalo pogoje za postavitev skrbnika zapuščine po 131. člena ZD. Vendar pa zgolj zaradi tega obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomanjkljiva, kot to neutemeljeno navaja pritožnik, saj vsebuje zadostne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je postavitev upravitelja zapuščine oblika zavarovanja zapuščine, zaradi česar je dopustno sklep o postavitvi upravitelja dediščine izdati tudi v času prekinitve postopka. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je Vrhovno sodišče RS tudi že sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem prepoved opravljanja pravdnih dejanj med prekinitvijo postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP) ne velja glede ukrepov za zavarovanje terjatev in v nepravdnem postopku (vključno z zapuščinskim postopkom) za ukrepe zavarovanja. Odločanje o ukrepih za zavarovanje zapuščine oziroma upravi dediščine ne predstavlja procesnih dejanj v smislu drugega odstavka 207. člena ZPP, še posebej v zvezi s 163. členom ZD.1 Sodišče prve stopnje zato z izdajo izpodbijanega sklepa v času, ko je zapuščinski postopek prekinjen,2 ni zagrešilo pritožbeno očitane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, prav tako pa tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka iz 6., 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere pritožba zgolj pavšalno navaja in jih konkretneje niti ne obrazloži, na obstoj teh postopkovnih kršitev pa sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

8. Ne držijo pritožbene trditve, da so se odnosi med dediči od vložitve predloga za postavitev upravitelja zapuščine bistveno spremenili in da so dediči v vmesnem času uspeli sami upravljati zapuščino. Iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da dedič J. Z. od smrti zapustnika v celoti razpolaga s poslovno-stanovanjsko stavbo na naslovu J. v V., ki v deležu do ½ sodi v zapuščino po pokojnem, zaradi česar sta dedinji S. P. in M. J. vztrajali pri določitvi upravitelja zapuščine. Sodišče prve stopnje je zato prepričljivo ugotovilo, da imajo dediči nasprotne interese in da se o upravljanju zapuščine ne morejo sporazumeti. Navedena okoliščina pa je tista, ki utemeljuje postavitev upravitelja zapuščine. Navedbe, ki jih pritožnik ponovno izpostavi v pritožbi, da postavitev upravitelja v konkretnem primeru ni potrebna, ker da sam dobro upravlja z zapuščino, da ohranja vrednost zapuščine in da odvrača nastanek škode, niso pravno pomembne pri odločanju o postavitvi upravitelja. Po določbi ZD morajo dediči glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje, saj do delitve vsi dediči z zapuščino upravljajo skupno. Upravitelj je v konkretnem primeru potreben ravno iz razloga, ker dedič sam upravlja z delom zapuščine in s tem od upravljanja izključuje druge dediče, ki pri upravljanju tega dela zapuščine ne morejo sodelovati, zaradi česar obstaja med dediči spor o upravljanju zapuščine. Ob navedenem je torej bil izpolnjen pogoj za postavitev upravitelja zapuščine po drugem odstavku 145. člena ZD.

9. Postavitev upravitelja zapuščine ni vezana na založitev predujma za stroške upravljanja in nagrado upravitelja, saj to ne izhaja iz določbe 145. člena ZD, ki predstavlja materialnopravno podlago za določitev upravitelja zapuščine. V četrtem odstavku 145. člena ZD je posebej določeno, da lahko upravitelj z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. Navedeno pomeni, kar je pravilno pojasnjeno tudi že v izpodbijanem sklepu, da bo upravitelj ob poprejšnji odobritvi s strani sodišča prve stopnje stroške, ki bodo nastali v zvezi z njegovim delom, lahko poplačal iz vrednosti zapuščine.

10. Pritožbene navedbe, da je imenovani upravitelj zapuščine neprimeren, ker je iz C., in da bi sodišče prve stopnje moralo za upravitelja imenovati nekoga, ki je bližje kraju, kjer se zapuščina nahaja, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje na naroku 20. 8. 2020, na katerem sta bila navzoča pritožnik in njegov pooblaščenec, pozvalo dedinjo S. P., da v določenem roku poda predlog glede osebe upravitelja. Dedinja je z vlogo z dne 26. 8. 2020 predlagala, da se za upravitelja imenuje odvetnika L. S. iz C. To vlogo je sodišče prve stopnje nato vročilo tudi pritožniku, nadalje pa mu je vročilo tudi dopis z dne 1. 12. 2020, ki ga je poslalo odvetniku, da se izjavi, ali soglaša z imenovanjem za upravitelja. Pritožnika je sodišče prve stopnje torej seznanilo z osebo upravitelja in je zato imel možnost, da bi že v postopku pred sodiščem prve stopnje temu nasprotoval. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje pripomb zoper osebo upravitelja ni podal, je zato s temi navedbami v pritožbi prepozen, pri čemer v pritožbi niti ni navedel upravičenih razlogov, čemu te navedbe podaja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Je pa ob pritožbenih navedbah še dodati, da v skladu s sodno prakso3 upravitelj ni dolžan neposredno sam opravljati dela, povezana z ohranitvijo dediščine, ampak je njegova naloga predvsem skrb za primerno organizacijo del, kar pomeni, da sme neposredno izvrševanje del prepustiti drugi osebi, sam pa njeno delo usmerja in jo nadzoruje.

11. Ker je naloga upravitelja zapuščine predvsem skrb za ohranitev vrednosti zapuščine za dediče, je sodišče prve stopnje pravilno upravitelju določilo nalogo, da opravlja posle redne uprave in da zastopa dediče v morebitnih postopkih v zvezi z rednim upravljanjem premoženja zapustnika.

12. Ob navedenem so pritožbeno uveljavljeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), saj tudi ob preizkusu, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 163. členom ZD).

13. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 174. člena ZD). Zato pritožnik, ki s pritožbo tudi sicer ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VSS z dne 18. 6. 1996. 2 Ta zapuščinski postopek je prekinjen s sklepom z dne 30. 11. 2017 zaradi napotitve dedičev na pravdo. 3 Primerjaj npr. sklep VSL II Cp 14/2009 z dne 8. 4. 2009, sklep VSC Cp 262/2013 z dne 6. 6. 2013, sklep VSL I Cp 29/1994 z dne 8. 6. 1994.