Jedro

Tožbo nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik v izvršilnem postopku vloži le iz razlogov, iz katerih je mogoč ugovor zoper sklep o izvršbi in kadar so v zvezi s takim ugovorom sporna dejstva. Kolikor pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovorov glede zamudnih obresti, je pritožba neutemeljena, saj ne gre za spor o dejstvih, poleg tega se ti ugovori niti ne nanašajo na samo terjatev, ki je predmet izvršbe, in zato ne morejo biti razlog za nedopustnost izvršbe. Predmet pravde zaradi nedopustnosti izvršbe je v zvezi s tožbenimi navedbami lahko le vprašanje, ali je izvršilni naslov že izvršljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 118,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 1 z dne. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnika najela kredit pri N., da sklep banke, po katerem se je začela upoštevati tudi revalorizacija glavnice, ni bil v nasprotju s pogodbo o investicijskem kreditu, da tožnika kreditne pogodbe nista izpolnjevala, zato je banka uveljavljala nastanek zavarovalnega primera, s tem pa je tudi postal izvršljiv sporazum med pravdnim strankama, sklenjen po določbah 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Ponavlja dosedanje navedbe, da je bila pogodba o investicijskem kreditu sklenjena v obdobju, ko revalorizacija ni bila dopustna in da banka v pogodbi ni imela podlage za enostransko določitev revalorizacije. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo in je zgrešeno štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi banka mimo objektivnih kriterijev določila višino obrestne mere. Poanta spora je namreč v tem, da banka revalorizacijskih obresti sploh ni bila upravičena zaračunavati. S svojim trditvami je tožeča stranka dokazno breme glede upravičenosti zaračunavanja revalorizacijskih obresti prevalila na toženo stranko. Sodišče je zato napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. V nadaljevanju pritožba opisuje potek dogodkov glede prejemanja dvojnih položnic in zahteve za sklenitev aneksa in meni, da nič od tega ne pomeni obvestila o spremembi obrestne mere. Tožnika sta poravnavala vse svoje obveznosti, zato je do odstopa prišlo po krivdi banke in terjatev iz izvršilnega naslova sploh še ni zapadla. Tudi sicer je bilo dogovorjeno, da lahko banka odstopi od pogodbe, če posojilojemalec ne plača dveh zaporednih anuitet in ne samo ene (neplačana anuiteta z dne 30.6.1992 je zapadla v plačilo celo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe). Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, temveč se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka zamudila s plačilom ene anuitete. Sodišče se niti z besedico ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki zadevajo višino zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke in dokazni predlog z zaslišanjem tožečih strank. Zavrnitve tudi ni obrazložilo. Tožeča stranka je 24.12.2012 vložila še dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna in je pritožbeno sodišče ne more obravnavati.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je bilo med pravdnim strankama že pravnomočno ugotovljeno, da sporazum, sklenjen pri Temeljnem sodišču v Novi Gorici, Enoti v Novi Gorici II Rg 1, ni ničen. Prav tako tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet te pravde je terjatev iz naslova odškodnine, ki jo je tožeča stranka upravičencu, to je banki, izplačala na podlagi pogodbe št. 1 o zavarovanju kreditov malemu gospodarstvu, iz januarja 1990. Ta terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico s sporazumom, sklenjenim avgusta 1992 med pravdnima strankama po določbah 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) pod opr. št. II Rg 1 ZIP je v drugem odstavku 251.c člena določal, da ima podpisani zapisnik o sporazumu strank iz prvega odstavka tega člena moč sodne poravnave. Vsebino sporazuma je opredelil v prvem odstavku istega člena, po katerem določi sodišče na predlog strank narok, na katerem v zapisniku ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika zavaruje denarna terjatev. V sporazumu, na podlagi katerega teče pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici izvršba pod opr. št. In 1, sta pravdni stranki dogovorili, da bo terjatev upnika dospela v primeru, da bo kreditodajalec vložil odškodninski zahtevek za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o zavarovanju kredita in sicer bo dospela v trenutku vložitve odškodninskega zahtevka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil med istimi strankami že pravnomočno zavrnjen zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma v delu, kjer sporazum določa, da se dospelost te iste terjatve tožene stranke dokazuje z vložitvijo odškodninskega zahtevka.

Tožbo nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik v izvršilnem postopku vloži le iz razlogov, iz katerih je mogoč ugovor zoper sklep o izvršbi in kadar so v zvezi s takim ugovorom sporna dejstva. Kolikor pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovorov glede zamudnih obresti, je pritožba neutemeljena, saj ne gre za spor o dejstvih, poleg tega se ti ugovori niti ne nanašajo na samo terjatev, ki je predmet izvršbe, in zato ne morejo biti razlog za nedopustnost izvršbe. Predmet pravde zaradi nedopustnosti izvršbe je v zvezi s tožbenimi navedbami lahko le vprašanje, ali je izvršilni naslov že izvršljiv. Tožeča stranka je trdila, da terjatev po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, saj je za neplačevanje obrokov po kreditni pogodbi kriva banka in ne tožnika, zato banka ni imela pravice odstopiti od kreditne pogodbe in tudi ne pravice do odškodnine po zavarovalni pogodbi. Določba sporazuma (ki ima naravo sodne poravnave in sta na njegovo vsebino stranki vezani) je jasna. Terjatev tožene stranke dospe v trenutku, ko kreditodajalec vloži odškodninski zahtevek. Drugih pogojev stranki nista določili. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je kreditodajalec vložil odškodninski zahtevek, kar pomeni, da je terjatev dospela, sporazum pa je postal izvršljiv. Izvršba je zato dopustna in je že iz tega razloga sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.

Iz sporazuma iz avgusta 1992 tudi izhaja, da je kreditna pogodba sestavni del sporazuma (smiselno sodne poravnave). Z zahtevkom za nedopustnost izvršbe izvršilnega naslova, oziroma iz njega izhajajoče obveznosti, ni mogoče izpodbijati, zato tožeča stranka s trditvami o nezakoniti vsebini kreditne pogodbe v okviru postopka za nedopustnost izvršbe ne more uspeti. Predpostavka za dovoljenost tožbe na nedopustnost izvršbe je, da je izvršilno sodišče ugovor zavrnilo zaradi spornih dejstev. V obravnavani zadevi ni sporno, da je banka določila drug način obračunavanja preostanka obveznosti in da tožnika tako obračunane obveznosti nista plačevala. Sama dejstva torej niso sporna, za tožečo stranko je sporno samo pravno vprašanje, ali je banka imela pravico do takega obračuna. Ker ne gre za spor o dejstvih, tožnika s svojimi očitki na račun izračuna obveznosti po kreditni pogodbi (in z njimi povezanimi dokaznimi predlogi) v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ne moreta uspeti.

Pritožbeno sodišče je opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ta kršitev ni pokazal, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v zahtevani višini 118,90 EUR (sodna taksa in poštno administrativni stroški).