Jedro

Stroškovnika tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V 1. odstavku 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP. Ne oziraje se na dejanska ali pravna stališča strank mora sodišče pri odmeri potrebnih stroškov samo aplicirati ustrezno tarifo, po tem, ko stranka opredeljeno zahteva povračilo svojih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi S. K. se ugodi in se II. točka sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2014 spremeni tako, da se znesek stroškov zviša za 1286,14 EUR.

II. Tožnik je dolžan S. K. plačati še 127,20 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

III. Pritožba tožnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 6. 2014 potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prej datiranim sklepom odločilo, da se ne dopusti sprememba tožbe na novega toženca (S. K.) (I.) in tožniku naložilo, da S. K. plača 177 EUR stroškov, v roku 15 dni, sicer z zamudno posledico (II.).

2. Proti II. točki tega sklepa se pritožuje S. K. in predlaga, da se mu priznajo tudi stroški, nastali mu s pritožbo zoper sodbo P 187/2011 z dne 16. 4. 2013, in s to pritožbo.

3. S kasnejšim sklepom pa je sodišče ustavilo ta pravdni postopek (I.) in tožniku naložilo v plačilo 1793 EUR stroškov tožencu, tudi v 15 dneh, sicer z obrestmi (II.).

4. Proti II. tč. tega sklepa pa se pritožuje tožnik, meni, da so stroški priznani v prevelikem znesku in da mu stroškovnik sploh ni bil vročen, da bi se lahko o njem izjavil. Ker ni jasno, ali je toženec stroške sploh priglasil, meni, da se sklepa v stroškovnem delu sploh ne da preizkusiti. Sklepa, da tožnikov pooblaščenec sploh ni imel pooblastila za celoten postopek, zato mu sodišče ne bi smelo priznati celotnih stroškov za postopek po odvetniški tarifi. Tožnik bi bil po njegovem upravičen kvečjemu do 853,59 EUR. Predlaga temu ustrezno spremembo ali pa razveljavitev sklepa in opredeljuje svoje še pritožbene stroške.

5. Pritožba S. K. je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da so S. K. nastali še stroški s pritožbo zoper sodbo P 187/2011 z dne 16. 4. 2013, in sicer 519 EUR za sodno takso, 628,80 EUR kot nagrada za redno pravno sredstvo (tarifna št. 3210), slednje povečano za 22 % DDV, skupaj pa to znese 1286,14 EUR. Sklep je bilo treba torej ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), pritožniku pa priznati še potrebne stroške, ki jih je imel z obravnavano pritožbo, to je 54 EUR takse, 50 EUR nagrade za redno pravno sredstvo (tarifa št. 3220), 10 EUR za poštne in tele. storitve (tarifa št. 6002), vse razen takse povečano za DDV, skupaj 127,20 EUR. Priznane stroške je treba plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), v primeru zamude pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

7. Pritožba tožnika ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške toženca, in sicer po specifikaciji, ki jo je navedel v vlogi z dne 16. 6. 2014, s katero je sodišču posredoval svojo izjavo, da se z umikom tožbe zoper njega strinja. Te vloge tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V 1. odst. 163. čl. ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. čl. ZPP(1). Ne oziraje se na dejanska ali pravna stališča strank mora sodišče pri odmeri potrebnih stroškov samo aplicirati ustrezno tarifo, po tem, ko stranka opredeljeno zahteva povračilo svojih stroškov. Toženec je svojo dolžnost v redu izpolnil, sodišče pa tudi, kar je ustrezno pojasnilo v 2. točki svoje obrazložitve in nima pomena tega istega samo še enkrat ponavljati. Očitek, da bi bilo treba upoštevati količnik 0,8, češ da naj toženčev odvetnik ne bi bil pooblaščen za (celoten) postopek, je brez podlage, saj kaj takega ne iz pooblastila ne od kod drugod ne izhaja.

9. Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), stroškovna posledica tega pa je, da sam nosi tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) „(1) Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. (2) Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.“