Jedro

Razvezna sodba ni dokaz, na katerega bi se pri ugotavljanju ekonomske skupnosti lahko oprlo. Zaradi življenja strank v isti hiši in skupnega preživljanja otrok tožnikovi denarni prispevki k življenjskim stroškom ne izkazujejo ekonomske skupnosti. Le ta je ugotovljiva iz izpovedi strank, kateri je sodišče pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 6.629,80 EUR, kar je polovica sredstev toženčevega denarnega depozita pri N. d.d. na dan 13.1.2009. 2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. II P 24/2009, iz katere je razvidno, da so še v času zadnje glavne obravnave stranki in njuni štirje mladoletni otroci živeli skupaj ter je toženec prispeval za skupne stroške, priskrbel kurjavo, med tednom pripravljal hrano za otroke. Preživnino je začel plačevati šele s 1.1.2010. Ugotovitev, da življenjske in ekonomske skupnosti pravnih strank ob vložitvi tožbe za razvezo ni bilo več, je v nasprotju z razvezno sodbo. To neskladje bi moralo biti obrazloženo. Meni, da sodišče Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tolmači nepravilno, ker prenehanje intimnosti povezuje s skupnim, premoženjem. Trdi, da odsotnost intimnih odnosov ne vpliva na pridobivanje skupnega premoženja. Opozarja, da je toženec ugovarjal, da so bila sredstva denarnega depozita ustvarjena po prenehanju življenjske skupnosti, dejansko pa s tožnico še vedno živi v življenjski skupnosti. Meni, da je sodišče dokazno breme nepravilno naložilo tožnici, saj zakonska zveza traja, dokler se ne razveže. Takrat začnejo teči tudi zastaralni roki. Meni, da bi moral toženec dokazati, da so denarna sredstva njegovo posebno premoženje. Trdi, da tega ni dokazoval. Dokazati bi moral, da je šlo zgolj za formalno zakonsko zvezo, se pravi, da je za ml. otroke plačeval preživnino, da se je preživljal sam, da je živel na drugem naslovu in da je ustvarjal lastno premoženje. Toženec je vseskozi zanikal le intimnost, kar pa na pridobitno sposobnost ni vplivalo, vplivalo pa je na toženčevo trošenje denarja za njegove »skoke čez plot«. Toženec je štel, da je upravičen zahtevati, da tožnica preživlja njega in otroke, saj sam ni plačeval preživnine, stroškov stanovanja in hrane, je pa jemal iz skupnega hladilnika. Skupno premoženje je premoženje, ki je ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze in ne v času, ko imata zakonca intimne odnose. Sodišču prve stopnje pripisuje zaključek, da odsotnost spolnih odnosov pomeni tudi konec ekonomske skupnosti. Zatrjuje kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Povzema svoje trditve in opozarja na svoje trditve, da je zakonska skupnost razpadla spomladi 2007 in da se je od tedaj dalje toženec sam prehranjeval, pral in zase vodil gospodinjska opravila. Prenehali niso samo intimni, ampak vsi odnosi. Edino, kar je stranki povezovalo, so bili otroci in zaradi ekonomske nuje skupna streha nad glavno. V odnosu strank pa je prišlo do popolne resignacije in distance, živela sta drug mimo drugega. Pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Meni, da sodišče njegove trditve, da je tožnica iz skupnega premoženja že razpolagala s 14.000,00 EUR, ne bi smelo obravnavati zgolj kot pobotni ugovor. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obstoj in nastajanje skupnega premoženja sodišče prve stopnje pogojuje z obstojem intimnosti med strankama. S fizično odtujitvijo in odsotnostjo intimnih odnosov je sodišče prve stopnje osvetlilo odnose strank v življenjski skupnosti, ni pa ekonomske skupnosti pogojevalo z obstojem intimnih odnosov, kot nepravilno razloguje pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša, da so se odnosi med strankama, ki si so se začeli krhati že leta 2001, postopoma tako ohladili, da sta živela drug mimo drugega. Tako odtujen odnos je postopoma privedel tudi do prenehanja ekonomske skupnosti. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo to najkasneje v letu 2007, vsekakor pred januarjem 2009, ko tožnica zatrjuje in dokazuje, da je toženec imel denarni depozit v višini 13.259,60 EUR. Zaradi odtujenosti sta tožnica in toženec najkasneje od leta 2007 dalje živela vsaka svoje življenje, ustvarjala vsak svoje prihranke, pokrivala pa skupne stroške, ker sta skupaj bivala.

6. Dejstvo, da je k življenjskim stroškom toženec prispeval tudi po letu 2007, kar potrjuje razvezna sodba z dne 18.2.2010, ne dokazuje obstoja ekonomske skupnosti. Toženec je v hiši živel, dolžan pa je bil prispevati tudi k preživljanju otrok. Njegovi prispevki potrjujejo prispevek k preživljanju otrok in življenjskim stroškom, ne pa skupnega gospodarjenja s sredstvi. Pritožbena trditev, da se je preživnina določila za obdobje od 1.1.2010 (dober mesec pred razvezo zakonske zveze) dalje, izhaja iz prvostopenjske odločbe, ni pa točna. Višje sodišče v Ljubljani je namreč prvostopenjsko razvezno sodbo spremenilo in s sodbo IV Cp 1787/2010 preživnino določilo za čas od 15.1.2009 (vložitve tožbe) dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da razvezna sodba ni dokaz, na katerega bi se pri ugotavljanju ekonomske skupnosti lahko oprlo. Zaradi življenja strank v isti hiši in skupnega preživljanja otrok tožnikovi denarni prispevki k življenjskim stroškom ne izkazujejo ekonomske skupnosti. Le ta je ugotovljiva iz izpovedi strank, kateri je sodišče pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev upoštevalo.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).