Jedro

Res je, da se z adaptacijo praviloma pridobi obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, vendar pa v primeru, ko gre na prvotnem objektu za znatnejša dela, po katerih prvobitni objekt preneha obstajati, ali ko je to med strankama dogovorjeno, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje gre v obravnavanem primeru za nov objekt, ne pa le za adaptacijo starega in za skupni dogovor o skupni gradnji novega objekta za starše in mlado družino. Prav ta dogovor, pa ob ugotovljenem prispevku pravdnih strank (bivših zakoncev) pogojuje spremembo pravne pripadnosti obravnavane nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica solastnica nepremičnine - stanovanjske hiše z dvoriščem parc. št... vpisane v z.k. vložku št... k.o. B., v deležu do 21/100, ter da sta ji toženca dolžna izstaviti z.k. listino, na podlagi katere se bo tožnica na tej nepremičnini vpisala kot solastnica v navedenem solastninskem deležu. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvo tožena stranka J. M. (v nadaljevanju toženec) je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe, ki je kot podlago svoji odločitvi štelo, da je med zakoncema in toženčevima staršema obstajal dogovor o skupni gradnji, v nasprotju z zbranimi dokazi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Starša sta izrecno pa tudi s svojim obnašanjem dala vedeti, da sta izključna investitorja gradnje. To izhaja iz izpovedi obeh tožencev, njune pokojne matere B. M., smiselno pa tudi iz trditev same tožnice.

Starša sta prispevala ves material za zidavo, plačevala pa sta tudi delavce. Toženčev prispevek je bil le v nekvalificiranem fizičnem delu in pomoči pri organizaciji gradnje. Navaja, da je tožnica skrbela predvsem za pogostitev delavcev in pri tem opozarja na izjavo priče F. D., ki je povedal, da je toženčeva mati poskrbela za hrano in pijačo delavcev, kadar se je delalo v pritličju, tožnica pa, kadar se je delalo v nadstropju. Navedena bistvena kršitev določb postopka pa je povzročila tudi napačno uporabo materialnega prava. Toženčevo fizično delo in tožničino pomoč pri pogostitvi delavcev bi moralo šteti sodišče kot samoumevno pomoč staršem, ne pa kot naslov za pridobitev lastninske pravice po 22. členu ZTLR. Sodišče ne bi smelo zavrniti toženčevega sklicevanja na načelno pravno mnenje, po katerem se z adaptacijo tujega gradbenega objekta ne pridobi lastninska pravica. Stanovanje v etaži je bilo res namenjeno družini toženca, vendar kot darilo oziroma dediščina. Toženec brez svoje volje ni mogel pridobiti lastninske pravice, zato se mu zdi nesprejemljivo, da sodišče določa višino njegovega deleža in iz predpostavke skupnega premoženja izpeljuje in utemeljuje delež tožnice.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno in omejeno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, zato lahko vlagatelj revizije veže zahtevo za njen preizkus le na tiste razloge, ki jih določa zakon. To pa so nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in zmotna uporaba materialnega prava. Preizkus dejanskih vprašanj oziroma dejanske podlage odločitve zakon izrecno izključuje (3. odstavek 385. člena ZPP). V obravnavanem primeru predstavljajo dejansko podlago izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje naslednje ugotovitve: - da je med tožnico in tožencem (bivšima zakoncema), ter toženčevimi starši obstajal dogovor glede povečanja in adaptacije obstoječega objekta, stoječega na parc. št..., k.o. B., - da do gradnje ne bi prišlo, če mlada zakonca ne bi prišla živet k staršem, - da gre za ustvaritev nove stvari, saj predstavlja novozgrajeni del objekta več kot 60% celotne nepremičnine, - da je vrednost neobnovljenega dela nepremičnine ocenjena s 36,50% (vrednost zemljišča, komunalna raba, gradbena vrednost), - da sta to vrednost prispevala toženčeva starša, prav tako pa tudi vrednost gradbenega materiala, ki je glede na celoten objekt ocenjen na 21,28%, - da zato predstavlja skupaj ocenjeni delež premoženja staršev 57,78% vrednosti nepremičnine, preostanek 42,22% pa skupno premoženje razvezanih zakoncev, ustvarjeno tekom trajanja njune zakonske zveze, - da je bil delež obeh zakoncev pri gradnji enak, saj sta imela oba enake dohodke, toženec je veliko fizično delal, tožnica pa je imela več prihrankov in posojilo.

Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bile navedene ugotovitve v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma izpovedbami pravdnih strank in nekaterih prič. Sodiščema torej očita kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je kršitev postopka podana, če je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi zapisniki in se zato sodba ne more preizkusiti. Vendar pa uveljavljana kršitev ni bila storjena, saj med ugotovljenimi dejstvi in izpovedbami tožnice in prič, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, ni nikakršnega nasprotja. Trditve toženca, da sodišče svoje odločitve ni oprlo na izpovedbe (predvsem obeh tožencev in njune matere), ki bi šle njemu v prid oziroma, ki naj bi dokazovale, da je bila gradnja hiše v izključnem investitorstvu njegovih staršev, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča (8. člen ZPP), ne pa pomanjkljivost sodbe.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da tudi kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana.

Tudi toženčevo sklicevanje na načelno pravno mnenje, po katerem se z adaptacijo tujega gradbenega objekta ne pridobi lastninska pravica, ni utemeljeno. Res je, da se z adaptacijo praviloma pridobi obligacijskopravni in ne stvarnopravni zahtevek, vendar pa v primeru, ko gre na prvotnem objektu za znatnejša dela, po katerih prvobitni objekt preneha obstajati, ali ko je to med strankama dogovorjeno, sprememba stvarnopravnih razmerij ni izključena. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje gre v obravnavanem primeru za nov objekt, ne pa le za adaptacijo starega in za skupni dogovor o skupni gradnji novega objekta za starše in mlado družino. Prav ta dogovor, pa ob ugotovljenem prispevku pravdnih strank (bivših zakoncev) pogojuje spremembo pravne pripadnosti obravnavane nepremičnine. Nasprotnega dogovora, po katerem naj bi bivša zakonca sodelovala in prispevala h gradnji nove hiše izključno za toženčevega očeta, ne pa tudi zase, pa tožena stranka, tekom postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, ni dokazala. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno odločili, da vsakomur, tako staršema kot bivšima zakoncema, pripada solastniški delež na obravnavani nepremičnini v razmerju z vrednostjo njihovega prispevka k izgradnji hiše. Ker je bilo ugotovljeno, da je prispevek bivših zakoncev 42,22% vrednosti nepremičnine, kar predstavlja njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR) in ker je bilo ugotovljeno, da je delež obeh zakoncev pri gradnji enak (59. člen ZZZDR), je pravilna odločitev, da pripada tožnici na obravnavani nepremičnini solastninski delež 21/100 glede na celoto.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP.