Jedro

Dosojeni znesek odškodnine se zmanjša z 41.000,00 EUR na 37.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dosojeni znesek odškodnine: "41.000,00 EUR" zniža na: "37.000,00 EUR" in dosojeni znesek pravdnih stroškov: "8.853,91 EUR" zniža na "8.440,00 EUR".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 208,37 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo v plačilo 41.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 naprej ter pravdne stroške v višini 8.853,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 9.000,00 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti od 16. 9. 2007 do 15. 12. 2008).

2. Pritožbo vlagata toženi stranki. Sodbo izpodbijata v obsodilnem delu v višini 32.000,00 EUR ter glede stroškov. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlagata spremembo z zavrnitvijo zahtevka nad priznano višino (9.000,00 EUR) in plačilom stroškov pritožbenega postopka, ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba opozarja na načelo objektivizacije in individualizacije. V izvedeniškem mnenju je jasna in popolna podlaga za določitev škode. Povzema ga tudi sodišče prve stopnje. Vendar je dosojena višina močno pretirana in odstopa od sodne prakse. Pritožba priznava, da je tožnica trpela hude bolečine in neugodnosti, a ne takšnih, da bi opravičevale dosojeno višino. Za telesne bolečine bi zadostovalo 7.000,00 EUR. Bolečinsko obdobje je bilo relativno kratkotrajno (hude bolečine 7 dni, srednje hude bolečine 28 dni, lahke bolečine 120 dni). Res je trpela tudi številne nevšečnosti, vključno z dvema operacijama, vendar je vse trajalo le v času hospitalizacije, po njej so prenehale. Bolečine je lajšala s protibolečinskimi tabletami. Odškodnino za telesne bolečine je treba umestiti med primerljive primere v sodni praksi. Sodišče ji je priznalo bolečine tudi od 16. 9. 2007, ki po ugotovitvah izvedencev niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, pač pa redna posledica poroda. Upoštevati je treba le telesne bolečine na straneh 40 in 41 izvedeniškega mnenja. Za strah bi zadoščalo 2.000,00 EUR. Primarnega strahu ni bilo, sekundarni strah je trajal največ en mesec in pol. Upoštevaje smrtni strah in strah tožnice kot matere nedonošenčkov bi zadoščala odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Odškodnina za skaženost je dosojena neutemeljeno, ker ni bilo trditvene podlage o objektivnem elementu skaženosti. Podrejeno pritožba meni, da je dosojena odškodnina previsoka. Neutemeljeno je dosojena tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V izvedeniškem mnenju ni podlage zanjo. Čeprav so zdravstvene komplikacije pri tožnici prve tri mesece bistveno vplivale na njeno sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil in na njeno materinsko vlogo, bi bilo to treba upoštevati kvečjemu pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti in ne v okviru trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Podrejeno pritožba meni, da je odškodnina iz tega naslova previsoka. Izpodbija še odločitev o obrestih in vztraja, da bi bilo treba upoštevati določilo 943. člena OZ(2). Izpodbijana sodba nima razlogov o obrestih. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari izpodbija še odločitev o stroških, ki se bo v pritožbenem postopku morala spremeniti zaradi spremenjenega uspeha v pravdi.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da ni utemeljena. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Pri odškodnini za telesne bolečine sta pravilno upoštevani merili objektivizacije in individualizacije. Povsem primerljivih primerov v sodni praksi ni, sicer pa je tožničino škodo mogoče primerjati z odškodninami v primerih v VS RS II Ips 579/99, II Ips 258/2009 in II Ips 147/2014. Pravilno je ovrednoteno bolečinsko obdobje od 16. 9. 2007 naprej, kar je bilo ugotovljeno že v vmesni sodbi VSL II Cp 60/2014 z dne 4. 6. 2014. Izpostavlja tožničino subjektivno trpljenje, o katerem se je sodišče prepričalo z njeno izpovedbo, ter številne nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem. Tudi odškodnina za strah je odmerjena pravilno, o skaženosti pa je tožeča stranka podala ustrezne navedbe že v točki VII. tožbe. Izvedeniško mnenje je njene trditve potrdilo. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica šest tednov po operaciji ni mogla skrbeti za novorojenca. Priznalo ji je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posebnih okoliščin primera in ker je bilo zmanjšanje teh aktivnosti močnejše intenzivnosti. Za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ji je priznalo odškodnino zaradi anatomskih posledic. Upoštevati je treba, da se je tožnica psihofizično močno spremenila. Nima več elana na vseh področjih, zapadla je v depresijo, se hitro utrudi. Gre za trajni upad telesnih in umskih sposobnosti. O obrestih je pravilno odločeno na podlagi 299. člena OZ.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je po hitrem in normalnem porodu dvojčkov 15. 9. 2007 utrpela pri nadaljnjem zdravljenju pri prvi toženi stranki zaradi medicinske napake (predrtje maternice pri abraziji) in nepravilnega zdravljenja vnetja maternice. Zaradi nepravilnega ravnanja prve tožene stranke se je vnetje razširilo na potrebušnico (peritonitis) in črevesje (ileus), ogrozilo življenje tožnice in terjalo takojšnjo abdominalno operacijo (laparotomija - prerez trebušne stene). Z vmesno sodbo tukajšnjega sodišča VSL I Cp 60/2014 z dne 4. 6. 2014 je bila ugotovljena polna odškodninska odgovornost toženih strank za tožničino škodo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini odškodnine in tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Po ugotovitvi, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo, čemur pritožba ne nasprotuje, ji je za telesne bolečine dosodilo 30.000,00 EUR od zahtevanih 35.000,00 EUR, za strah celotni vtoževani znesek 5.000,00 EUR, za skaženost 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR od zahtevanih 6.000,00 EUR. Skupni dosojeni znesek 41.000,00 EUR v času sojenja predstavlja 40,82 plač(3) .

6. Pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ) so neutemeljeni. Pri prvem merilu je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Dosojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča dosodila za poškodbe trebušne votline(4) in tudi s primeri, na katere v odgovoru na pritožbo opozarja tožnica(5). Čeprav ne gre za povsem istovrstne poškodbe (identičnega primera pritožbeno sodišče v sodni praksi ni našlo), se izkaže, da je glede na ugotovljeni obseg škode dosojena odškodnina primerno objektivizirana in je ne bi bilo treba zniževati, če ne bi bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Pritožba upravičeno opozarja, da dejanske ugotovitve sodišča, oprte na izvedeniško mnenje, ne dajejo podlage za odškodnino iz tega naslova. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se po ustaljeni sodni praksi dosodi le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Izjemoma jo je v tej obliki mogoče dosoditi tudi za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kadar gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, posebne (neobičajne) okoliščine. Sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem(6). Za tak primer gre po pravilnih pritožbenih opozorilih tudi v obravnavani zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnica po operaciji peritonitisa okrevala šest tednov. Trajne anatomske posledice (stanje po perforaciji maternice, zarastline v mali medenici in v trebušni votlini, brazgotinsko spremenjena trebušna stena v področju prereza trebušne stene in 15 cm dolga brazgotina) ter trajna posledica v funkcionalnem smislu (nekoliko oslabljena trebušna stena v področju operativne brazgotine) ob normalni telesni aktivnosti ne zmanjšujejo fizične sposobnosti in splošnih življenjskih aktivnosti tožnice pri izvajanju vsakodnevnih opravil, pri odnosih do otrok in moža, v službi, niti v športu in hobijih. Težke zdravstvene komplikacije so bistveno vplivale na njeno sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil in na njeno materinsko vlogo le začasno: tri mesece. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih tožnica pritožbeno ni izpodbijala, ji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni mogoče dosoditi. Trajnih posledic, ki bi zmanjševale njene splošne življenjske aktivnosti, namreč za zdaj sodišče ni ugotovilo. Če se bodo glede na ugotovljene anatomske spremembe po abdominalni operaciji v prihodnje pojavile, jih bo lahko uveljavljala kvečjemu kot novo škodo z novo tožbo. Za zdaj pa podlage za odškodnino iz tega naslova ni. Ugotovljeno začasno (trimesečno) zmanjšanje življenjskih aktivnosti kljub ugotovljeni intenzivnosti in specifičnosti primera (nezmožnost opravljanja materinske vloge) zaradi začasnosti oziroma ugotovljene kratkotrajnosti (tri mesece) tožnice ne opravičuje do posebne odškodnine iz tega naslova. Upoštevati ga je treba pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

9. Z odškodnino v višini 30.000,00 EUR je tožnici namenjeno pravično zadoščenje za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba priznava, da je tožnica trpela vsaj sedem dni hude telesne bolečine, 28 dni srednje hude bolečine in 120 dni lahke bolečine (skupaj pet mesecev), kar je celo več, kot je ugotovilo sodišče v točki 13. sodbe (bolečinsko obdobje je po ugotovitvah sodišča trajalo tri mesece in en teden z bolečinami različne intenzitete). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, češ da je sodišče v nasprotju z izvedeniškim mnenjem upoštevalo tudi bolečine od 16. 9. 2007 do abrazije 28. 9. 2007, ki naj ne bi bile v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Za pritožbo tudi ni sporno, da je tožnica v zvezi z zdravljenjem trpela hude nevšečnosti. Namesto postopnega okrevanja po porodu dvojčkov, običajne skrbi, dojenja in nege novorojenčkov, je bila kar 25 dni hospitalizirana. Podvržena je bila dvema operativnima posegoma v splošni anesteziji (abrazija, abdominalna operacija). Kljub analgetikom je trpela bolečine, ki so dosegale celo najvišjo stopnjo intenzitete (zelo intenzivne bolečine - 16 ur). Sodišče ji je upravičeno verjelo, da jih je doživljala kot neznosne in da je zaradi vseh nevšečnosti, povezanih z obema operacijama, močno trpela. Prejemala je različna zdravila, večkrat je bila klinično in ginekološko pregledana, štirikrat je bil opravljen ultrazvok, večkrat so ji odvzeli kri za preiskave, ji dvakrat opravili rentgen trebuha, osem dni je imela nameščen centralni venski kateter, nato intravenski kanal, prejemala je infuzijo tekočin in zdravil, dva dni je morala biti tešča, dva dni je prejemala le tekočo hrano, tri dni je imela nazogastrično sondo in črevesno cevko, tri dni urinski kateter, pet dni drenažno cevko, dvakrat je bila klistirana po operacijah, po operaciji so ji previjali rane in odstranili šive. Z njenim zaslišanjem se je zanesljivo prepričalo, da je bila zlasti prizadeta, ker ni zmogla opravljati svoje materinske vloge, vključno z dojenjem in da je bila v bolnišnici in tudi po prihodu domov v celoti odvisna od pomoči drugih tako pri lastni oskrbi kot pri oskrbi in negi dvojčkov. Ugotovljena trimesečna zmanjšana sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil in zmanjšana sposobnost opravljanja materinske vloge, ob ugotovljenem bolečinskem obdobju z bolečinami različne intenzitete in ugotovljenih drugih nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, zato v celoti utemeljujejo dosojeno odškodnino v višini 30.000,00 EUR in je ni treba zniževati. Primerljiva je tudi z drugimi primeri iz sodne prakse(7). Pritožbeni očitki o nepravilno upoštevanem merilu objektivizacije s predlogom za znižanje odškodnine na 7.000,00 EUR so neutemeljeni.

10. Za strah je sodišče tožnici dosodilo zahtevanih 5.000,00 EUR. Pritožba meni, da bi zadoščalo 2.000,00 EUR. Strinja se s sodiščem, da je tožnica utemeljeno (zaradi življenjske ogroženosti) dva dni trpela smrtni strah najhujše intenzivnosti. Strah za izid zdravljenja je bil prisoten ves čas hospitalizacije (25 dni), in sicer do operacije (13 dni) od srednje do močne intenzitete, šele po operaciji je upadel na blažjo intenziteto. Tak je ostal tudi po odpustu še vsaj mesec dni. Nasprotne pritožbene trditve (da je sekundarni strah trajal največ mesec dni in pol) nimajo podlage v zbranem dokaznem gradivu. Ob ugotovitvah izvedencev je sodišče upravičeno verjelo tožnici, da je zaradi svojih zdravstvenih težav trpela tudi strah, ali bo zmogla skrb za svoja novorojena otroka. Glede na take dejanske ugotovitve je dosojena odškodnina primerna in je ni treba zniževati.

11. Za skaženost je sodišče tožnici prisodilo 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR. Pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela in odločanju mimo trditvene podlage so neutemeljeni. Tožnica je že v tožbi podala zadostno trditveno podlago o objektivnih in subjektivnih elementih, ki utemeljujejo odškodnino za skaženost (primerjaj točka VII. tožbenih navedb). Dejanskih ugotovitev o ugotovljeni brazgotini in duševnih bolečinah, ki jih tožnica trpi zaradi nje, pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, saj imajo oporo v pravilno ocenjenem izvedeniškem mnenju in zaslišanju tožnice. Glede na ugotovitve v točki 15. sodbe je odmerjena odškodnina za skaženost primerna in pravična. Primerljiva je tudi s primeri iz sodne prakse(8) in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo o nepravilni odločitvi o teku zamudnih obresti od dosojene nepremoženjske škode. Sodišče je o njem odločilo na podlagi 299. člena OZ. Zamudne obresti je dosodilo od vložitve odškodninskega zahtevka naprej. Vse to jasno izhaja iz razlogov v točki 20. sodbe in so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. Sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Tožnica je z direktno tožbo zahtevala odškodnino neposredno od zavarovalnice in zavarovanca zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, ki je z zavarovalnico sklenil pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo (965. člen OZ). Ker tožnica ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, določila 943. člena OZ o zamudi zavarovalnice pri izplačilu zavarovalnine ne pridejo v poštev. Po ustaljeni sodni praksi tožena stranka pride v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko jo oškodovanec z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, pozove, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).

13. Drugi pritožbeni razlogi torej niso podani. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 87 %, uspeh tožene pa 13 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Od ugotovljenih stroškov tožeče stranke v višini 9.785,61 EUR, česar pritožba ne izpodbija, je tožeča stranka glede na 87 % uspeh upravičena do povračila 8.513,48 EUR. Drugi toženi stranki je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške v višini 566,52 EUR, kar prav tako za pritožbo ni sporno. Glede na 13 % uspeh je torej upravičena do povračila 73,64 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 8.440,00 EUR pravdnih stroškov, s čimer je nadomeščen prvotno dosojeni znesek 8.853,91 EUR.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Tudi v pritožbenem postopku sta obe stranki delno uspeli. Pritožbeni uspeh pritožnice je 12,5 % (od spornih 32.000,00 EUR je uspela s 4.000,00 EUR). Njeni na pritožbi priglašeni stroški so odmerjeni na 832,00 EUR (sodna taksa in materialni stroški). Po pritožbenem uspehu je upravičena do povračila 104,00 EUR. Tožeča stranka je na odgovoru na pritožbo na red. št. 146 priglasila odvetniške stroške po odvetniški tarifi(9), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 357,00 EUR (odgovor na pritožbo 625 točk, 2 % materialni stroški ter DDV ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR). Upravičena je do povračila 87,5 % navedenih stroškov, to je do 312,37 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pritožbenega postopka v višini 208,37 EUR in sicer v 15 dneh po prejemu te sodbe, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti(10).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999. Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Oktober 2015: 1.004,34 EUR, Ur. l. RS, št. 107/2015. Op. št. (4): npr. VSRS II Ips 256/94 za rupturo črevesja in vnetje potrebušnice - 41 plač; povzeto po: Jadek Pensa, D., v. denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 449. Op. št. (5): npr. VSRS II Ips 579/99 - 60 plač; primer iz baze NGM št. VS 000806. Op. št. (6): Primerjaj VS RS II Ips 346/2010 z dne 16. 1. 2014, II Ips 568/2003 z dne 21. 10. 2004, II Ips 723/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007, II Ips 719/2008 z dne 18. 9. 2008, II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012. Op. št. (7): Primerjaj npr. VS RS II Ips 579/99, ko je bilo za primerljivo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem oškodovancu prisojena odškodnina v višini 33-tih plač.

Op. št. (8): VSRS II Ips 271/93, II Ips 254/94. Op. št. (9): Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015).

Op. št. (10): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS 13. 12. 2006 - pravno mnenje 1/2006.