Jedro

Obravnavana tožba je bila vložena po poteku prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi 274. člena ZPP lahko zavrglo tožbo, ker prvi odstavek 81.a člena ZZZDR posebej govori o tožbi in roku za tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo 29. 12. 1973. Dne 29. 4. 2016 je toženec vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, ki je bila s sodbo P 985/2016-IV z dne 5. 8. 2016 razvezana. Tožnica je vložila tožbo 16. 9. 2016, s katero je zahtevala, da ji toženec kot nekdanji zakonski partner plačuje mesečno preživnino v višini 150,00 EUR od 1. 10. 2016 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da iz trditvene podlage tožnice izhaja, da se je toženec iz skupnega bivališča odselil junija 1995, da je bila tožnica zaposlena vse do leta 2008, ko se je upokojila in da sta pravdni stranki od leta 1995 živeli ločeno, neodvisno drug od drugega ter sta vsak samostojno skrbela zase pri zadovoljevanju nujnih življenjskih potreb. Ker tožnica ni vložila tožbe v roku enega leta od razpada življenjske skupnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavrglo.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v odločbi povzelo pavšalne trditve tožnice, ki jih je dala na naroku 27. 3. 2017, da sta pravdni stranki od junija 1995 živeli ločeno, neodvisno drug od drugega ter sta vsak samostojno skrbeli zase pri zadovoljevanju nujnih življenjskih potreb. Za obstoj življenjske skupnosti je bistvena njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovori. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Ločeno življenje zakonskih partnerjev ne predstavlja nujno prenehanje življenjske skupnosti. Sodišče ni navedlo razloga za ločeno življenje pravdnih strank, na podlagi katerega bi se lahko sklepalo, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama junija 1995 razpadla. Razlogi za ločeno življenje zakoncev so lahko različni, kar izhaja tudi iz sodne prakse (pritožba se sklicuje na sodbo VSL 0074031). Samostojno kritje stroškov za prehrano, obleko in obutev še ne pomeni, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 81.a člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. V zvezi s to določbo je treba upoštevati 50.a člen ZZZDR, ki določa, da za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti zakoncev se smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze. Tožnica bi zato morala vložiti tožbo v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti1. Ker je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla leta 1995, tožnica pa je tožbo vložila 16. 9. 2016, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.

6. Zmotne so pritožbene navedbe, da je za prenehanje življenjske skupnosti odločilen razlog, zaradi katerega je med pravdnima strankama prišlo do prenehanja življenjske skupnosti. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla leta 1995, ko se je toženec iz skupnega bivališča izselil in preselil k drugi ženski, s katero ima otroka. Pritožba tudi ne navede nobene konkretne okoliščine, ki bi potrjevala obstoj življenjske skupnosti pravdnih strank po letu 1995. 7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je tožnica tožbo vložila prepozno, po poteku prekluzivnega roka, je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku lahko zavrglo tožbo, ker prvi odstavek 81.a člena ZZZDR posebej govori o tožbi in roku za tožbo2. 8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi zahtevek tožnice za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 Sodišče prve stopnje se pri odločitvi, da je tožnica vložila tožbo po poteku prekluzivnega roka, pravilno sklicuje na sodno prakso in na sodbo VSRS II Ips 681/2007. 2 Glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 1. knjiga, str. 453, op 1267.