20. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz B. B. na seji senata dne 1. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. czoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 92/2001 z dne 3. 4. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 929/2000 z dne 6. 12. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 36/2000 z dne 31. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, s katero je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99 – v nadaljevanju KZ). Za navedeni kaznivi dejanji sta mu bili določeni posamezni kazni štiri leta in šest mesecev ter šest let in šest mesecev zapora, nato pa izrečena enotna kazen devet let zapora. Izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila pravnomočna sodba spremenjena tako, da sta bili dejanji, ki sta mu bili očitani, pravno opredeljeni kot eno kaznivo dejanje in mu je bila izrečena kazen osem let zapora. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev prvega in drugega odstavka 19. člena, prvega odstavka 20. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. člena in prvega odstavka 28. člena Ustave.

2.Pritožnik meni, da je ravnanje sodišč, ki naj bi v postopku kršila tako materialni kot procesni zakon, privedlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nezakonite obsodbe. Zatrjevano kršitev prvega in drugega odstavka 19. člena ter prvega odstavka 20. člena Ustave utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 315/00 z dne 3. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104), pri čemer navaja, da je zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva v postopku podaljševanja pripora utemeljeno pričakovati, da so imela sodišča "enak odnos tudi v postopku izrekanja sodbe in njenega potrjevanja". Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje "nepopolno" obrazložilo izrek sodbe, pritožbeno sodišče pa "nepopolno" utemeljilo zavrnitev njegovih pritožbenih navedb. S tem v zvezi dodaja, da dejanje, ki se mu očita, ni tako konkretizirano, da bi se pred očitki lahko uspešno branil, ampak je opredeljeno zgolj splošno. Sodba naj tudi ne bi imela razlogov glede ugotovljenega dejstva, da naj bi deloval kot član organizirane skupine za prodajo mamil oziroma na način, ki ga je mogoče opredeliti kot sostorilstvo. Tudi izrečena enotna kazen po mnenju pritožnika ni dovolj obrazložena in individualizirana. Z navedenim pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave. Kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje s tem, da se slovenska sodišča "niso zavzela za ugotovitev", ali je pri posredovanju res šlo za mamilo heroin, temveč so slepo verjela dokazom, ki so bili izvedeni na sojenju v Angliji. Kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave naj bi bila podana s tem, da sodba "niti z eno besedo ne utemelji obsodbe, da je posredoval pri prodaji in tudi organiziral prodajo mamila heroin". Meni, da niti ena njegova dejansko izvedena aktivnost v 196. členu KZ "ni razglašena za kaznivo dejanje". Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče odločalo o kazni, ne da bi prej ugotovilo in presodilo njegovo osebnost. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče delno ali v celoti razveljavi izpodbijani akt in "samo odloči o sporni pravici oziroma svoboščini". Predlaga tudi "zadržanje izvrševanja prestajanja z izpodbijanim aktom določene kazenske sankcije".

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega in procesnega prava pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Določba drugega odstavka 19. člena Ustave določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Navedena ustavna določba se sicer nanaša tudi na izrek prostostne kazni. Vendar pa zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva v postopku podaljševanja pripora utemeljeno pričakovati, da so imela sodišča "enak odnos tudi v postopku izrekanja sodbe in njenega potrjevanja", pritožnik ne more utemeljiti zatrjevane kršitve prvega in drugega odstavka 19. člena Ustave.

5.Člen 20 Ustave ureja dopustnost pripora kot izjemnega in vnaprejšnjega posega v pravico do osebne svobode posameznika (prvi odstavek 19. člena Ustave), tako da predpisuje temeljne pogoje in temeljna pravila postopka za odreditev in podaljšanje pripora. Zato z izpodbijano pravnomočno obsodilno sodbo ustavne pravice iz 20. člena Ustave pritožniku niso mogle biti kršene.

6.Z navedbo, da je sodišče odločalo o odmeri kazni, ne da bi prej ugotovilo in presodilo njegovo osebnost, pritožnik smiselno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodnim odločbam ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je drugače pravno opredelilo dejanji obdolžencev, zato jima je moralo tudi na novo izreči kazen. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je kazen izreklo ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in vseh že s pravnomočno sodbo ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (prvi in drugi odstavek 41. člena KZ), ter njihove celovite presoje. Sodišče prve stopnje v sodbi, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče, kot olajševalne okoliščine navaja obžalovanje pritožnika, njegovo mladost in skrb za majhna otroka. Tudi pritožbeno sodišče v sodbi, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče, ugotavlja, da obžalovanja pritožnika, glede na to, da ta dejanji zanika, ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino. Kljub temu ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine. Zatrjevanje pritožnika, da izhaja iz okolja, kjer ljudje živijo od svojega dela, in da je sam dosegel poklic, po mnenju pritožbenega sodišča na odločitev o višini izrečene kazni ne morejo imeti odločujočega vpliva. Iz navedenega je razvidno, da je Vrhovno sodišče pritožniku odmerilo kazen tudi na podlagi ugotavljanja in presoje okoliščin, ki se nanašajo na njegovo osebnost. Svojo odločitev je tudi razumno obrazložilo. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj nezadovoljstvo z odmero kazni za izkaz kršitve človekove pravice ne zadošča.

7.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Kršitev navedene pravice pritožnik utemeljuje z očitkom, da se slovenska sodišča "niso zavzela za ugotovitev", ali je pri posredovanju res šlo za mamilo heroin, temveč so slepo verjela dokazom, ki so bili izvedeni na sojenju v Angliji. Pritožnik je bil z izpodbijanimi sodbami pred slovenskimi sodišči pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je odločalo o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Iz obrazložitev izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da so tudi domnevno spornost dokaza obravnavala vsa tri navedena sodišča. Pritožniku je bilo sodno varstvo pri odločanju o obtožbi zoper njega torej zagotovljeno. Več od tega pa prvi odstavek 23. člen Ustave ne zagotavlja.

8.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) zavzelo stališče, da je smisel določbe 25. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika, predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravne koristi. Navedena ustavna pravica je torej kršena, če v obrazložitvi odločitve niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. Poleg tega pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja tudi obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena.

9.Pritožnik uveljavlja oba vidika kršitve pravice do pritožbe. V zvezi z zatrjevanjem, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, pritožnik navaja, da dejanje, ki se mu očita, ni tako konkretizirano, da bi se pred očitki lahko uspešno branil, ampak je opredeljeno zgolj splošno. Sodba naj ne bi imela razlogov glede ugotovljenega dejstva, da naj bi deloval kot član organizirane skupine za prodajo mamil. Tudi izrečena enotna kazen po mnenju pritožnika ni dovolj obrazložena in individualizirana. Njegove navedbe niso utemeljene. Pritožnik je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili v združbi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sta obtožena izpolnila vse objektivne in subjektivne znake očitanih kaznivih dejanj. Po prepričanju sodišča sta organizirala prevoze mamil in jih usmerjala iz Republike Slovenije, za storitev teh dejanj pa sta se združila s še dvema (konkretno navedenima) osebama. V izreku sodbe je sodišče jasno navedlo, v katerem konkretnem ravnanju pritožnika se kažejo znaki očitanega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je tudi utemeljilo, predvsem z izpovedbo ene od oseb, s katerimi se je pritožnik združil za storitev kaznivega dejanja. Navedena izpovedba je, kot izhaja iz obrazložitve, potrjena tudi s številnimi drugimi posrednimi dokazi (izpisi telefonskih pozivov priči, podatki o prenočevanju v hotelu, datumi voznih kart vlakov, izjava o prepoznavi). Glede na navedeno so po prepričanju Ustavnega sodišča v obrazložitvi odločitve sodišča prve stopnje dovolj določno navedeni razlogi, na katerih temelji odločitev, tudi glede članstva pritožnika v kriminalni združbi, zato za zatrjevano kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre. Očitek pritožnika o neobrazloženosti izrečene enotne kazni pa je glede na to, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča pravnomočna sodba v tem delu spremenjena, brezpredmeten.

10.Kršitev pravice do pritožbe očita pritožnik tudi sodbi pritožbenega sodišča, ki naj ne bi utemeljilo zavrnitve njegovih pritožbenih navedb. Katerih pritožbenih navedb, pritožnik ne konkretizira. Iz ustavne pritožbe smiselno izhaja, da se pritožnikov očitek pritožbenemu sodišču nanaša na ista vprašanja, kot jih pritožnik očita v zvezi z zatrjevano kršitvijo 25. člena Ustave sodišču prve stopnje. Tudi v tem delu pritožnikov očitek ni utemeljen. Iz obsežne obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sodišče pritožbo pritožnika vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb. Izčrpno se je opredelilo tudi do pritožnikovega očitka o presplošnem opisu njegovega inkriminiranega delovanja in do očitka, da iz opisa ravnanja obeh obdolženih ne izhaja, da sta se skupaj s še dvema osebama združila za izvrševanje kaznivih dejanj prometa z mamili (stran 5 in 6 sodbe). Obrazložitvi pritožbenega sodišča tudi ni mogoče odreči razumnosti. Za zatrjevano kršitev pravice do pritožbe s strani pritožbenega sodišča zato očitno ne gre.

11.Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa ni v tem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Izpodbija le pravilnost ugotovitve sodišča in njegovo presojo o obstoju posameznih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. To je stvar dokazne presoje pristojnih sodišč, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Za kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave torej očitno ne gre.

12.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločitvami očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer