Jedro

Tožeča stranka v tožbi ni navedla, v čem bi naj bila z izpodbijanim aktom kršena njena pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Ker te pomanjkljivosti v določenem roku na poziv sodišča ni odpravila, je sodišče na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izdajo obrtnega dovoljenja, v 2. točki izreka pa je izdala obrtno dovoljenje S.P. za predmet poslovanja "...".

Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajala je, da tožena stranka ni ugotavljala okoliščin, ki so bile navedene v sodbi tega sodišča z dne 1.10.1992. Poslovni prostori, v katerih P. opravlja gostinsko dejavnost, niso bili preurejeni v skladu s predpisi. Dokaz za to je več ukrepov inšpektorja pa tudi mnenje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. S.P. bi moral imeti gradbeno in lokacijsko dovoljenje. Gostinska dejavnost se opravlja v vseh prostorih, zato prostorov ni mogoče ločeno obravnavati. Ni bilo rešeno vprašanje požarne varnosti in spremembe namembnosti dela objekta. Ugotovitev v izpodbijani odločbi, da bi naj prvostopni upravni organ ugotavljal pogoje za varstvo pred hrupom, ni popolna. Ugotoviti bi bilo treba, ali P. izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti kava-bar. Zaradi takšne odločitve tožene stranke je ogrožena varnost obiskovalcev stavbe ..., ker se dejavnost opravlja v celotnem objektu. Zaradi izpodbijane odločbe ni mogoče zakonito delo pristojnih inšpekcijskih služb. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožbo je bilo treba zavreči. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni z ustavnim zakonom drugače določeno. Na podlagi te določbe se v Republiki Sloveniji uporablja tudi zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77). Ta v 1. odstavku 2. člena določa, da ima pravico sprožiti upravni spor posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Tožeča stranka takšnega interesa v tožbi ni posebej navedla, zato je sodišče postopalo po 1. odstavku 29. člena navedenega zakona. Ta določa postopek v primeru, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva. V takšnem primeru predsednik senata zahteva od tožnika, naj v odmerjenem roku odpravi pomanjkljivosti tožbe. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opomni na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi. Če tožnik v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom kot neprimerno, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Ker tožeča stranka ni navedla, katera njena pravica bi naj bila kršena, jo je sodišče zaradi pomanjkljivosti v tožbi z dopisom z dne 9.12.1993, ki je bil zastopniku tožeče stranke vročen 16.12.1993, pozvalo, da navedene pomanjkljivosti odpravi. Tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila, zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 29. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrglo.