Jedro

Tožnici je zagotovljeno sodno varstvo, saj poteka pravdni postopek kontinuirano, ni pa izkazano, da bi se postopek pri drugem sodišču lahko opravil lažje ali hitreje.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P 313/2011 zahteva tožnica ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z avtomobili, kmetijskimi stroji ter tovornjaki po obstoječi poti preko parcel z oznako ID 2604-5105/3-0, ID 2604-5105/4-0 in ID 2604-5114/0-0, k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika parcele z oznako ID 2604-5113/0-0, k. o. ..., odstranitev postavljene verige preko obstoječe poti in prepoved bodočega preprečevanja izvrševanje stvarne služnosti.

2. Tožnica je 25. 7. 2013 vložila predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča namesto Okrajnega sodišča v Kopru, in sicer Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici. Navedla je, da ji je prvi toženec onemogočil dostop do njenih zemljišč, ki jih že dve leti ne more uporabljati. Namen sodnega varstva je hitro in učinkovito obravnavanje po sodišču, da se vzpostavi stanje, kot je bilo pred protipravnim dejanjem in zagotovi nemoteno uživanje lastnine. Ni pa nobenega razloga, da mora tožnica čakati na razpis obravnave, ker ji Okrajno sodišče v Kopru ni zmožno zagotoviti sodnega varstva. Predlagateljice ne zanima, zakaj se zadeve pred Okrajnim sodiščem v Kopru vlečejo leta in leta, zato predlaga določitev drugega sodišča, ki bo lažje in hitreje obravnavalo zadevo in jo zaključilo.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

5. Tožnica se sklicuje na skoraj dveletno trajanje pravdnega postopka, ko ji je tudi onemogočen dostop do njenih zemljišč. Pri tem pa prezre, da postopek poteka kontinuirano in da ji je bil v tem času pravnomočno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Zavrnjen je bil tudi njen rokovni predlog in pojasnjeno, da se zadeve obravnavajo po vrsti ter časovnega zamika v reševanju zadeve ni iskati v krivdni sferi sodnice oziroma sodišča, pač pa gre za zastoje sistemske narave. Vrhovno sodišče ne more pritrditi predlagateljici, da pristojno Okrajno sodišče v Kopru tožnici ni zmožno zagotoviti sodnega varstva, kar je razvidno iz poteka te pravdne zadeve, enaki ali podobni sistemski razlogi za zastoje pri sojenju pa so podani pri vseh sodiščih v državi. Tožnica ni z ničemer izkazala, da bi, kot trdi v predlogu, neko drugo stvarno pristojno sodišče lažje in hitreje obravnavalo sporno zadevo in jo zaključilo. Za morebitno hitrejše obravnavanje zadeve pri predlaganem Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici niso navedene niti konkretne trditve niti predlagani dokazi. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da ni očitno, da bi se lahko lažje opravil postopek pri nekem drugem sodišču, ali da bi obstajali kakšni drugi tehtni razlogi, zato je po 67. členu ZPP predlog tožnice zavrnilo.