Jedro

Dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki zaradi kršitve 88. čl. ZDen uveljavljajo odškodninski zahtevek, po pravnomočnem zaključku denacionalizacijskega postopka nimajo pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero je zavezanec v teku denacionalizacijskega postopka protipravno razpolagal s premoženjem, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve v naravi.

Tožniki uveljavljajo odškodnino uveljavljajo v korist tretjega – pokojnih upravičencev. Pravne podlage za uveljavljanje odškodnine za tuj račun ne navajajo; v materialnih predpisih take podlage ni. Razen tega so po materialnem pravu do odškodnine upravičeni tožniki in ne denacionalizacijska upravičenca.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi: „Pokojnima upravičencema I. in Iv. J. se določi odškodnina v znesku 113.865,34 EUR, vsakemu do ½, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2006 do plačila, ki jo bo prvo tožena stranka Republika Slovenija izplačala skrbniku za posebne primere, ta pa bo skrbel za izplačano odškodnino od pravnomočnosti sodbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.“

III.T ožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te odločbe dolžna prvo toženi stranki plačati 537,73 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe zoper sklep. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

V. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te odločbe dolžna prvo toženi stranki plačati 292,62 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom (nepravilno se navaja, da gre za delno sodbo) je zavržen zahtevek (pravilno tožba), da je med tožencema dne 21.4.2006 sklenjena pogodba, kolikor se nanaša na del parc. št. 172/10 k.o. X v velikosti 468 m2, nična (II. točka izreka). Glede stroškov drugo tožene stranke je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati drugo toženi stranki v višini 2.093,76 EUR (IV. točka izreka). Z vmesno sodbo je odločeno, da je zahtevek za plačilo razlike med tržno vrednostjo nepremičnine in v obliki obveznic SOD že izplačano odškodnino, po temelju utemeljen (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe (delno sodbo) in stroškovno določitev (II. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa (delne sodbe) tako, da se zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je sodišče približno pet let po vložitvi tožbe ugotovilo, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za zahtevek o ugotovitvi ničnosti pogodbe. Meni, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbi II Ips 311/93 in II Ips 331/2006, ker obravnavata drugačen dejanski stan. V postopku denacionalizacije je že ugotovljeno, da je obravnavana pogodba v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in da je bilo sporno zemljišče pozidano po uveljavitvi ZDen. Toženki sta navedeni zakonski določili izigrali; posel, ki sta ga sklenili, je ničen. Ker pa zemljišča zaradi sedanje pozidanosti ni mogoče vrniti v naravi, je treba določiti odškodnino po tržni vrednosti zemljišča v času izdaje sodbe. Tožeča stranka zahteva, da sodišče del pogodbe deklarativno razglasi za ničen, kar pa ne more proizvajati nobenih pravnih dejstev, ampak je zgolj podlaga za izplačilo odškodnine po tržni vrednosti zemljiške parcele. Meni, da je zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe kontradiktorna z vmesno sodbo, ki po temelju priznava odškodninski zahtevek. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-123/95, ki obravnava javni in zasebni interes. V predmetni zadevi je zasebni pravni interes tožeče stranke del javnega interesa, ki se skladno z 88. čl. ZDen vedno varuje.

3. Drugo tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke dogovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, s katerimi je argumentirano zavrženje tožbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Prvo tožeča stranka je z vlogo z dne 8.9.2012 opozorila, da je odgovor drugo tožene stranke na pritožbo prepozen, kar pa ni res. Pritožba tožeče stranke je bila pooblaščencem drugo tožene stranke vročena 20.8.2012 (povratnica pripeta list. št. 181a), odgovor na pritožbo pa je drugo tožena stranka oddala priporočeno na pošti dne 30.8.2012, torej v predpisanem petnajstdnevnem roku (344. čl. ZPP).

4. Prvo tožena stranka se pritožuje zoper vmesno sodbo (III. točko izreka). Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je nepravilno uporabljen 88. čl. ZDen, ki prepoveduje zgolj razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve v naravi. Po prvem odstavku 32. čl. ZDen se ne vračajo tista nezazidana stavna zemljišča, ki so bila izročena zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, če so bila ob uveljavitvi zakona že oddana za gradnjo. Sporno zemljišče je bilo podržavljeno za namene vojaškega vežbališča in je bilo ob uveljavitvi ZDen zajeto v sredstvih ministrstva za obrambo. Ker predstavlja funkcionalno zemljišče k obstoječemu objektu, je mogoče trditi, da je bilo že ob uveljavitvi ZDen opredeljeno kot stavbno zemljišče v smislu 32. čl. ZDen in ga ni mogoče vrniti v naravi. Razpolaganje z njim zato ni protipravno dejanje. Nasprotuje tudi načinu določanja višine odškodnine. Meni, da bi bilo pri določitvi odškodnine treba upoštevati, da je bilo zemljišče podržavljeno kot njiva in ne kot nezazidano stavbno zemljišče, zato bi bilo pri določitvi odškodnine treba upoštevati vrednost nepremičnine v taki obliki, kot je bila podržavljena.

5. Prvo tožeča stranka je na pritožbo prvo tožene stranke odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem, s katerimi prvostopenjsko sodišče argumentira odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka po temelju. Predlaga zavrnitev pritožbe.

O pritožbi tožeče stranke.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da od pravnomočnosti odločitve o denacionalizaciji dalje tožniki nimajo več pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti pravnega posla, ki sta ga glede 468 m2 zemljišča parc. št. 172/10 k.o. X sklepala toženca. Tožniki svoj interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla nepravilno utemeljujejo s prejudicialnim učinkom sodbe o ugotovitvi ničnosti pogodbe. Ne uveljavljajo namreč kondikcijskega zahtevka (87. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ampak se izrecno sklicujejo na odškodninsko podlago denarnega zahtevka (131. čl. OZ). Za odločitev o odškodninskem zahtevku je pomembna ugotovitev protipravnosti prvotoženkinega ravnanja, ne pa ničnosti pravnega posla. Ker ugotovitev ničnosti pravnega posla ni pogoj ali predpostavka za odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke, je pravilno prvostopenjsko stališče, da se z ugotavljanjem ničnosti v obravnavanem primeru po nepotrebnem obremenjuje sodišče in nasprotno stranko. Ker ugotovitvena sodba nima ne učinka izvršljivosti ne oblikovalnega učinka, z njeno uveljavitvijo svojega pravnega položaja tožniki tudi sicer ne morejo izboljšati. Tožniki ne zatrjujejo, da bi razen odškodnine nameravali uveljaviti še kakšno drugo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon, zato je pravilno, da se jim sklicevanje na ničnost ne dopusti; sklicevanje na ničnost je omogočeno le stranki, ki ima za to interes (92. čl. OZ). Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo tožniki, niso podani, je njihova pritožba zavrnjena in sklep, vsebovan v II. točki izreka, potrjen (2. točka 365. čl. v zvezi s 353. čl. ZPP). Ker je z zavrženjem tožbe za ugotovitev delne ničnosti pogodbe z dne 21.4.2006 postopek za drugo toženo stranko končan, je s IV. točko izreka odločeno tudi o pravdnih stroških drugo tožene stranke. Ker se je drugo tožena stranka uspela ubraniti zahtevku, je upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov (1. odstavek 154. čl. ZPP).

O pritožbi prvo tožene stranke

8. Pritožba je utemeljena.

9. Z vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka po temelju. Pravilno je izpostavilo odločilno dejstvo, ali je za 468 m2 podržavljenega zemljišča parc. št. 136/2 k.o. X (v času denacionalizacije je bilo sestavni del parc. št. 172/10 k.o. X) obstajala dolžnost vrnitve v naravi. Če je ta dolžnost obstajala, je bilo prvotoženkino ravnanje (razpolaganje s tem zemljiščem) v nasprotju s prepovedjo iz 88. čl. ZDen, torej protipravno. Z 88. čl. ZDen je za čas trajanja denacionalizacijskega postopka prepovedno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve v naravi. Namen te prepovedi je v zagotovitvi možnosti izvedbe denacionalizacije v naravi in izključitev eventualnih, z razpolaganjem povzročenih zlorab (1).

10. Dejstvo, da je prvo tožena stranka s pogodbo z dne 21.4.2006 razpolagala s 468 m2 zemljišča parc. št. 172/10 k.o. X (v času podržavljenja parc. št. 136/2 k.o. X), katerega vrnitev v naravi je bila zahtevana v denacionalizacijskem postopku št. 362-761/1992, ni sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zahteva za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 136/2 k.o. X (v naravi) vložena 23.12.1992 in da je prvo tožena stranka s tem zemljiščem razpolagala 21.4.2006, denacionalizacijski postopek pa je bil pravnomočno zaključen 14.5.2008. Tožena stranka dejstva, da je bilo sporno zemljišče ob uveljavitvi ZDen nezazidano stavbno zemljišče, ki se po ZDen vrača v naravi, ne zanika. Pravilna je torej prvostopenjska ugotovitev, da je protipravno ravnanje prve toženke izkazano.

11. Z 2. čl. ZDen je kot primarna predvidena vrnitev podržavljenega premoženja v naravi; le če vrnitev v naravi ni mogoča zaradi ovir, določenih v 3. odstavku 16. čl., 19. čl. in glede stavbnih zemljišč v 32. čl. ZDen, se premoženje vrača v obliki odškodnine. V času uveljavitve ZDen je bilo sporno zemljišče nezazidano stavbno zemljišče, glede katerega je z ZDen predvidena denacionalizacija z vrnitvijo v naravi, razen v primeru ovir iz 1. in 3. odstavka 32. čl. ZDen. Oviro za vrnitev v naravi je tožena stranka argumentirala s sklicevanjem na 1. odstavek 32. čl. ZDen in navedbo, da je bilo sporno zemljišče v času uveljavitve ZDen že oddano za gradnjo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da prvo tožena stranka ni predložila dokaza, ki bi to potrjeval. Taki dokazi bi bili podatki o prostorski opredelitvi teh zemljišč v planskih in prostorskih izvedbenih aktih, konkreten akt oddaje za gradnjo (gradbeno dovoljenje), začeta gradnja in podobno. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je obliko, v kateri je bilo sporno zemljišče denacionalizirano (odškodnina v obveznicah SOD), determinirala pozidanost zemljišča – zgradba, ki jo je po uveljavitvi ZDen zgradila drugo tožena stranka. Pozidana stavbna zemljišča se, razen v primerih, ko je na njih objekt upravičenca, ne vračajo (2. odstavek 32. čl. ZDen). Prvo tožena stranka torej dokaznega bremena, da za nastalo škodo ni kriva, ni zmogla. Pritožbene trditve, da je bilo sporno zemljišče zajeto v sredstvih Ministrstva za obrambo, podržavljeno za namene vojaškega vežbališča, funkcionalno zemljišče (stavba, katere uporabo naj bi zagotavljalo, ni navedena), bi lahko pomenile katero od ovir za vrnitev v naravi iz 19. čl. ZDen, vendar trditve tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile določne do te mere, da bi jih bilo mogoče preveriti, pa tudi dokaznih predlogov v smeri dokazovanja teh ovir prvo tožena stranka ni podala.

12. Tožeča stranka zatrjuje, da je prvo tožena stranka z odsvojitvijo zemljišča povzročila, da zemljišča v naravi ni bilo mogoče vrniti. Trditvi o obstoju vzročne zveze med prvotoženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je prvostopenjsko sodišče sledilo, saj je drugo tožena stranka že v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da je sporno zemljišče pridobila ravno zaradi izgradnje vhodne rampe v garažni objekt za 612 stanovanj. Obravnavana pogodba je drugo toženi stranki omogočila, da je na spornem zemljišču zgradila vhod v garažno stavbo. Vzročna zveza med prvo toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je torej izkazana.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj škode. S 132. čl. OZ je škoda definirana kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Denacionalizacija je bila izvedena z določitvijo in izplačilom odškodnine v obveznicah SOD; ni bilo vrnjeno zemljišče, katerega vrednost presega v denacionalizacijskem postopku (v obveznicah SOD) priznano odškodnino. Tožniki kot univerzalni pravni nasledniki upravičencev do denacionalizacije so bili torej prikrajšani za razliko med v obliki obveznic SOD prejeto odškodnino (2) in vrednostjo nepremičnine v naravi (škoda).

14. S pritožbenim stališčem, da mora odškodnina ustrezati vrednosti kmetijskega zemljišča, kakršno je bilo sporno zemljišče v času podržavljenja, ni mogoče soglašati. Prvo tožena stranka, ki je v skladu s splošnimi obligacijskimi predpisi odgovorna za svoje ravnanje, je dolžna oškodovancem zagotoviti tak premoženjsko položaj, kakršnega bi imeli, če do škodljivega dejanja ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče soglaša, da je razlika med tržno vrednostjo nepremičnine in v denacionalizacijskem postopku priznano odškodnino tisti denarni znesek, ki tak premoženjski položaj zagotavlja. Za primere, ko restitucija v naravni ni možna, OZ določa, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine, ki zagotavlja, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodljivega dejanja ne bi bilo (168. in 169. čl. OZ).

15. Kljub pravilnim dejanskim ugotovitvam in pravilnim materialnim izhodiščem prvostopenjskega sodišča, pa je odločitev treba spremeniti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožniki odškodnino uveljavljajo v korist tretjega – pokojnih upravičencev I. in Iv. J.. Pravne podlage za uveljavljanje odškodnine za tuj račun ne navajajo; v materialnih predpisih, ki so sodišču znana, take podlage ni. Razen tega so po materialnem pravu do odškodnine upravičeni tožniki in ne denacionalizacijska upravičenca. V skladu z določbo 78. čl. ZDen je zapuščina upravičencev prešla na dediče (tožnike) z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Tožniki so tisti, ki so zaradi protipravnega ravnanja prvo tožene stranke utrpeli škodo; upravičenca sta bila ob izdaji denacionalizacijske odločbe že mrtva. Premoženje tožnikov je zaradi ravnanja prvo tožene stranke manjše, kot bi bilo, če pogodba, ki je omogočila pozidavo spornega zemljišča (gradnjo vhodne rampe v garažni objekt), ne bi bila sklenjena. Dediči (tožniki) so torej upravičeni do odškodnine za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem prvo tožene stranke. Če protipravnega ravnanja prvo tožene stranke ne bi bilo, bi tožniki podedovali v naravi vrnjeno zemljišče. Ker je do protipravnega razpolaganja in z njim povzročene gradnje prišlo, so tožniki podedovali le obveznice SOD v vrednosti, ki ne dosega vrednosti zemljišča, ki bi bilo ob spoštovanju 88. čl. ZDen vrnjeno.

16. Na naroku dne 4.9.2009 (list. št. 74) je sodišče tožečo stranko na to nesklepčnost opozorilo in jo pozvalo, da pove kdo, so pravni nasledniki upravičencev in pravilno opredeli tožečo stranko. Po tem opozorilu so se prvotni tožnici P. J. pridružili ostali tožniki in z vlogo z dne 21.9.2009 postavili zahtevke za plačilo škode, ki so jo utrpeli (list. št. 78). Njihove tožbe, razen tožbe A. M., se štejejo za umaknjene (3), A. M. pa je svoj zahtevek spremenila. Že na naroku dne 26.2.2010 (list. št. 107) je navedla, da predlaga določitev odškodnine upravičencema I. in Iv. J. v višini 113.865,34 EUR z obrestmi. Spremenjeni zahtevek je določno postavila z vlogo z dne 9.3.2010 (list. št. 115) in sicer (poleg ugotovitvenega zahtevka o ničnosti podobe) zahtevek, kakršen je s to odločbo zavrnjen (4). Ostali tožniki so se na podlagi 2. odstavka 191. čl. ZPP tožnici A. M. pridružili. Sodišče druge stopnje je s sklepom II Cp 439/2011 z dne 7.7.2011 dopustilo samo vstop v pravdo glede ugotovitvenega dela zahtevka, ne pa tudi glede zahtevka A. M. za plačilo 10.968,75 EUR, ki je bil v tistem obdobju predmet obravnavanja (sprememba tožbe A. M. tedaj še ni bila dopuščena). Sprememba tožbe je bila dopuščena z na dne 27.1.2012 izvedenem naroku sprejetim sklepom (list. št. 161). Zaradi izjave tožnikov, da vstopajo v pravdo (vloga z dne 12.4.2010, list. št. 120), pritožbeno sodišče šteje, da vsi tožniki uveljavljajo dajatveni zahtevek, ki je s to odločbo zavrnjen. Odločba sodišča prve stopnje je spremenjena zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (358. čl. ZPP).

O stroških postopka

17. Če pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki z zahtevkom zoper prvo toženo stranko ni uspela, je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. čl. ZPP). O stroških, ki so prvo toženi stranki nastali s sestavo dogovor na pritožbo, vloge z dne 26.8.2009 ter sodelovanjem na narokih dne 10.6.2009, 4.9.2009 in 26.2.2010, je že pravnomočno odločeno z 2. točko izreka sklepa P 309/2007-II z dne 31.3.2010. Ostali potrebni stroški prvo tožene stranke so nastali s sodelovanjem na naroku 13.1.2012 300 točk in 50 točk po Odvetniški tarifi (Ur. list RS 67/2003 s spremembami), na naroku 27.1.2012 300 točk in 50 točk in sestavo vloge z dne 12.10.2009 450 točk, materialni stroški 9,88 EUR, skupaj 537,73 EUR. Vrednost točke je 0,459 EUR.

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor drugo tožene stranke na njeno pritožbo pa k odločitvi ni pripomogel, je odločeno, da tožeča stranka in drugo tožena stranka sami krijeta svoje stroške, nastale v zvezi s pritožbo tožeče stranke (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Prvo tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: pritožba 625 točk, materialni stroški 5,74 EUR, skupaj 292,62 EUR.

(1) V sodni praksi je utrjeno stališče, da se prepoved iz 88. čl. ZDen nanaša na nepremičnine oz. premoženje, glede katerega je vrnitev v naravi po ZDen predvidena in postopku denacionalizacije zahtevana in sicer za čas do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji – odločba VS RS II Ips 388/2003. (2) Njena višina je določena s posebnimi predpisi: 44. in 85. čl. ZDen ter podzakonski predpisi.

(3) Sklep P 309/2007-II z dne 31.3.2010 (list. št. 116a – 116b).

(4) Tudi na naroku dne 27.1.2012 (list. št. 162) je pooblaščenec A. M. na poziv sodišča pojasnil, da vztraja pri zahtevku, da se odškodnina določi pokojnima upravičencema in izplača skrbniku za poseben primer.