Jedro

Med strankama ni sporno, da tožnik od 19. 7. 2005 dalje ne prebiva več v zadevnem stanovanju na naslovu X., v katerem prebiva od tedaj sedanji lastnik, ki je sin prejšnjega lastnika. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik prebiva na naslovu Y., na podlagi najemne pogodbe (sklenjene z lastnico navedenega stanovanja), ki jo je med trajanjem postopka upravnemu organu predložil sam tožnik. Sodišče zato kot neutemeljen in protispisen zavrača tožbeni očitek, da upravni organ ni ugotavljal obstoja pogojev za njegovo stalno prebivališče na naslovu Y. kar se tiče danega soglasja (oziroma volje) lastnikov nepremičnine na navedenem naslovu v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. Pač pa med strankama niti ni sporno, da tožnik nima soglasja lastnikov zadevnega stanovanja na naslovu X., kar je, med drugim, razvidno iz pravnomočnih sodnih odločb, ki jih je med trajanjem upravnega postopka predložil prijavitelj.

Izrek

Tožba se zavrne.

V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 5. in 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) po uradni dolžnosti izdal izpodbijano odločbo, s katero je z izrekom odločil: 1. da tožnik ne prebiva na naslovu X., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče; 2. da je dejanski naslov stalnega prebivališča tožnika Y.; 3. da se z dnem, ko postane odločba dokončna, pri imenovanem v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na novi naslov Y.; 4. da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi prebivališča; z izrekom pod točko 5 pa je odločil o stroških postopka. V obrazložitvi navaja, da je bil postopek uveden na pobudo A.A. v skladu z 8. členom ZPPreb zaradi dvoma, da tožnik biva na naslovu X. Tožnik je bil z vabilom z dne 21. 1. 2010 kot stranka povabljen na naslov prijavljenega stalnega prebivališča na X., vendar se je vabilo vrnilo k prvostopnemu organu s pripombo vročevalca, da se je naslovnik odselil na naslov Y., kamor mu je upravni organ nato vabilo tudi poslal. Na zaslišanju 12. 3. 2010 pa je tožnik kot stranka na zapisnik izpovedal, da dejansko stalno prebiva na naslovu Y., in sicer kot najemnik v stanovanju št. 2 ali 3, katerega lastnica je C.C., ki domnevno biva v Ameriki, z lastnico pa je sklenil najemno pogodbo, katere fotokopijo bo posredoval naknadno. Izpovedal je še, da od 19. 7. 2005 ne prebiva več na naslovu X., znano pa mu je, da je v zadevnem stanovanju sedaj naseljen B.B., ki je sin A.A. Na zaslišanju je še izpovedal, da je izvršitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani ustavljena in je zaenkrat v veljavi sklep z dne 7. 3. 2007. Nadalje je še izpovedal, da novega stalnega prebivališča ni prijavil zato, ker se boji, da bo izgubil pravico do stanovanja na naslovu X. ter še navedel, da bo za čas do zaključka sodnega postopka prijavil začasno prebivališče na naslovu, na katerem živi. Prvostopni organ je pri Višjem sodišču v Ljubljani opravil poizvedbo, ali je sodba P 1733/2007 že postala pravnomočna, Okrajno sodišče v Ljubljani pa za podatek, ali je že rešen „odgovor na ugovor dolžnika po izteku roka“ v zadevi opr. št. 2645 In 115/2008 z dne 1. 10. 2009. Opravil je tudi zaslišanje prič A.A., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J., njihove izjave pa povzema v nadaljevanju svoje obrazložitve. V zvezi z zadevo P 1733/2007-I je prvostopni organ z dne 26. 3. 2010 prejel sporočilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je v zadevi vložen predlog za obnovo postopka, o katerem še ni bilo odločeno. Pobudnik postopka, A.A., je 31. 3. 2010 prvostopnemu organu posredoval sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1733/2007-I, ki je postala pravnomočna 2. 9. 2009, izvršljiva pa 2. 10. 2009, iz katere izhaja, da K.K., ki je v navedeni zadevi tožena stranka, nima pravice do posesti na stanovanju v izmeri 61,70 m2 v prvem nadstropju stavbe na naslovu X. ter da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima na zadevni nepremičnini A.A. Nadalje je pobudnik postopka dne 11. 5. 2010 prvostopnemu organu dodatno posredoval še sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1733/2007-I z dne 11. 3. 2010, iz katerega izhaja, da se predlog K.K., sedaj tožnika, za obnovo postopka zoper sodbo P 1733/2007-I z dne 24. 3. 2009 in sodbo Višjega sodišča I Cp 1762/2009 z dne 2. 9. 2009 zavrne, navedeni podatek pa je prvostopni organ preveril pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Pisno seznanitev z navedenimi ugotovitvami postopka je prvostopni organ tožniku poslal na naslov X. dne 9. 6. 2010, vendar se je pošiljka vrnila nevročena s pripombo vročevalca, da se je stranka preselila na naslov Y. Na slednji naslov mu je prvostopni organ dne 11. 6. 2010 tudi poslal navedeno pošiljko z ugotovitvami postopka, ki jo je tožnik na naslovu Y. osebno sprejel dne 15. 6. 2010. Nato je dne 28. 6. 2010 tožnik po pooblaščenki posredoval svojo izjavo o ugotovitvah prvostopnega organa, v kateri navaja, da se ni nikoli preselil ali odselil iz naslova stalnega prebivanja, to je z X., ki še vedno ostaja naslov njegovega stalnega prebivališča, saj ga ni nikoli samovoljno zapustil ali se odselil, vendar mu je bila posest na zadevnem stanovanju odvzeta z ravnanjem A.A., kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 2369/2005 z dne 7. 3. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5086/2007, ki je A.A. ni spoštoval in izvršil, zato je tožnik vložil predlog za izvršbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je izdalo sklep o izvršbi opr. št. In 115/2008, postopek pa še ni zaključen. Dodatno je tožnik še navedel, da tožnik vse do pravnomočnosti sodbe P 1733/2007 ni vedel, da zoper njega teče pravdni postopek po tožbi A.A. Zaradi odvzete možnosti sodelovanja v postopku pa tožnik še navaja, da je vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopno sodišče sicer zavrnilo s sklepom, zoper katerega pa je tožnik dne 25. 5. 2010 vložil pritožbo. Po mnenju tožnika je ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani sporni zadevi pomanjkljiva, zato je napačno in v nasprotju z upravno-sodno prakso tudi materialno-pravno sklepanje organa, da se je tožnik iz zadevnega stanovanja odselil in se naselil drugje ter da v tej smeri prvostopni organ ni izvedel nobenih dokazov. Po mnenju tožnika prvostopni organ svoje odločitve ne more opreti na izjavo priče A.A. zaradi tega, ker imenovani ni lastnik zadevnega stanovanja, niti ne živi v zadevnem stanovanju na naslovu X., pač pa na naslovu S., ker ga je z darilno pogodbo z dne 24. 9. 2007 odtujil. V tej zvezi predlaga izvedbo dokazov z vpogledom darilne pogodbe z dne 24. 3. 2009 in vpogledom v Centralni register prebivalstva za A.A. Tožnik oporeka tudi izjavam drugih prič, za katere navaja, da z zadevo niso seznanjene. Poudarja, da je odločitev o spremembi stalnega prebivališča, ki temelji zgolj na ugotovitvi dejanskega prebivanja, ne pa tudi voljnega elementa, materialno-pravno napačna in v nasprotju z upravno sodno prakso. Meni, da je odločitev v tej zadevi potrebno opreti na odločitve sodišč. V nadaljevanju postopka je prvostopni organ vpogledal dne 2. 7. 2010 e-portal GURS in ugotovil, da so kot lastniki nepremičnine na naslovu X. evidentirani L.L., M.M. in B.B. Slednji je dne 21. 7. 2010 kot priča v izjavi na zapisnik izpovedal, da tožnika K.K. pozna, ker sta v preteklosti bivala na istem naslovu na X., kjer ima družina priče v lasti tri stanovanja. V zadevnem stanovanju, katerega lastnik je sedaj priča B.B. in v katerem že več let tudi prebiva, je v preteklosti bival K.K., vendar že približno 8 let ne živi več na navedenem naslovu. Imenovani tudi uradno nikoli ni bil najemnik zadevnega stanovanja, pač pa je bila najemnica njegova bivša žena N.N., po zaključenem postopku denacionalizacije pa je lastnik tega stanovanja postal oče priče, A.A., ki je zadevno stanovanje, po tem ko so se N.N. z otrokoma in K.K. izselili, najprej prenovil, nato pa se je leta 2006 vanj vselil B.B., ki v njem od tedaj dalje vseskozi neprekinjeno prebiva. Tožnik K.K. pa v hiši na naslovu X. nima ničesar več svojega, priča z njim nima nobenih stikov, razen ko je moral na sodišču nastopiti kot priča v sporih zaradi lastništva in motenja posesti. Priča B.B. je še izpovedal, da je on od leta 2007 na podlagi darilne pogodbe uradni lastnik zadevnega stanovanja, ki je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Dn 24479/2008 z dne 26. 3. 2010 kot njegova lastnina vknjiženo v zemljiško knjigo. Naknadno je prvostopni organ dne 19. 8. 2010 tožnika ponovno seznanil z ugotovitvami postopka po njegovi pooblaščenki. Prvostopni organ je preko pobudnika postopka A.A. dne 1. 8. 2010 prejel fotokopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1733/2007-I, ki je pritožbo tožnika z dne 2. 7. 2010 zavrgel kot prepozno. Tožnik je v odgovor po pooblaščenki sporočil, da se sklicuje na svoje navedbe v svoji predhodni vlogi z dne 23. 6. 2010 in meni, da je ugotovljeno dejansko stanje glede na 3. točko 3. člena ZPPreb pomanjkljivo ugotovljeno in da citirana določba 3. točke 3. člena ZPPreb terja ugotovitev obeh pogojev kumulativno, medtem ko prvostopni organ v postopku ni ugotavljal tudi drugega kumulativnega pogoja. Tožnik se sklicuje v tej zvezi na sodbo U 341/2005 z dne 23. 2. 2006, objavljeno na spletni strani IUS INFO. Po mnenju tožnika sta obe ugotovitvi prvostopnega organa, da tožnik ne prebiva več na naslovu X. in da stalno prebiva na naslovu Y., napačni in nezakoniti iz razloga, ker je dejansko stanje napačno in pomanjkljivo ugotovljeno in ker je zmotno uporabljeno materialno pravo; ker pa iz obvestila prvostopnega organa stranki tudi ne izhaja, ali je bila stranki dana možnost udeležbe v postopku v vseh fazah, tudi pri izvajanju dokazov, se tožnik ne more izjaviti o eventuelnih postopkovnih kršitvah glede udeležbe stranke v postopku. Prvostopni organ je po tako izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi izjav prič in tožnika, ki je kot stranka v postopku izpovedal, da že nekaj let biva kot najemnik pritličnega stanovanja št. 2 ali 3 na naslovu Y., ki je v lasti C.C., ter po vpogledu fotokopije najemne pogodbe, sklenjene med imenovano kot najemodajalko in tožnikom kot najemnikom za navedeno stanovanje na naslovu Y., ugotovil, da je tožnikovo dejansko stalno prebivališče na navedenem naslovu, saj to izhaja tudi iz izjave priče J.J., predsednika skupnosti stanovalcev na navedenem naslovu, ki je med drugim navedel, da tožnik poravnava stroške vzdrževanja za najeto stanovanje na naslovu Y., medtem ko stroške, ki jih je dolžan poravnati lastnik, plačuje lastnica navedenega stanovanja, ki ji pošiljajo obvestila na naslov T. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ še navaja, da je tožnik dne 19. 5. 2010 prvostopnemu organu zagotovil, da bo v roku 14 dni po tem datumu na navedenem naslovu tudi prijavil prebivališče, vendar na podlagi podatkov iz uradne evidence – registra stalnega prebivalstva prvostopni organ ugotavlja, da tožnik ni niti v dogovorjenem roku niti kasneje na navedenem naslovu prijavil niti začasnega niti stalnega prebivališča. V zvezi z njegovo navedbo, da se ni nikoli preselil ali odselil z naslova X. in da je navedeni naslov še vedno naslov njegovega stalnega prebivališča, ker ga ni zapustil samovoljno, pač pa mu je bila odvzeta posest navedenega stanovanja z ravnanjem A.A., zaradi česar so med njima v teku sodni postopki v zvezi z lastništvom in motenjem posesti zadevnega stanovanja na naslovu X., pa prvostopni organ na podlagi vpogleda listin, in sicer pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1733/2007 in sklepa istega sodišča P 1733/2007-I z dne 10. 8. 2010, ugotavlja, da je bila kot prepozna zavržena tožnikova pritožba zoper zavrnjen predlog za obnovo postopka v navedeni zadevi opr. št. P 1733/2007-I. V tej zvezi prvostopni organ še dodaja, da ZPPreb z definicijo stalnega prebivališča ne daje podlage, ki bi omogočala tožniku ohranjanje naslova stalnega prebivališča na naslovu X., prav tako tudi ne s sodnimi odločitvami, ki jih je v postopku predložil tožnik, in sicer sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2369/2005 z dne 7. 3. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5086/2007 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 115/2008, ob ugotovitvi prvostopnega organa na podlagi zaslišanja sedanjega lastnika omenjenega stanovanja na naslovu X., B.B., ki je zaslišan kot priča navedel, da je v zadevnem stanovanju tožnik nekoč prebival, vendar sedaj v stanovanju že več let prebiva sam B.B., ki je tudi dejanski lastnik zadevnega stanovanja, kar v konkretnem primeru izključuje možnost, da bi v istem stanovanju na navedenem naslovu živel tožnik. Prvostopni organ ne dvomi niti v resničnost in verodostojnost izjav priče A.A., saj se vsebina njegove izjave ujema z vsebino izjav drugih v postopku zaslišanih prič in listin, ki jih je v postopku predložil in s katerimi je razpolagal tudi tožnik v času vodenja upravnega postopka, iz katerih pa izhaja, da K.K., sedaj tožnik, v navedenih sodnih postopkih ni pridobil pravice do posesti na navedenem stanovanju, kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1733/2007-I z dne 10. 8. 2010. Ker je tožnik pri drugi seznanitvi z ugotovitvami prvostopnega organa izjavil enako kot pri prvi seznanitvi, ne da bi navedel nova dejstva in predlagal nove dokaze, je prvostopni organ ocenil, da glede na vse navedeno ni potrebno zbirati novih dokazov, tožniku pa je bila dana možnost, da se v skladu z načelom zaslišanja stranke izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Na podlagi presoje vseh zbranih dokazov je bilo tožniku določeno stalno prebivališče na naslovu Y. Skladno z namenom ZPPreb, ki je v zagotavljanju pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva in v zagotavljanju ažurnosti registra stalnega prebivalstva je bilo v postopku nedvoumno ugotovljeno, da tožnik na naslovu X. ne prebiva. Tožnik pa kljub temu, da bi moral pristojnemu organu sporočiti spremembo naslova prebivališča v skladu s 6. členom ZPPreb, o čemer je bil seznanjen tudi 12. 3. 2010, ko je pri upravnemu organu v tej zadevi podal svojo izjavo na zapisnik, spremembe naslova ni uredil vse do izdaje odločbe, čeprav je s predložitvijo najemne pogodbe sam izkazal, da prebiva na naslovu Y., tam pa poravnava tudi vzdrževalne stroške za stanovanje. Zato je upravni organ odločil v skladu z določili 5., 6. in 8. člena ZPPreb, ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema ter na njih utemeljuje svojo odločitev.

Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka), hkrati pa je zavrnil tudi njegovo zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka) ter še ugotovil, da dodatni stroški postopka z izdajo te odločbe niso nastali (3. točka izreka). Pri svoji odločitvi je drugostopni organ v svoji obrazložitvi med drugim sledil ugotovitvam in razlogom prvostopnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih ob sklicevanju na 254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v svoji odločbi ni ponavljal, temveč je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnik meni, da je prvostopni organ v obširnem dokaznem postopku po nepotrebnem ugotavljal pravzaprav nesporno dejstvo, da tožnik dejansko ne prebiva na naslovu X., saj je to dejstvo izpovedal in priznal tudi sam tožnik in tako v postopku to dejstvo niti ni bilo sporno, zato je bilo nepotrebno obširno izvajanje dokazov z zaslišanjem številnih prič tako na naslovu X., kot tudi na naslovu Y. Iz izjav samega tožnika na zaslišanju in njegovih pisnih izjasnitev o ugotovitvah organa, kot jih povzema obrazložitev izpodbijane odločbe, je pritožnik sam povedal, da od dne 19. 7. 2005 več ne prebiva na naslovu X., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa je ob tem navedel razloge, zaradi katerih na tem naslovu dejansko ne prebiva več, ter predlagal vpogled v sodne in izvršilne spise ter predložil sodbe sodišč, iz katerih bi prvostopni organ ugotovil, da dejanskega bivanja na naslovu X. ni opustil samovoljno in da je zanj novi naslov bivanja le začasno prebivališče do zaključka sodnih postopkov. Iz listin, ki jih je predložil tožnik sam, jasno izhaja, da tožnik dejansko ne prebiva več na naslovu X., tako da tožnik v pogledu tega nespornega dejstva ne izpodbija ugotovitev prvostopnega organa. Kljub temu meni, da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonita in nepravilna, ker meni, da ugotovitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ne more biti predmet izreka odločbe, ampak je lahko kvečjemu del dejanskega stanja, ker gre za dejstvo, ki ga ugotovi organ v ugotovitvenem postopku in na podlagi tega odloči – ugotovi dejansko prebivališče v skladu s šestim odstavkom 8. člena ZPPreb. Zato predmet odločanja ni in ne more biti ugotovitev, da stranka na nekem naslovu dejansko ne prebiva in to po mnenju tožnika ni predmet odločanja v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča. Iz tega razloga je za tožnika 1. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonita in nepravilna.

Za tožnika je v konkretnem primeru sporna presoja prvostopnega organa, ali že samo po sebi dejstvo, da dejansko ne prebiva na naslovu X., daje v konkretnem primeru zadostno podlago za odločitev, da je njegov dejanski naslov stalnega prebivališča Y., kot določa 2. točka izreka izpodbijane odločbe, torej za spremembo stalnega prebivališča. Glede te presoje prvostopnega organa tožnik meni, da jo je opravil napačno v posledici napačne uporabe materialnega prava, ob dejstvu, da je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval in dokazoval, tudi z listinami, da prebivanja na naslovu X. ni opustil samovoljno in da še vedno ta naslov šteje kot svoj naslov stalnega prebivališča in da je naslov, na katerem sedaj prebiva, le začasen do dokončanja sodnih postopkov. V tej zvezi se je prvostopni organ pri svoji odločitvi oprl na 8. člen in 3. točko 3. člena ZPPreb, ki opredeljuje definicijo stalnega prebivališča, glede na izrecen ugovor tožnika v zvezi s to določbo pa je upravni organ navedel, da je z novelo ZPPreb opuščen voljni element, tako da je po sedaj veljavni ureditvi za odločanje po 8. členu ZPPreb relevantno zgolj dejansko stanje prebivanja. Tako stališče je po mnenju tožnika zmotno in napačno, zlasti v primeru, kot je obravnavani, kot tudi nasploh, pa tudi nevarnost za prizadetega posameznika, ker omogoča samovoljo organa in dopušča ter spodbuja nasilno in protipravno ravnanje posameznikov, izničuje učinek sodnih odločb in spodbuja k nespoštovanju le-teh, nenazadnje pa pomeni poseg v ustavne pravice posameznikov in tudi v lastninsko pravico lastnikov stanovanj in najemodajalcev. Ker je postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v končni posledici hkrati odjava dosedanjega stalnega prebivališča posameznika in prijava novega stalnega prebivališča, pomeni to hkrati tudi odločanje o prenehanju dosedanjega stalnega prebivališča in vzpostavitve novega stalnega prebivališča, za kar gre v obravnavanem primeru, zato mora biti za eno in drugo podan tudi voljni element, pri čemer začasna prekinitev bivanja ne povzroči oziroma ne sme povzročiti izgube stalnega prebivališča. V tej zvezi se tožnik sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 127/2008 z dne 13. 3. 2008. V konkretnem primeru bi moral prvostopni organ logično sklepati, da se po volji tožnika nikoli niso prekinile vezi v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb, kar je tožnik dokazoval tudi z listinami Okrajnega sodišča v Ljubljani, in sicer pravdne zadeve št. IV P 2369/2005 ter št. In 115/2008 v izvršilnem postopku, ki še ni končan. Navedeno bi, če bi upravni organ pravilno uporabil materialno pravo, moralo voditi k zaključku, da v konkretnem primeru ni razlogov za sklepanje, da je tožnik opustil dejansko prebivanje na naslovu X. in da v posledici tega ni več trajnih in tesnih povezav s stalnim prebivališčem v smislu 3. točke tretjega odstavka ZPPreb, še posebej, ker je tožnik kot stranka v postopku zatrjeval, da je na naslovu X. še vedno njegovo stalno prebivališče. Tožnik meni, da je iz enakih razlogov napačna in nezakonita tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je bil določen nov dejanski naslov stalnega prebivališča na naslovu Y., ker upravni organ ni ugotavljal, ali obstojijo pogoji za stalno prebivališče tožnika na novem naslovu in ali je podano soglasje lastnikov nepremičnine na navedenem naslovu za stalno prebivališče tožnika. Nadalje tožnik navaja, da izpodbijana odločba predstavlja hkrati eklatantno kršenje temeljnih človekovih pravic, zlasti pravice do stanovanja in do svobode izbire kraja stalnega prebivanja, po drugi strani pa je odraz nespoštovanja pravnomočnih sodnih odločb in podpora nasilju in protipravnim dejanjem. Kot zmotno označuje mnenje tožene stranke, ki se je po mnenju tožnika do teh ugovorov, ki so enaki pritožbenim, povsem zmotno opredelila. Kot napačno označuje njeno stališče v zvezi z uporabo 8. člena ZPPreb, v posledici česar je zavzela stališče, da že samo dejstvo, da stranka dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega prebivališča, daje zadostno podlago za izpodbijano odločitev in da registracija prebivališča na naslovu, kjer oseba dejansko prebiva, služi zagotavljanju popolnosti evidence stalno in začasno prijavljenih oseb in ne pomeni poseganja v lastninsko ali najemno razmerje, saj je s takim stališčem po mnenju tožnika izničen pomen definicije iz 3. točke 3. člena ZPPreb. Slednji bi moral imeti po mnenju tožnika močnejšo veljavo, opora zgolj na gramatikalno razlago 8. člena ZPPreb pa v konkretnem primeru predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Tožnik izpostavlja, da je že v postopku na prvi stopnji uveljavljal, da dejanskega prebivanja ni opustil samovoljno, kar je dokazoval med drugim s predložitvijo listin, pravnomočno sodbo, s katero je tožnik uspel in glede katere ni vložen noben predlog za obnovo postopka, kar sta zmotno ugotovila upravna organa. Glede tožbenega ugovora bistvene kršitve pravil postopka tožnik meni, da se tožena stranka ni obrazloženo opredelila v zvezi s pritožbenim ugovorom glede judikata Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 127/2008 z dne 13. 3. 2008 ter označuje njeno navedbo, da judikata ni mogoče enačiti s tem postopkom kot pavšalno in neobrazloženo, saj meni, da bi morala tožena stranka pojasniti, v čem in zakaj predloženi judikat ni mogoče enačiti s predmetnim postopkom. Prav tako bi po mnenju tožnika moralo obrazloženo pojasniti, zakaj neposredna udeležba tožnika v postopku v smislu neposrednega sodelovanja ni posegla v načelo zaslišanja stranke, ki po mnenju tožnika predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tako po mnenju tožnika tožena stranka ni določno in konkretno odgovorila na pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami pravil postopka oziroma ni odločila o vseh pritožbenih ugovorih tožnika. Tožnik izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za povračilo stroškov postopka. Sodišču predlaga, da odpravi tako prvostopno izpodbijano odločbo kot tudi odločbo tožene stranke in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe nepotrebna, ni pa nezakonita, saj se v tem postopku prvotno ugotavlja, ali stranka živi na naslovu prijavljenega prebivališča, in če je ugotovljeno, da tam ne živi, se šele ugotavlja njeno novo dejansko prebivališče, se tožena stranka strinja s tožnikom, saj že samo dejstvo, da stranka dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega prebivališča daje zadostno podlago za izpodbijano odločitev.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča tožnika po določilih ZPPreb, na katerega se je pri svoji odločitvi v konkretnem primeru, po presoji sodišča pravilno oprl tudi prvostopni organ v izpodbijani odločbi (5. in 8. člen ZPPreb), zato sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega dokončnega upravnega akta in mu ni potrebno ponavljati razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki upravnega spisa navedel že prvostopni upravni organ.

Med strankama ni sporno, da tožnik od 19. 7. 2005 dalje ne prebiva več v zadevnem stanovanju na naslovu X., v katerem prebiva od tedaj sedanji lastnik B.B., ki je sin prejšnjega lastnika A.A. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik prebiva na naslovu Y., na podlagi najemne pogodbe (sklenjene z lastnico navedenega stanovanja C.C., živečo v Združenih državah Amerike), ki jo je med trajanjem postopka upravnemu organu predložil sam tožnik. Sodišče zato kot neutemeljen in protispisen zavrača tožbeni očitek, da upravni organ ni ugotavljal obstoja pogojev za njegovo stalno prebivališče na naslovu Y. kar se tiče danega soglasja (oziroma volje) lastnikov nepremičnine na navedenem naslovu v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. Pač pa med strankama niti ni sporno, da tožnik nima soglasja lastnikov (sedanjega B.B., niti prejšnjega A.A., ki je zadevno stanovanje originarno pridobil v svojo last in posest v postopku denacionalizacije t.j. z dokončno in pravnomočno odločbo državnega organa ter ga nato z darilno pogodbo prenesel v last obdarovanca, svojega sina B.B.) zadevnega stanovanja na naslovu X., kar je, med drugim, razvidno iz pravnomočnih sodnih odločb, ki jih je med trajanjem upravnega postopka predložil prijavitelj A.A., in sicer sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1733/2007-I z dne 10. 8. 2010, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za obnovo postopka v navedeni zadevi, v zvezi s katerim tožnik niti ne zatrjuje niti ne izkazuje ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom glede pravne veljave citiranega pravnomočnega sklepa. Tožbeni ugovor o nespoštovanju pravnomočnih sodnih odločb je glede na navedeno neutemeljen.

Tožbene ugovore glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, zlasti pravice do stanovanja in do izbire kraja stalnega prebivanja, ki jih tožnik v tožbi ne substancira, sodišče ocenjuje kot premalo določne, čeprav je na strani tožnika v upravnem sporu dokazno breme v skladu z določili 20. in 22. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenim ugovorom glede bistvene kršitve pravil postopka, ker naj bi se tožena stranka kot drugostopni organ ne opredelila do pritožbenih ugovorov glede judikata Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 127/2008 z dne 13. 3. 2008, po mnenju sodišča ne gre za primerljivo zadevo z obravnavanim spornim primerom, saj se citirani judikat nanaša na zahtevek za dodelitev mladoletnega otroka T. W., roj. 20. 5. 1999, v varstvo in vzgojo očetu, ne pa na ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča na podlagi določil ZPPreb, za kar gre v obravnavani zadevi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.