Jedro

Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.

Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.

Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (proc. dej. 6) začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, predlagateljema je naložilo naj založita predujem za stroške postopka prisilne poravnave v znesku 22.254,50 EUR ter imenovalo upravitelja, za katerega je ugotovilo, da opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike O. d. o. o., matična številka: 000000. 2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sta upnika (imetnika finančnih terjatev) A., S. a. r. l., in E., d. o. o., vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki je v skladu z drugim odstavkom 221.j člena ZFPPIPP in so mu priložene vse priloge in 1. in 2. točke tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP. Prav tako ne obstajajo procesne ovire iz 140. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato odločilo, da se začne postopek prisilne poravnave nad dolžnikom.

3. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnikov delničar in upnik R. Ž. (proc. dej. 59). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Uveljavljal je še neskladnost ureditve institutov upniške prisilne poravnave po 221.j členu ZFPPIPP z Ustavo Republike Slovenije in Direktivo 2012/30/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. oktobra 2012 (v nadaljevanju Direktiva 2012/30/EU), neskladnost ureditve omejitev pristojnosti organov nadzora in skupščine insolventnega dolžnika ter pravnega položaja delničarja po 150., 151.a členu ZFPPIPP in s tem povezanih določb ZFPPIPP z Ustavo RS in Direktivo 2012/30/EU ter neskladnost ureditve pristojnosti upniškega odbora po 199.a členu ZFPPIPP in povezanih določb ZFPPIPP z Ustavo RS in Direktivo 2012/30/EU. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek prisilne poravnave ustavi, podredno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj pritožniku prizna stroške pritožbe in jih naloži predlagateljem v plačilo. Predlagal je tudi naj pritožbeno sodišče predmetni postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS oziroma naj postavi predhodno vprašanje sodišču EU.

4. Bistveni pritožbeni razlogi so: - Kot delničarja so ga presenetile nenadne informacije v medijih, da naj bi bil dolžnik insolventen, saj so vodstveni organi na redni skupščini julija 2019 predstavljali, da družba posluje zelo uspešno. Na poslovodstvo družbe je naslovil zahtevo za sklic skupščine družbe. Skupščina družbe je bila sklicana na dan 10. 1. 2019 in naj bi potekala dne 7. 2. 2020. Na navedeni skupščini naj bi se sprejemali sklepi o spremembi osnovnega kapitala in dokapitalizaciji družbe z namenom, da bi delničarji finančno stanje družbe sanirali. Poslovodstvo družbe je 20. 1. 2020 objavilo preklic sklica skupščine družbe, pri čemer se je sklicevalo na 151.a člen ZFPPIPP. Zaradi ravnanja poslovodstva družbe in predlagateljev postopka delničar ne more uresničevati svojih pravic v družbi. Z morebitno pravnomočnostjo sklepa o začetku prisilne poravnave pa lahko nastanejo učinki, ki jih pritožnik kasneje več ne bo mogel izpodbiti, pri čemer je že sedaj omejen pri izvrševanju svojih premoženjskih in korporacijskih pravic. Pritožniku grozi, da, bo lahko brez kakršnega koli nadomestila izgubil vsa svoja korporacijska in premoženjska upravičenja, ne da bi pri tem imel z drugimi deležniki postopka uravnotežene možnosti pri izvrševanju pravic v zvezi s poslovanjem družbe, njenega dokapitaliziranja in uveljavljanja pravic po sodni poti oziroma družbi sami.

- Glede na domnevno neustavno ureditev upniške prisilne poravnave je pred Ustavnim sodiščem že v teku postopek za oceno ustavnosti 221.j člena ZFPPIPP. Pritožnik je predlagal, naj sodišče tudi v obravnavanem primeru prekine predmetni postopek in začne postopek za oceno ustavnosti določb 150., 151.a, 199.a in 221.j člena ZFPPIPP z vidika 2., 14., 22., 23., 33. in 74. člena Ustave RS pred Ustavnim sodiščem RS.1 Ker je navedena zakonodaja tudi v neskladju s pravom EU, kolikor ne predvideva varovalnih mehanizmov za delničarje in upnikom omogoča prevzem nad ciljno družbo po poenostavljenem postopku s številnimi procesnimi privilegiji je pritožnik predlagal pritožbenemu sodišču, naj postopek prekine in postavi predhodno vprašanje Sodišču Evropske Unije. Pritožnik navaja, da naj bi bile določbe 150., 151.a, 199.a, 221.j člena ZFPPIPP, ki omogočajo, da v okviru postopka prisilne poravnave o povečanju in zmanjšanju osnovnega kapitala insolventne delniške družbe odloči upniški odbor brez skupščine delničarjev in brez upoštevanja prednostne pravice delničarjev, v nasprotju s pravili 29., 33. in 34. člena Direktive 2012/30/EU.

- Sklep St 000/2020 z dne 23. 1. 2020 o začetku postopka prisilne poravnave je bil objavljen dne 23. 1. 2020 brez vsakršnih prilog, zaradi česar se pritožnik ni mogel seznaniti s celotno vsebino predloga. Ker pritožniku tudi po objavi navedenega sklepa ni bil dovoljen vpogled v spis, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je poseženo v ustavne pravice iz 22., 14. in 23. člena Ustave RS.

- Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v konkretnem primeru tudi ni bilo preverjeno, ali sploh obstoji domneva insolventnosti dolžnika, kaj šele, da bi bila insolventnost dolžnika dejansko izkazana. Opustitev ugotavljanja in preverjanja obstoja domneve insolventnosti predstavlja neutemeljen in nesorazmeren odstop od pravila o trditvenem in dokaznem bremenu po 212. členu ZPP, ki se v postopkih zaradi insolventnosti uporablja podrejeno. Predlagatelji, ki bi jih sicer moralo bremeniti trditveno in dokazno breme, lahko izposlujejo sklep o začetku prisilne poravnave že tako, da predložijo dokazila, navedena v prvi točki tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP. V besedilu desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP pa je trditveno in dokazno breme glede insolventnosti dejansko obrnjeno, saj je dolžnik tisti, ki mora dokazati, da ni insolventen ter da lahko v celoti in pravočasno izpolni svoje obveznosti šele z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave iz razloga po 1. točki 172. člena ZFPPIPP. Enako velja za delničarje in druge upnike. Takšna ureditev ni ustavno skladna, saj brez stvarno utemeljenega razloga odstopa od splošnih pravil ZFPPIPP, zato pomeni kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, 2. člena Ustave ter posega v pravice dolžnika, delničarjev in drugih deležnikov iz 33. in 74. člena Ustave. Položaj upnikov predlagateljev postopka prisilne poravnave je že iz tega razloga proti drugim udeležencem postopka premočan. Pravno skladna razlaga določil ZFPPIPP je takšna, da bi sodišče pri izdaji sklepa o začetku prisilne poravnave moralo preverjati obstoj domneve insolventnosti in ker tega ni storilo, je podana tudi kršitev zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZFPPIPP).2 - Z uvedbo postopka prisilne poravnave je bila delničarjem odvzeta vsakršna možnost, da izvedejo že začeti postopek dokapitalizacije, saj skupščina dolžnika od navedenega trenutka dalje nima v tej smeri več nikakršne pristojnosti. Zato se postavlja vprašanje o ustavnosti in zakonitosti oziroma uravnoteženosti ureditve prisilne poravnave sredi postopka sklica skupščine z namenom dokapitalizacije. V postopku upniške prisilne poravnave so delničarjem neutemeljeno odvzete pravice oziroma je nesorazmerno poseženo v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev. Nikakor ne morejo upniki oziroma tretje osebe imeti take pravice do posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ko so ti že pred tem skrbno jasno izrazili pravni in finančni interes za sanacijo domnevno insolventnega dolžnika. Dejstvo, da delničarji nimajo možnosti uresničiti svojih pravic, ki jih daje Ustava, pomeni, da je v obstoječi zakonski ureditvi podana protiustavna pravna praznina. Gre za to, da bi moral zakonodajalec položaj delničarjev urediti na tak način, da bi zavaroval tudi položaj obstoječih delničarjev napram upnikom, ko so ti pripravljeni sami sanirati družbo. Konkretno bi morala biti zakonska ureditev taka, da bi se že razpisano skupščino ali pa novo kot predpogoj za prisilno poravnavo z namenom dokapitalizacije obstoječih delničarjev, dopuščalo izvesti do konca, če bi le-to pripeljalo do finančne sanacije podjetja in 100 % poplačila upnikov.

- Načelo, da imajo upniki v primeru insolventnosti dolžnika absolutno prednost pred interesi delničarjev, je razumljivo v primeru stečajnega postopka. Ob dosledni uveljavitvi načela absolutne prednosti v postopku prisilne poravnave pa delničarji ne morejo obdržati korporacijskih pravic. Bistveno pri tem je, da ekonomska vrednost kapitala delujoče družbe kljub insolventnosti ni nujno enaka nič. Kljub temu pa se na podlagi pravil iz 199.a člena ZFPPIPP lahko tudi take delnice v celoti razveljavijo brez pravice obstoječih delničarjev do kakršnekoli odmene. Upniški odbor lahko na podlagi 199.a člena odloči o izključitvi vseh dosedanjih delničarjev iz družbe, pri čemer povsem prosto odloči tako o višini potrebnega povečanja osnovnega kapitala kot tudi o emisijski vrednosti novih delnic. Iz navedenega izhaja, da slovenski pravni red delničarje v celoti prepušča volji upniškega odbora, s tem pa je poseženo v ustavno pravico delničarjev do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.3 - Izguba korporacijskih pravic pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Upravljalske pravice, ki izhajajo iz lastništva delnic, so hkrati varovane tudi v okviru svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Po drugi strani je ustavnopravno varstvo zagotovljeno tudi dolžnikovim upnikom, zato Ustavno sodišče v tovrstnih primerih opravi presojo na podlagi strogega testa sorazmernosti. Položaji upnikov in delničarjev morajo biti ustrezno uravnoteženi. 221.j člen pa tega ravnotežja ne zasleduje. Z vsebino 33. in 74. člena Ustave so povezana tudi določila 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 23. člena Ustave. Položaji udeležencev postopka upniške prisilne poravnave so izrazito neuravnoteženi, pri čemer je položaj upnikov predlagateljev deležen neupravičene prednosti pred drugimi udeleženci s pravno zavarovanimi interesi (dolžnik, delničarji in drugi upniki). Nenavadno je, da upravitelja v postopku predlagajo upniki, sodišče jim pa zgolj sledi, s čemer je omogočena zloraba predloga za začetek postopka prisilna poravnava tudi s tem, da se za upravitelja imenuje tisti, ki ima več razumevanja za potrebe upnika. Položaj upnikov, ki predlagajo začetek prisilne poravnave, je izrazito močnejši od drugih udeležencev in subjektov postopka, ki imajo na voljo le izrazito omejeno pravno varstvo ali pa ga sploh nimajo. Tako lahko celo fiktivni upniki škodujejo dolžniku in v soglasju z njim škodujejo preostalim osebam s pravnimi interesi, zato bi moral biti glede določb 221.j člena ZFPPIPP vselej opravljen vsebinski preizkus predloga že v fazi postopka uvedbe postopka prisilne poravnave.

- Krog predlagateljev upniške prisilne poravnave bi moral biti ustrezno omejen. Namen zakonodajalca naj bi bil bankam omogočiti, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja večjih dolžnikov, medtem ko ZFPPIPP podeljuje pravico predlagati začetek postopka prisilne poravnave vsakemu upniku ali skupini upnikov, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. Takšna ureditev in obrazložitev vzbujata dvom o iskrenih namenih zakonodajalca, kar krni načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS.4 Če bi zakonodajalec v resnici imel namen omogočiti bankam, da se vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja, bi krog upravičenih predlagateljev omejil na banke. Zakonska ureditev že na splošni ravni omogoča zlorabo pravic, zato je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.5 - Položaj upnikov, ki predlagajo prisilno poravnavo na rovaš pravic in procesnih položajev drugih subjektov ni v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Zakonodajalec bi svoj cilj, to je vključitev bank v postopke prestrukturiranja lahko dosegel z milejšimi sredstvi. Iz podobnih razlogov je upniška prisilna poravnava tudi v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave, saj so vsi ostali, razen njeni predlagatelji, postavljeni v slabši položaj, kot sicer velja v drugih postopkih zaradi insolventnosti. Kršitev načela enakosti je podana že z vidika razmerja upnik-predlagatelj, vis a vis dolžnik, delničar in drugi upniki. V kolikor naj se delničarji z znatnim deležem z uporabo pravnih sredstev ne bi mogli učinkovito zoperstaviti upnikom predlagateljem, je podana tudi kršitev pravice do izjave.

- Pritožnik je 28. 2. 2020 vložil v spis dopolnitev pritožbe (proc. dej. 221). Navedel je, da se o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave vsebinsko v pritožbi ni mogel v celoti izjaviti, ker so bile priloge k predlogu za prisilno poravnavo objavljene naknadno šele 12. 2. 2020. Predmetno dopolnitev pritožbe, ki jo je vložil v roku 15 dni od objave prilog k predlogu, je treba upoštevati kot pravočasno. Sicer bi šlo za poseg v tožnikovo pravico do izjave in do sodnega varstva ter za kršitev načela enakosti. Šele z odpravo napake je pritožnik pridobil možnost, da se učinkovito izjavi o vsebini prilog k predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje jmu pred tem vpogleda v spis ni dovolilo.

- Pritožnik navaja, da je delež finančnih terjatev predlagateljev izračunan napačno, ker v njem niso upoštevane zunajbilančne obveznosti dolžnika. Izračun pooblaščene revizorke temelji na napačnih predpostavkah, zato je v celoti vprašljiva pravilnost izračuna deleža finančnih terjatev upnikov predlagateljev ki tudi vsebinsko ni bil preizkušen. Ker je na višino deleža finančnih terjatev po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP vezana legitimacija upnikov za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave, bi izračun pooblaščene revizorke moral biti vsebinsko preizkušen. Gre za procesno predpostavko, saj upnik, ki ne izkazuje zadostnega deleža finančnih terjatev, ni upravičen predlagati začetka postopka prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je zato zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo postopek, ker bi po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP sodišče moralo ugotavljati in preizkusiti dejstva, od katerih je odvisna legitimacija upnikov za vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

5. Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila (proc. dej. 240). Pritožbenemu sodišču sta predlagala, naj pritožbo in njeno dopolnitev kot nedovoljeni zavrže. Podredno sta predlagala, naj pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe kot nedovoljeno zavrže in pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani sklep.

**Odločitev o pritožbi** **O dovoljenosti pritožbe in dopolnitve pritožbe**

6. Pritožnik je imetnik 12,04 % delnic dolžnika. Delničar družbe ima iz imetništva delnic korporacijske pravice, ki poleg upravljalskih pravic vključujejo tudi premoženjske pravice. Delnice dajejo njihovim imetnikom: pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička (dividenda), in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (drugi odstavek 176. člena Zakona o gospodarskih družbah), v nadaljevanju ZGD-1).

7. Družba ima korporacijsko dajatveno obveznost do delničarja, ki se izraža v pravici delničarja do dela premoženja družbe, ki ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov, kar velja tudi za postopek prisilne poravnave. V povezavi s 1. točko 136. člena ZFPPIPP ima zato delničar v razmerju do družbe iz naslova korporacijske dajatvene obveznosti družbe položaj upnika, ki pa mu terjatve v postopku prisilne poravnave ni treba prijaviti (smiselno tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP). Zato ima delničar položaj upnika v tem postopku.6

8. Z vložitvijo pritožbe je pritožnik smiselno prijavil svojo udeležbo v predhodnem postopku in je upravičen v predhodnem insolvenčnem postopku opravljati procesna dejanja (tretja točka 55. člena ZFPPIPP). Pritožba je glede na navedeno dovoljena.

9. Ker je pritožnik že na podlagi imetništva delnic dolžnika izkazal upravičenost za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z pridobitvijo terjatev na podlagi pogodb o odstopu terjatev z upniki P. d.o.o., I. d.o.o. in R. d.o.o., s katerimi naj bi pritožnik izkazal legitimacijo za pritožbo iz razloga previdnosti in pravne varnosti, saj navedeno v obravnavanem primeru ne vpliva na položaj pritožnika v zvezi z dovoljenostjo pritožbe in ni bistveno za odločitev.

**Glede pravočasnosti dopolnitve pritožbe**

10. Pravilne so pritožnikove navedbe, da je kot pravočasno treba upoštevati dopolnitev pritožbe z dne 28. 2. 2020, čeprav je bil izpodbijani sklep o začetku postopka prisilne poravnave na spletnih straneh AJPES objavljen že 23. 1. 2020 (proc. dej. 6) in se je rok za pritožbo zoper navedeni sklep iztekel 7. 2. 2020. Priloge k predlogu za prisilno poravnavo so bile na spletnih straneh AJPES objavljene dne 12. 2. 2020 (proc. dej. 66). Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je pritožnik 24. 1. 2020 podal vlogo za vpogled v spis (proc. dej. 8), ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo (proc. dej. 13). Odločitev sodišča o nedovoljenosti vpogleda v spis je bila pritožniku vročena 15. 2. 2020. 11. Prvi odstavek 148. člena ZFPPIPP določa, da mora sodišče v osmih dneh po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave objaviti predlog in priloge iz drugega odstavka 141. člena tega zakona. Namen tega določila, ki velja za predhodni postopek prisilne poravnave, je prav seznanitev upnikov z vsebino predloga za začetek postopka prisilne poravnave in njemu priloženih listin. Smiselno ga je treba upoštevati tudi v postopku upniške prisilne poravnave in s tem zapolniti pravno praznino, ki je v zvezi z objavo prilog podana v postopku upniške prisilne poravnave. Upnikom v postopku upniške prisilne poravnave po 221.j členu ZFPPIPP je v zvezi z možnostjo seznanitve s predlogom za začetek postopka prisilne poravnave s tem zagotovljen enak položaj, kot v primeru dolžnikovega/družbenikovega predloga za začetek postopka prisilne poravnave po 139. členu ZFPPIPP.

12. Ker v obravnavanem primeru priloge k predlogu za začetek postopka prisilne poravnave niso bile objavljene v roku iz prvega odstavka 148. člena ZFPPIPP in tudi ne hkrati s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave, se je pritožnik, ki mu sodišče tudi ni dovolilo vpogleda v spis zaradi domnevnega pomanjkanja pravnega interesa, šele z objavo dne 12. 2. 2020 lahko seznanil s prilogami iz tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP. Zato je treba njegovo dopolnitev pritožbe, ki se nanaša na priložena poročila revizorja iz 2. točke tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP šteti kot pravočasno. Rok za pritožbo iz 127. člena ZFPPIPP se je v obravnavanem primeru za pritožnika iztekel šele po poteku 15 dni od objave prilog k predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. V nasprotnem primeru bi bila kršena njegova pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS.

**O neutemeljenosti pritožbe** **Glede obsega materialnopravnega preizkusa izpodbijanega sklepa**

13. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave na podlagi določil 221.j člena ZFPPIPP ob smiselni uporabi drugega in tretjega odstavka 153. člena ZFPPIPP (v skladu z 8. odstavkom 221.j člena ZFPPIPP). Med razloge zaradi katerih se sme sodna odločitev izpodbijati, spada tudi zmotna uporaba materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zmotna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni presojalo odločitev o povečanju osnovnega kapitala družbe na podlagi 199.a člena ZFPPIPP. Zato uporaba določb navedenega člena za odločitev o pritožbi ne pride v poštev. Če bo v nadaljnjem postopku prišlo do sprejema odločitve o spremembi osnovnega kapitala družbe zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, bo lahko pritožnik zoper takšno odločitev uveljavljal pravna sredstva in razloge o domnevni neskladnosti zakonske ureditve z Ustavo in Direktivo 2010/30/EU.

**Glede predhodnega vprašanja Sodišču EU**

15. Glede predhodnega vprašanja Sodišču EU velja, da se mora predhodno vprašanje nanašati na razlago ali veljavnost prava EU. Odločanje o vprašanju za predhodno odločanje ne pride v poštev, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče EU nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko dejansko odgovorilo na postavljena vprašanja (glej sodbe Lucchini C -119/05, točka 44, TeliaSonera Sverige C-52/09 točka 16).

16. Določbe Direktive 2012/30/EU so bile prenesene v nacionalno zakonodajo s spremembo ZGD-1 v letu 2009. Namen Direktive 2012/30/EU je zagotovitev minimalne enakovredne zaščite za delničarje in upnike v delniških družbah oziroma ohranjanje kapitala, ki pomeni jamstvo upnikom (uvodna izjava 5 Direktive). Direktiva 2012/30/EU spada v okvir uresničevanja svobode ustanavljanja na notranjem trgu in njen glavni cilj je varstvo interesov družbenikov in tretjih oseb. Namenjena je temu, da se vlagateljem zagotovi, da bodo organi družb, v katere so vlagali, spoštovali njihove pravice po celotnem notranjem trgu. Ukrepi, ki jih določa Direktiva 2012/30/EU se nanašajo na redno delovanje delniških družb (glej sodbo Kotnik in drugi, C -526/14 z dne 19. 7. 2016). Členi 29, 34 in 35 Direktive 2012/30/EU vsebujejo določbe o povečanju in zmanjšanju kapitala družbe.

17. Določbe 29., 34. in 35. člena Direktive 2012/30/EU niso v ničemer povezane z insolvenčnimi postopki, predlaganjem in uvedbo prisilne poravnave ter njenimi učinki (150., 151.a člen in 221.j člen ZFPPIPP). Predmet izpodbijanega sklepa pa tudi ni odločitev v zvezi s spremembo osnovnega kapitala družbe na podlagi 199.a in 199.b člena ZFPPIPP. Zato je pritožnikov predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU povsem abstrakten in nima nobene zveze z dejanskimi vprašanji, ki se zastavljajo v okviru obravnavanega postopka in kot tak neutemeljen.

**Glede prekinitve postopka zaradi postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS**

18. Pritožnikov predlog za prekinitev predmetnega postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti je, kar zadeva določila 199.a in 199.b člena ZFPPIPP neutemeljen že zato, ker v obravnavanem primeru navedenih določil pritožbenemu sodišču ni treba uporabiti. Zato zahteva za oceno ustavnosti navedenega določila torej ni potrebna, še manj pa nujna.

19. Postopek prisilne poravnave se vodi z namenom insolventnemu dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih ukrepov finančnega prestrukturiranja znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben (136. člen ZFPPIPP). Če podjetje postane insolventno, stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov podjetja. Interese lastnikov za nadaljevanje poslovanja podjetja je v primeru insolventnosti družbe dovoljeno uresničevati samo v obsegu, v katerem niso ogroženi interesi upnikov, da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem (mogočem) deležu (načelo absolutne prednosti).7

20. Glede 150. člena ZFPPIPP pritožnik niti ni pojasnil, v čem naj bi bila podana neustavnost navedenega določila, ki ureja nastanek in trajanje pravnih posledic uvedbe postopka prisilne poravnave in v čem konkretno naj bi to določilo priviligiralo upnike predlagatelje prisilne poravnave oziroma posegalo v ustavne pravice delničarjev in drugih udeležencev v postopku.

21. Tudi kar zadeva 151.a člena ZFPPIPP, ki določa omejitev pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega dolžnika in velja tudi v primeru dolžnikovega predloga prisilne poravnave, so pritožbene navedbe, da navedena ureditev prekomerno posega v ustavne pravice delničarjev, neutemeljene. Prvi odstavek 151.a člena ZFPPIPP določa, da sta v obdobju od uvedbe do konca postopka prisilne poravnave organ nadzora ali skupščina insolventnega dolžnika pristojna sprejeti samo sklep o odpoklicu ali razrešitvi člana in imenovanju novega člana poslovodstva ali člana organa nadzora insolventnega dolžnika, če za tako odločitev dobita soglasje sodišča, sklep o spremembi osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, če je insolventni dolžnik v načrtu finančnega prestrukturiranja predvidel povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, drug sklep, ki je potreben za izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja, če za tako odločitev dobita soglasje sodišča. Navedena omejitev po splošnem pravilu, določenem v 150. členu ZFPPIPP, nastane z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo in traja do konca postopka prisilne poravnave. Ta pravna posledica postopka prisilne poravnave je le začasna.8 Če upniki predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, oziroma ne založijo predujma, pride do ustavitve postopka prisilne poravnave, ne da bi bil hkrati začet stečajni postopek in omejitve ne veljajo več (peti odstavek 221.j člena ZFPPIPP in deveti odstavek 221.j člena ZFPPIPP). Tudi v primeru potrditve upniške prisilne poravnave omejitve pristojnosti trajajo začasno, do poteka 15 dni od spremembe vpisa osnovnega kapitala v sodni register, oziroma do pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (tretji odstavek 151.a člena ZFPPIPP). Začasna omejitev pristojnosti skupščine insolvenčnega dolžnika kot protiutež prisilnim posegom v dolžnikovo premoženje ne posega v korporacijska in upravljalska upravičenja delničarjev na način, kot navaja pritožnik.

22. Pritožnik nadalje uveljavlja neskladnost 221.j člena ZFPPIPP z Ustavo. Prekinitev predmetnega postopka predlaga že iz razloga, ker je pred Ustavnim sodiščem v teku postopek za oceno ustavnosti navedenega člena.9 Bistvo očitka protiustavnosti posebne ureditve upniške prisilne poravnave v navedeni zadevi je, da dolžnik v predhodnem postopku nima možnosti sodelovanja in nima pravice do pritožbe proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, temveč ga lahko izpodbija le z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave iz razloga po 1. točki 172. člena ZFPPIPP. Dolžnik se je v predhodnem postopku skliceval na zlorabo pravic predlagateljev, ki pa je glede na deseti odstavek 221.j člena ne more uveljavljati v predhodnem postopku, ampak šele z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave. V obravnavanem primeru gre za drugačno dejansko stanje, kot v zadevi St 000/2017 Okrožnega sodišča v Celju. Zato je predlog za prekinitev postopka v tej smeri neutemeljen. Enako kot pri stečaju imajo tudi pri postopku upniške prisilne poravnave lastniki družbe možnost pritožbe zoper sklep o začetku postopka, predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti pa se jim ne vroča. Položaja dolžnika v insolvenčnem postopku ni mogoče enačiti s položajem lastnikov podjetja, saj je dolžnik samostojna pravna entiteta, pravno ločena od lastnikov podjetja. Zato navedena zahteva za presojo ustavnosti v obravnavanem primeru ni narekovala prekinitve postopka.

23. Pritožnik je nadalje predlagal vložitev (nove) zahteve za presojo ustavnosti določil 221.j člena ZFPPIPP glede ustavnosti ureditve po kateri: 1) delničarji ne morejo uresničevati premoženjskih in kapitalskih pravic v družbi na način, da bi jim bila omogočena pravica do informiranosti, da bi imeli na voljo primeren čas za sprejem odločitev o dokapitalizaciji ter da bi imeli učinkovite možnosti svoje pravice uresničevati skupaj z upniki, ne pa da imajo slednji bianco pooblastilo, ki jim omogoča prevzem nad ciljno družbo po poenostavljenem postopku s številnimi procesnimi privilegiji, 2) upniški predlog za prisilno poravnavo ni deležen vsebinske presoje z vidika domneve insolventnosti družbe, 3) mora solventnost družbe zatrjevati in dokazovati dolžnik, drugi upniki in delničarji (obrnjeno dokazno breme v ugovornem postopku), 4) upravitelja imenujejo predlagatelji postopka in 5) so upravičeni predlagatelji postopka upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % finančnih obveznosti, izkazani v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika in ne ožji krog subjektov.

24. Ne držijo pritožbene navedbe, da delničarji v zvezi s postopkom 221.j člena ZFPPIPP zaradi uvedbe postopka upniške prisilne poravnave ne morejo uresničevati premoženjskih in kapitalskih pravic v družbi na način, da bi jim bila omogočena pravica do informiranosti, da bi imeli na voljo primeren čas za sprejem odločitev o dokapitalizaciji ter učinkovite možnosti svoje pravice uresničevati skupaj z upniki, medtem ko imajo upniki številne privilegije v postopku, ki jim omogočajo prevzem nad ciljno družbo po poenostavljenem postopku.

25. V zvezi s presojo položaja dolžnika, njegovih lastnikov in upnikov, ni mogoče parcialno upoštevati le segmenta, ko je upniška prisilna poravnava že uvedena, ne da bi se upoštevala celostna in širša situacija, zaradi katere je do upniškega predloga za prisilno poravnavo sploh prišlo. Upoštevaje temeljna pravila o finančnem poslovanju družbe, je družba dolžna poslovati tako, da obvladuje likvidnostna tveganja in spremlja ter zagotavllja kapitalsko ustreznost (31. in 32. člen ZFPPIPP). Če družba postane insolventna, je dolžno poslovodstvo pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja in v kolikor presodi, da je treba za finančno prestrukturiranje družbe izpeljati povečanje osnovnega kapitala družbe, je dolžno sklicati skupščino in predlagati, naj sprejme sklep o povečanju osnovnega kapitala (35. in 36. člen ZFPPIPP). Obveznost poslovodstva sklicati skupščino, ki naj odloča o povečanju osnovnega kapitala, obstaja samo do delničarjev oziroma družbenikov in ni procesna predpostavka za vodenje postopka prisilne poravnave (drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP).10

26. Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.

27. Glede na navedeno tudi ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.

28. Upravičena predlagatelja postopka prisilne poravnave sta po splošnem pravilu dolžnik ali osebno odgovorni družbenik (drugi odstavek 139. člena ZFPPIPP). Po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP pa imajo upravičenje predlagati začetek postopka prisilne poravnave tudi upniki, ki so skupno imetniki več kot 20 odstotkov vseh finančnih terjatev do dolžnika. Za odločanje sodišča o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog se po devetem odstavku 221.j člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo pravila, urejena v 153. členu ZFPPIPP.

29. Predpostavke za začetek postopka prisilne poravnave na podlagi predloga upnikov se razlikujejo od predpostavk za začetek tega postopka na predlog dolžnika.11 Upniki predlagatelji morajo predlogu za začetek postopka prisilne poravnave priložiti le listine, s katerimi izkazujejo, da je izpolnjena predpostavka aktivne legitimacije za vložitev predloga (tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP). To so: izjave upnikov predlagateljev, da soglašajo z začetkom postopka prisilne poravnave, na katerih je podpis notarsko overjen in za vsakega predlagatelja poročilo revizorja, s katerim revizor z mnenjem brez pridržka ugotovi skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazan v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika in delež predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika v razmerju do skupnega zneska finančnih obveznosti dolžnika.

30. Držijo pritožbene navedbe, da se pri položaju upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave domneva, da je dolžnik insolventen in da se v tej fazi postopka ne opravi vsebinski preizkus materialnopravnih predpostavk glede insolventnosti dolžnika. Ker upniki kot predlagatelji začetka postopka prisilne poravnave po 221.j členu ZFPPIPP načrta finančnega prestrukturiranja in poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij niso dolžni priložiti predlogu za začetek postopka prisilne poravnave, temveč ju morajo priložiti šele naknadnemu predlogu prisilne poravnave (četrti odstavek 221.k člena ZFPPIPP), vsebinski preizkus insolventnosti dolžnika v tej fazi postopka niti ni mogoč.

31. To pa še ne pomeni, da je s tem omogočeno, da okoliščine, ki naj bi utemeljevale prednost varstva upnikov pred delničarji, sploh niso izkazane, zato prednostni interes upnikov ostane majav in negotov. Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.

32. Izpodbijana ureditev ni neustavna zgolj zato, ker naj bi omogočala zlorabo pravic na strani upnikov predlagateljev. Prav vsako pravico je mogoče zlorabiti. Abstraktna možnost zlorabe pa sama po sebi še ne pomeni posega v ustavnopravni položaj lastnikov podjetja. V primeru konkretne zlorabe upnikov, pa imajo lastniki deležev oziroma delnic družbe možnost zlorabo uveljavljati s pritožbo zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da v primeru predlagalnega postopka, ko v fazi odločanja o začetku postopka še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi prisilna poravnava lahko vplivala, sodišče o predlogu za začetek postopka odloča na podlagi formalnega preizkusa ali so izpolnjene procesne predpostavke in ni dolžno vsebinsko presojati domneve insolventnosti dolžnika. Preizkušanju obstoja materialnih predpostavk za vodenje prisilne poravnave je namenjen postopek z ugovorom zoper vodenje postopka prisilne poravnave. Zaradi zagotovitve učinkovitega pravnega varstva upravičenih udeležencev postopka, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi predlagatelj z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice, pa je treba le tem tudi v predhodnem postopku dopustiti, da z ugovorom uveljavljajo domnevno zlorabo. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.12 Tega trditvenega bremena pa pritožnik v obravnavanem primeru ni zmogel. 33. Neutemeljene so zato pritožnikove navedbe, da opustitev ugotavljanja in preverjanja domneve insolventnosti predstavlja neutemeljen in nesorazmeren odstop od pravila o trditvenem in dokaznem bremenu po 212. členu ZPP, da ureditev po 221.j členu ZFPPIPP ni ustavno skladna in da je pravno skladna razlaga določil ZFPPIPP takšna, da bi moralo sodišče že pri izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave preverjati obstoj domneve insolventnosti.

34. Pritožnik je zatrjeval, da je zaradi imenovanja upravitelja na predlog upnikov po šestem odstavku 221.j člena ZFPPIPP podana možnost zlorabe pri imenovanju upravitelja, zato naj bi bilo navedeno določilo v neskladju z Ustavo. Prav vsak pravni institut je mogoče zlorabiti, zgolj abstraktna možnost zlorabe pa ne pomeni, da je ureditev v neskladju z Ustavo. Morebitno zlorabo je dopustno uveljavljati s pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, če so podane konkretne okoliščine, ki kažejo na imenovanje pristranskega upravitelja. Namen zakonske ureditve je, da je izmed vseh upraviteljev, ki so na listi, v postopku imenovan izkušen upravitelj s potrebnim specialnim znanjem.13 Zgolj zato, ker predlog za imenovanje upravitelja podajo upniki predlagatelji, ni mogoče sklepati na pristransko izbiro upravitelja v postopku in zlorabo.

35. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je ureditev upniške prisilne poravnave ni skladna z Ustavo, ker so upravičeni predlagatelji postopka upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 % finančnih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika in ne le banke, saj iz zakonodajnega predloga spremembe zakona izhaja, da je bil namen zakonodajalca zagotoviti bankam, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja večjih dolžnikov. Pritožnik v pritožbi ni navedel v čem naj bi bila vsebinska razlika med banko in drugimi imetniki finančnih terjatev (npr. finančnimi skladi). Zgolj dejstvo, da je zakon možnost vložitve predloga določil širše od predloga zakona in pavšalno sklicevanje na možnost zlorabe, ne pomeni, da navedeno določilo ni v skladu z Ustavo.

_Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja_

36. Ker sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo dolžno vsebinsko preverjati ali je dolžnik insolventen (glej točke 25 -27 zgoraj), ni res, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik bi s pritožbo v tej smeri lahko uspel le, če bi podal konkretne trditve in dokaze o zlorabi pravic predlagateljev postopka in v tem okviru bi lahko zatrjeval med drugim tudi, da dolžnik ni insolventen.14 To možnost bo imel tudi v ugovornem postopku po 172. členu ZFPPIPP.

37. V obravnavanem primeru pritožnik očitkov o zlorabi pravice predlagateljev ni zadostno konkretiziral, da bi s pritožbo lahko uspel. V obširni pritožbi niti z besedo ni omenil, da dolžnik ni insolventen. V zvezi s terjatvami predlagateljev pa je le pavšalno zatrjeval, da je podan dvom, da je delež finančnih terjatev predlagateljev izračunan pravilno. Tudi glede imenovanja upravitelja pritožba ne vsebuje nobenih konkretnih očitkov. Ker navedbe o zlorabah na strani predlagateljev niso dovolj konkretizirane, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

38. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne poravneve vsebinsko preizkušati izračun pooblaščene revizorke glede višine deleža finančnih terjatev predlagateljev, ki je priložen predlogu za prisilno poravnavo (tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP). Kot je že zgoraj pojasnjeno, se procesna legitimacija predlagateljev v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo presoja le na podlagi trditev v predlogu v zvezi s presojo popolnosti predloga (formalni preizkus). Tudi v pritožbi pritožnik ni podal nobenih konkretnih trditev o neobstoju legitimacije predlagateljev po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP, ki sta zatrjevala, da sta skupaj imetnika 95,5 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, ki znašajo 14.921.126,00 EUR Pritožnik je v pritožbi izrazil pavšalen dvom v pravilnost izračuna, ker niso bile upoštevane zunajbilančne obveznosti dolžnika v višini 467.866,00 EUR, izkazane na dan 31. 12. 2018. Pritožnik s temi nekonkretiziranimi trditvami ni zmogel trditvenega bremena glede morebitne zlorabe na strani predlagateljev zaradi neobstoja upravičenosti predlagateljev po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP. Zato s pritožbo tudi v tem delu ne more uspeti.

39. Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

40.Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilih 129. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Pritožniku se zdi verjetno, da bo Ustavno sodišče v zadevi U-I-222/18 ugotovilo ustavno neskladnost ureditve po 221. členu ZFPPIPP in na splošni ravni zadržalo veljavo spornih določb zakona.

2 Da je pravna ureditev instituta upniške prisilne poravnave sporna in omogoča zlorabe, je sodišče ugotovilo že v sklepu VSL Cst 374/2017 z dne 5. 7. 2017, na slednje je opozorjeno v članku Pasti upniške prisilne poravnave (Kaluža Aleš, Pravna praksa št. 35, 2017, stran 12 do 13). V postopku St 000/2017 je bil postopek prekinjen zaradi neutemeljenosti posega v pravice dolžnika, vendar se vprašanje zastavlja širše glede neutemeljenih in nesorazmernih posegov v pravice drugih udeležencev postopka.

3 Ilič Uroš, Jan Matjaž, in Bratina Miha, Delničarji vs upniki, Pravna praksa št. 13, 2013, stran 22).

4 Prim. U-I-27/02-10 z dne 9.5.2002. 5 Prim. U-I-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016 in pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca.

6 Primerjaj sklep VSL Cst 566/2014 z dne 15. 1. 2015. 7 Več o tem Plavšak Nina, Uvodna pojasnila ZFPPIPP-F, stran 31, Ljubljana 2014. 8 Komentar ZFPPIPP (Plavšak Nina, tax fin lex) v zvezi s tem pojasnjuje: Da bi dolžniku omogočili normalno poslovanje v negotovem obdobju, ko traja postopek prisilne poravnave, v tem obdobju prisilni posegi v dolžnikovo premoženje niso dovoljeni (primerjaj prvi odstavek 131. člena ter prvi in drugi odstavek 132. člena ZFPPIPP). Kot protiutež tej »ugodnosti« in z namenom preprečiti, da bi jo dolžnik zlorabil, se njegovo poslovanje med trajanjem postopka omeji tako, da sme opravljati samo tekoče posle. To omejitev določa že 151. člen ZFPPIPP. To pomeni, da je že po 151. členu ZFPPIPP (implicitno) dolžniku prepovedano opravljati katerekoli posle in dejanja, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni po 151. členu ZFPPIPP. Naslovnik te prepovedi ni le dolžnik kot pravna oseba, temveč tudi vsi njegovi (korporacijski) organi.

9 Zadeva U-I-222/18. Na podlagi zahteve Okrožnega sodišča v Celju, ki je prekinilo postopek prisilne poravnave v zadevi St 000/2017 v zvezi s sklepom VSL Cst 374/2017 z dne 56. 7. 2017. 10 Plavšak Nina, Uvodna pojasnila ZFPPIPP 2011, stran 64. 11 Če začetek postopka prisilne poravnave predlaga dolžnik, mora dolžnik po drugem odstavku 141. člena ZFPPIPP predlogu za začetek postopka priložiti načrt finančnega prestrukturiranja in poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Upniki ob začetku postopka prisilne poravnave nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja. Zato tega načrta in drugih listin iz drugega odstavka 142. člena ZFPPIPP ni treba priložiti že predlogu za začetek postopka (tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP), temveč ga morajo upniki predložiti v treh mesecih po začetku postopka z naknadnim predlogom prisilne poravnave (drugi odstavek 221.k člena ZFPPIPP).

12 Primerjaj sklep VSRS III Ips 112/2016 z dne 19. 5. 2017. 13 Plavšak Nina, Uvodna pojasnila ZFPPIPP-F, 2014, stran 40. 14 Predlagatelja sta v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je insolventnost dolžnika podana, saj je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, ker je prezadolžen v smislu 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Iz poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika izhaja, da je bila na dan 31. 12. 2019 vrednost premoženja dolžnika manjša od njegovih obveznosti in je izkazoval negativni kapital v znesku -1.034.215,00 EUR. Vrednost njegovega premoženja, vrednoteno po likvidacijski vrednosti pa znaša 20.558.406,00 EUR, obveznosti pa 26.907.764,00 EUR. Nadalje je dolžnik tudi trajneje nelikviden po 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj je v zamudi s plačilom obveznosti, ki so na dan 22. 1. 2020 znašale vsaj 18.621.107,74 EUR, ki jih dolžnik v daljšem obdobju glede na razpoložljiva sredstva ni sposoben poravnati, niti ne obstaja verjetnost, da bi dolžnik lahko pridobil zadostna likvidna sredstva za poplačilo teh obveznosti.