Jedro

Pritožbene trditve, da je sodišče svoje ugotovitve oprlo na izpovedi prič, ki pri dogovorih pravdnih strank neposredno niso sodelovale, da ni upoštevalo celotne izpovedi zastopnika tožene stranke in tudi ne drugih okoliščin, so dejanske narave in zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 462.500,00 SIT s pripadki in je zato plačilni nalog Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. Pl 9/95 z dne 5.12.1995 v celoti razveljavilo.

Proti tej sodbi je tožnik vložil po svoji pooblaščenki pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali jo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v gospodarskem sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato se sme izpodbijani samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da skoraj vse pritožbene trditve tožeče stranke merijo na zmotno in na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Take so pritožbene trditve, da zaključki sodišča prve stopnje nimajo opore v izvedenih dokazih. Tudi trditev, da je sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma ocenilo določenih izpovedb zastopnika tožene stranke, da je svoje ugotovitve oprlo na izpovedbe prič, ki pri dogovorih med tožečo in toženo stranko neposredno niso sodelovale, so trditve, ki se nanašajo na pravilno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanja in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi trditve, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožena stran v pravdi ni takoj trdila, da je bila dogovorjena brezplačna izvedba del, so dejanske narave. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil dosežen dogovor o odplačnosti posla oziroma o tem, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala izvedena hitroizolacijska dela. Pritožnik pri tem neutemeljeno zatrjuje, da so razlogi sodbe o vsebini izpovedi prič Ž. v zvezi z odplačnostjo del v nasprotju z izjavo te priče, vsebovane v zapisniku o zaslišanju, ker da ta priča naj ne bi niti z besedico omenila, da je kaj tega obljubil tožnik. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlogi sodbe o vsebini izpovedbe prič Ž. niso v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju priče. Iz zapisnika o zaslišanju priče Ž. (list. št. 29) izhaja, da je izpovedal, da sta oba (tožnik in toženec) složno zatrjevala, da je čistilna naprava zastonj. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni. Trditev, da sodišče ni upoštevalo tega, da so priče povedale, da pri razgovorih niso neposredno sodelovale, pa je dejanske narave. Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kakšne druge kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek temeljila na zatrjevanem dejstvu, da je za toženo stranko opravila določena dela in da je bilo z njo dogovorjeno, da se ta dela opravijo proti plačilu. Torej zatrjevala, da je šlo za pogodbo o delu. Čim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoja take vrste razmerja tožeča stranka ni dokazala, je materialnopravno pravilno odločilo, ko je zahtevek za plačilo vtoževanega računa zavrnilo. To pa je že bil zadosten razlog za zavrnitev zahtevka in mu niti ni bi bilo treba ugotavljati, kakšna je bila morebitna pravna narava razmerja med strankama oziroma ali bi bil po kakšni drugi dejanski in pravni podlagi zahtevek utemeljen.

Pritožba tožeče stranke je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške svoje pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).