Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka s toženo stranko poskušala doseči podpis pogodbe še pred pravdo, ta pa se je temu izogibala, saj na dopise ni odgovarjala in ni navedla, zakaj pogodbe ne bi mogla skleniti oziroma ni kako drugače odgovorila na pozive tožeče stranke, takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče subsumirati pod določbo 157. člena ZPP kot ravnanja, ki ne predstavlja povoda za tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o stroških (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 514,08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 114,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, navedenih v I. točki izreka. V delu, ki se je nanašal na povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 628,29 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev (sklep o stroških v II. in III. točki izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče sklep v II. in III. točki spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek pod III. točko pa razveljavi, podrejeno, da sklep pod II. in III. točko razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je pri odločitvi uporabilo 157. člen ZPP. Skladno z njim mora namreč tožeča stranka toženi stranki, ki je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, povrniti stroške postopka le, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Toženec da povod za tožbo tudi takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. Stališče tožene stranke, da bi morala tožnica toženo stranko pred vložitvijo tožbe v letu 2015 ponovno pozvati na sklenitev pogodbe, je zmotno. Tožba je bila potrebna zaradi ravnanja tožene stranke pred letom 2015, tožena stranka je dala povod za tožbo, zato je treba upoštevati 1. odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Sodišče navaja, da je tožena stranka konkretno zatrjevala in ustrezno izkazala, da vseh v I. točki dispozitiva navedenih parcel ni mogla uspešno prenesti v last tožeče stranke, kot je ta predlagala pred vložitvijo tožbe. Kaj je konkretna navedba, sodišče ni navedlo in tega tožeča stranka ne more preizkusiti. Tožba je bila vsekakor potrebna, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je s toženo stranko poskušal doseči podpis pogodbe o prenosu, vendar se je le-ta temu izogibala, to je razvidno iz dopisa Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 22. 12. 2010, dopisa SKZG na DURS z dne 9. 2. 2010, dopisa SKZG na toženo stranko z dne 9. 9. 2011 in pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 60-1011/10. Vsi dopisi so se glasili na naslov G., d. d., D. G., direktor, ta je bil seznanjen, da je Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, in sicer 16. člen slednjega, nalagal obveznost bivšim upravljalcem, to je G., d.d., da Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v roku 6 mesecev od uveljavitve zakona predloži vso potrebno dokumentacijo, česar tožena stranka do vložitve tožbe ni naredila. Tudi ne držijo navedbe, da tožena stranka v letu 2011 ne bi mogla uspešno prenesti lastninske pravice na tožečo stranko, tudi do sedaj še pri vseh nepremičninah ni vpisana kot lastnik, pa je lahko pripoznala tožbeni zahtevek, gre namreč za prenos, ki ga je nalagal sam zakon.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev oprlo na 157. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. Tožena stranka je zahtevek res pripoznala v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, kar ni sporno, sporno pa je dejstvo, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne.

6. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je tožena stranka konkretno zatrjevala in ustrezno izkazala, da vseh v I. točki dispozitiva navedenih parcel leta 2011 ni mogla uspešno prenesti v last tožeče stranke na način, kot je slednja predlagala pred vložitvijo tožbe. Po oceni sodišča druge stopnje zgolj takšen zaključek ne zadošča, pač pa je treba celovito presoditi ravnanje tožene stranke pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila dokazila, na katera se sklicuje tudi v pritožbi in iz katerih izhaja, da je Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS toženo stranko že v letu 2011 pozval na podpis pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov (A1), v spis je predložila pogodbo (A2) ter urgenco, iz katere izhaja, da je bila toženi stranki v podpis poslana pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je ni vrnila podpisane, niti ni odgovorila, zakaj se s pogodbo ne strinja oziroma, kje je vzrok, da pogodbe ne podpiše. Tudi v telefonskih urgencah tožena stranka ni navedla ovir za podpis pogodbe in je obljubila, da bo podpisano pogodbo poslala še isti teden. Hkrati je bila tožena stranka obveščena, da za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov v upravljanje SKZG RS obstaja zakonska podlaga že od leta 1993. Dejstvo, da se sklad v navedenih dopisih ni izrecno skliceval na 16. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ), za katerega v pritožbi navaja, da je bila tožena stranka z njim seznanjena, tožena stranka pa opozarja, da naj bi šlo za nedopustno pritožbeno novoto, ni odločilno, saj je bil zakon objavljen v Uradnem listu in bi ga tožena stranka morala poznati, na nepoznavanje predpisa se zato ne more uspešno sklicevati.

7. Glede na to, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS s toženo stranko poskušal doseči podpis pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov še pred pravdo, ta pa se je temu izogibala, kot utemeljeno navaja pritožba, saj na dopise ni odgovarjala in ni navedla, zakaj pogodbe ne bi mogla skleniti oziroma ni kako drugače odgovorila na pozive tožeče stranke, takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče subsumirati pod določbo 157. člena ZPP kot ravnanja, ki ne predstavlja povoda za tožbo. Pritožba utemeljeno navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da bi jo morala tožnica, glede na dotedanje ravnanje tožene stranke, pred vložitvijo tožbe v letu 2015 ponovno pozivati na sklenitev pogodbe.

8. Glede na navedeno je bilo treba odločitev o stroških spremeniti tako, da je tožena stranka tožeči stranki, ki je v postopku uspela, dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP in 155. členu ZPP. Stroške tožeče stranke predstavlja sestava tožbe - 1.100 točk in poročilo stranki - 20 točk, skupaj 1.120 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 514,08 EUR. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo posveta s stranko, ki je zajet že v sestavi tožbe.

9. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožeči stranki, ki je bila s pritožbo uspešna, povrniti stroške za sestavo pritožbe v višini 114,75 EUR (250 točk x 0,459 EUR). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP.