Jedro

Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca V.M. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje oškodovancu V.M. na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa poravna krivdno povzročene stroške kazenskega postopka v znesku 102,24 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča na Ptuju.

2. Proti takemu sklepu sta se pritožila pooblaščenca oškodovanca V.M. Zatrjujeta, da oškodovanec stroškov, kateri se mu očitajo, ni povzročil. Mnenja sta, da je stroške po nepotrebnem povzročilo samo sodišče, ki je v času odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o preklicu vseh narokov, ki niso nujni (in v predmetni zadevi razpisano zaslišanje za dne 4. 12. 2020 ni nujna zadeva), vztrajalo pri vročanju vabila ter, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je vročevalec šele dne 12. 12. 2020 vročil obvestilo z preklicu naroka za dne 4. 12. 2020. Pritožnika še navajata, da iz odredbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da se je predsednik Vrhovnega sodišča zaradi epidemiološke situacije v državi na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih odločil za dopolnitev in spremembo odredbe, s katero je bilo 13. 11. 2020 določeno omejeno poslovanje sodišč in izvrševanje sodne oblasti. Po navedeni odredbi se je obseg poslovanja sodišč omejil na poslovanje v nujnih zadevah in na nekatere zadeve, kjer sodišča poslujejo v neomejenem obsegu. V vseh ostalih zadevah pa se je poslovanje omejilo na odločanje, kjer ni potreben neposreden stik oziroma je omogočeno elektronsko poslovanje. Pritožnika poudarjata, da so se vsi naroki v nenujnih zadevah za čas veljavnosti odredbe avtomatično preklicali, v tem času pa niso tekli niti procesni roki v teh zadevah. Predsednik Vrhovnega sodišča pa je s spremembo omenjene odredbe veljavnost omejitev pri poslovanju sodišč podaljšal do 31. 1. 2021. Torej so bili že dne 13. 11. 2020 vsi naroki avtomatično preklicani (torej tudi narok za dne 4. 12. 2020). Sodišče je to vedelo, pa je kljub temu po 13. 11. 2020 opravljalo dejanja vročevanja o naroku za dne 4. 12. 2020, ki je bil tako ali tako preklican, potem pa je post festum še obveščalo oškodovanca dne 12. 12. 2020 o dne 4. 12. 2020 preklicanem naroku, kar pa je absurdno. Pritožba zaključi, da v času od 13. 11. 2020 do 31. 1. 2021 sodišče narokov ni opravljalo in posledično so bila vsa dejanja v zvezi z vabljenjem v tem času, preko pošte ali sodnega vročevalca, nepotrebna. Glede na navedeno pritožba ugotavlja, da je sklep materialnopravno zmoten, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in naloži, da se povrnejo stroški oškodovanca, kot so bili priglašeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.

5. Utemeljeno zato pritožnika grajata odločitev sodišča prve stopnje, predvsem pa še njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje kljub temu, da bi moralo Odlok Vlade Republike Slovenije o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 in določbe odredb predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije poznati po uradni dolžnosti, ob ugotavljanju ali je oškodovanec stroške povzročil krivdno, odloka Vlade Republike Slovenije in odredb predsednika Vrhovnega sodišča ni omenilo. Iz tega dejstva izhaja, da jih torej ni uporabilo. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati, da bi naj oškodovanec povzročil stroške vročanja v dveh primerih, kot tudi pritožbeni predlog pooblaščencev oškodovanca, da sodišče odloči tudi o njihovih pritožbenih stroških, ki so priglašeni v pritožbi.

6. Pritožbeno sodišče je sklep sprejelo na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP.