Jedro

Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje podatkov o dejstvih, ki so nujno potrebna za uporabo predpisov, in ne navedb predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo. Ker nima obveznih sestavin, ki jih zahteva 338. člen ZPP, je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko S. (1.točka izreka prve sodbe) in v izreku o pravdnih stroških, ki se nanašajo na drugo toženo stranko (3. točka izreka prve sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. točko izreka sodbe razsodilo, da je tožnica lastnica parcele štev... - njiva, v izmeri 500 m2, ki je vpisana pri vložku štev... k.o..., zaradi česar mora drugotožena stranka izstaviti ustrezno listino za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na tožnico. Pod 2. točko izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki. Glede stroškov je pod 3. točko izreka odločilo, da mora tožnica povrniti prvotoženi stranki 43.353,75 tolarjev, drugotožena po tožnici 9.600 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo drugotožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s prvo sodbo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo v delu, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugotoženi stranki. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 404. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in sicer kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podrejeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 404. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da po določilu prvega odstavka 394. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP razveljavi izpodbijani del sodbe drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje; oz. podrejeno, da po prvem odstavku 395. člena ZPP spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka navaja, da sodišči prve in druge stopnje utemeljujeta svojo odločitev s tem, da je tožničin pravdni prednik L. Š. sklenil ustno kupoprodajno pogodbo za parc. št... k.o..., ki je bila realizirana, potekla pa je tudi potrebna priposestvovalna doba. Toda sodb ni mogoče preizkusiti, ker ne navajata pravne podlage za odločitev in ne pojasnita, kdaj je začela teči priposestvovalna doba, kolikšna je bila in kdaj je potekla. V sodbah navajata tudi nasprotujoča dejstva o vsebini kupoprodajne pogodbe iz leta 1941 in med pogodbo samo, saj je v sodbah zapisano, da sta sporno parcelo leta 1941 oz. 1943 kupila Alojz P. in Annunziata D. od prejšnjega lastnika Alojza P. (prva sodba) oz. Alojza Pov. (instančna sodba), medtem ko iz kupoprodajne pogodbe z dne 3.6.1941 izhaja, da sta jo kupila od F. P., ki je bil pred tem parcelo kupil na javni dražbi 4.8.1939. Prav tako je v nasprotju z izvedenimi dokazi v sodbi pritožbenega sodišča napisano, da je Alojz P. vedel in priznal, da so pravni predniki tožeče stranke postali lastniki sporne nepremičnine že pred drugo svetovno vojno, čeprav Alojz P. ni bil zaslišan; iz pisma, ki ga je leta 1959 poslal tožničinemu pravnemu predniku L. Š. pa izhaja le, da je bila v sklopu kmetije, ki jo je kupil Alojz P. tudi "tista parcela", pri čemer ni nobenega podatka o tem, kdaj naj bi Alojz P. kupil kmetijo. Pravna prednika tožnice in njenega prednika L. Š. sta Alojz P. in Annunziata P. postala šele 3.6.1941, torej po začetku druge svetovne vojne in ne pred njo, kot navajata sodbi. Zaradi tega se priposestvovanje L. Š., ki naj bi sklenil ustno pogodbo, pred 3.6.1941 ni moglo začeti.

Državno tožilstvo Republike Slovenije uveljavlja podrejeno tudi napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje navaja, da "šele v letu 1989, to je po nastopu priposestvovanja nepremičnine, sledi na parceli vknjižba družbene lastnine v korist Občine I." in pri tem ne pove na podlagi česa je bila izvršena vknjižba, sodišče druge stopnje pa navaja, da ima vpis deklaratoren značaj in učinkuje od 18.12.1954, a meni, da je tožnica dokazala, da so njeni pravni predniki postali lastniki že pred drugo svetovno vojno, zaradi česar sporna nepremičnina ni bila optantsko premoženje in ni mogla preiti v družbeno lastnino.

Po določilu 390. člena ZPP, v zvezi s 415. členom PP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena tožeči stranki in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje podatkov o dejstvih, ki so nujno potrebna za uporabo predpisov, in ne navedb predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo. Ker nima obveznih sestavin, ki jih zahteva 338. člen ZPP, je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je sicer navedlo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugotoženi stranki zato, ker je tožničin pravni prednik sklenil ustno pogodbo, ki je bila realizirana, poleg tega pa so tožnica in njeni pravni predniki sporno parcelo priposestvovali. Toda sodišče prve stopnje ne pojasni, kdaj naj bi prišlo do sklenitve ustne prodajne pogodbe in kdaj naj bi začela teči priposestvovalna doba, kar je bistveno za preizkus pravilnosti sodbe. Navedba, da je bilo to pred drugo svetovno vojno, bi kazala na to, da bi Alojz (z Atonijo?) F. kupil parcelo od Alojzija oziroma Alojza P., ki jo je 23.4.1903 na podlagi izročilne pogodbe prevzel od svojega očeta Jožeta oziroma Ivana P. Toda to ni v skladu s povzeto izpovedjo R. Š. o tem, da je bila P. žena učiteljica in da sta se P. po drugi svetovni vojni preselila v Italijo. Izpoved te priče namreč kaže na to, da sta bila prodajalca Alojz P. (sin Alojza, rojen ...) in njegova žena Annunziata P. (rojena D., roj...), ki pa sta postala lastnika šele s kupno pogodbo z dne 3.6.1941, torej je nista mogla odtujiti pred drugo svetovno vojno. Kot izhaja iz 3. točke kupoprodajne pogodbe, sta sporno parcelo kupila od F. P., sina Jožefa, ki jo je 4.8.1939 kupil na javni davčni dražbi, to je na uradni javni dražbi, ki je bila v breme Alojza P., sina Ivana, zato navedba sodišča prve stopnje, da sta jo kupila od prejšnjega lastnika Alojzija P., ni v skladu z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni vpliva javne dražbe na lastninsko pravico in ne navaja oziroma napačno navaja materialnopravno podlago: če naj bi bili pravni predniki tožnice pridobili lastninsko pravico pred drugo svetovno vojno, potem na ozemlju, ki je bilo do sklenitve Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10.2.1947 (Ur. list FLRJ, št. 74/1947), najbrž ni veljal Občni državljanski zakonik; če je mišljeno obdobje po drugi svetovni vojni, pa ni pojasnjeno, kdaj naj bi potekla priposestvovalna doba, saj družbene lastnine ni mogoče priposestvovati.

Navedenih pomanjkljivosti pri določanju pravnih prednikov tožeče stranke ni moglo odpraviti niti sodišče druge stopnje, ki je potrdilo sodbo, obremenjeno z bistveno kršitvijo postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sicer zapisalo, kot da so tožničini pravni predniki kupili sporno parcelo od prevzemnika Alojzija P., sina Janeza oziroma Ivana, pred drugo svetovno vojno in so jo priposestvovali do sklenitve Sporazuma med Federativno Ljudsko Republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov (Ur. list FLRJ, št. 2/56 - mednarodne pogodbe, z dne 18.12.1954), ki je bil uveljavljen s podpisom Sporazuma med FLRJ in Republiko Italijo dne 3.7.1965 (Ur. list SFRJ, št. 11/66 - mednarodne pogodbe). Kljub temu pa ni pojasnilo, katere predpise je uporabilo, kdaj je začelo teči priposestvovanje, kolikšna doba je bila potrebna in kdaj je potekla, pa tudi podatkov o javni dražbi ni moglo komentirati.

Tako se izkaže, da je utemeljena zahteva Državnega tožilstva Republike Slovenije, saj izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti, ker ne navajata pravne podlage za odločitev in ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, oz. so ti nejasni in so med seboj v nasprotju. Zaradi tega je vrhovno sodišče po določilu 394. člena ZPP v zvezi s 404. členom ZPP razveljavilo izpodbijani del sodb proti drugotoženi stranki in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj pred ponovitvijo dokaznega postopka pazi tudi na pravilno vročanje vlog in vabljenje drugotožene stranke, saj je bil 10.4.1997 v Ur. listu RS, št. 20/97 objavljen Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra), po katerem je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije samostojen državni organ, ki (poleg ostalih nalog) pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe (1. in 9. člen ZDPra). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilih Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur. list RS, št. 71/74 in 47/97) ni državni organ, niti upravna organizacija v sestavi, marveč je pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, in ga zastopa direktor (3. in 6. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ, Ur. list RS, št. 10/93 do 23/96).