Jedro

Ni sporno, da je solastnikov objekta, ki se rekonstruira, več, zato je ugotovitev, da v postopku niso bila predložena soglasja vseh etažnih lastnikov, ključna za zavrnitev zahteve tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja, ki tako ni uspela izkazati pravice graditi.

Na podlagi določbe prvega odstavka 241. člena ZUP je imela pravico odgovor na pritožbo podati tudi A.A. in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so ji zaradi tega nastali. Le tako je namreč imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožeča stranka in na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine upravne zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Slovenske Konjice, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo št. 351-235/2014/24 (11244) z dne 8. 10. 2014 zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo zaradi spremembe namembnosti dela objekta iz poslovnih prostorov v stanovanje, na nepremičnini parc. št. 1/1 k.o. ..., po projektu št. 042/14 in dopolnitvi z dne 2014. S sklepom je zavrnil tudi predlog za prekinitev postopka, zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je zavrnilo pritožbo tožeče stranke (1. točka izreka) in v 2. točki izreka zahtevku A.A. za povračilo pritožbenih stroškov v višini 179 EUR ugodilo. Drugostopenjski organ je pritožniku uvodoma pojasnil vsebino določbe 157. člena ZGO-1 in navedel, da je že izvedena gradbena dela na obravnavanem objektu šteti za nedovoljeno gradnjo. Pojasnil je tudi, da je za izvedbo rekonstrukcije oziroma spremembe namembnosti investitor dolžan izkazati zakonitost gradnje že obstoječega objekta. Tudi v primeru legalizacije je treba izpolniti vse zakonsko predpisane pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja.

3. V konkretni zadevi gre za stavbo, za katero se uporabljajo določbe SZ-1. Obravnavana rekonstrukcija predstavlja poseg v skupne dele večstanovanjske stavbe na parc. št. 1/1 k.o. … (tretji odstavek 3. člena SZ-1), saj iz tehničnega opisa del iz predloženega projekta izhaja, da je bil v konstrukcijskem smislu urejen novi vhod v objekt z notranjimi stopnicami za dostop do stanovanj 1, 2, 4 in 5. Med skupne dele sodijo skupni gradbeni elementi, kot so temelji, nosilni zidovi in druge vrste konstrukcij. Skupni deli (skupni gradbeni elementi) po določbah 18. člena SZ-1 predstavljajo solastnino etažnih lastnikov. Skladno s prvim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastniki skupno upravljajo stvar v solastnini. Peti odstavek 67. člena določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov. V SZ-1 je drugi odstavek 29. člena postavil zahtevo po soglasju vseh solastnikov za vsa gradbena dela in izboljšave, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno (rekonstrukcija), glede na podatke projektne dokumentacije in ker investitor ni predložil soglasja vseh etažnih lastnikov, zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Odgovor na pritožbo je podala tudi A.A., ki so ji bili, glede na načelo uspeha v tem postopku, v skladu z določbami 114. člena ZUP priznani stroški postopka v višini 179 EUR, skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi.

4. Tožeča stranka v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in navaja, da gre v obravnavanem primeru za že zgrajeni objekt, ki ga je v smislu 12. 2 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) treba obravnavati kot neskladno gradnjo. V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja torej ne gre za gradbena dela, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ampak gre za izdajo soglasja oziroma dovoljenja za že izvedena gradbena dela. Oporeka uporabi določbe 14. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb in meni, da bi morale biti uporabljene določbe SZ-1 oziroma SPZ. V zadevi gre za tako imenovano legalizacijo, to je izdajo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe namembnosti dela objekta iz poslovnih prostorov v stanovanje, ki so že bila izvedena.

5. Zatrjuje, da je investitor že izkazal zakonitost gradnje obstoječega objekta, ko je predložil gradbeno dovoljenje z dne 4. 3. 1991. Prvostopenjskemu upravnemu organu je bil na razpolago celoten upravni spis, ki se je vodil v postopku izdaje tega gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka prav tako meni, da v zadevi ne gre za rekonstrukcijo v smislu 7. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, upoštevaje že izdano gradbeno dovoljenje z dne 4. 3. 1991 in izjavo pravnega prednika investitorja o stanju pred 31. 12. 1967. Ne gre za rekonstrukcijski poseg v skupne dele, kot to navaja tožena stranka, kar pomeni, da ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 29. člena SZ-1. Prav tako se v zadevi ni mogoče sklicevati na sodbo Upravnega sodišča I U 839/2010, niti primerjati s sodbo VS RS X Ips 3/2006 z dne 14. 4. 2010. Prav tako ni pravilna ocena tožene stranke, ki je odločila, da je A.A. upravičena do povračila stroškov postopka, ker bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo doprinesel k odločitvi drugostopenjskega organa oziroma pripomogel k razjasnitvi upravne zadeve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in tožeči stranki povrne stroške postopka.

6. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom A.A., ki uvodoma opozarja na nepravilno navedbo tožene stranke in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Navaja, da navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na izdajo soglasja za že izvedena gradbena dela, kaže na njeno nepravilno razmišljanje. Dejstvo je, da gre za nelegalno gradnjo in da to stanje traja že več let. Da gre za rekonstrukcijo ni presoja upravnega organa, ampak gre za podatek, ki izhaja iz vlogi priložene projektne dokumentacije. Soglasja k gradnji ne more podati, ker je od prodajne pogodbe za nakup stanovanja odstopila in ne glede na to, da je zemljiško knjižno še vedno lastnica, dejansko to ni. Upravni organ bi v postopku moral ugotavljati še izpolnjevanje drugih pogojev glede rekonstrukcije, prav tako lastništvo zemljišča, na katerem objekt stoji in presojati tudi skladnost zaprošene gradnje s prostorskim aktom. Presojati bi moral tudi, ali so bila vlogi priložena vsa zahtevana soglasja. Sodišču predlaga, da primarno, zaradi zgrešene pasivne legitimacije, tožbo zavrže oziroma podredno zavrne ter stranki z interesom prisodi stroške postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka 23. 6. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt B., za spremembo namembnosti objekta iz poslovnih prostorov v stanovanjske, ki mu je priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, julij 2014, ki ga je izdelal C. d.o.o., iz ... Na podlagi zahteve prvostopenjskega organa z dne 6. 8. 2014 je bila vloga stranke dne 4. 9. 2014 dopolnjena s projektom „Rekonstrukcija zaradi spremembe namembnosti dela objekta iz poslovnih prostorov v stanovanja“, št. projekta 042/14, avgust 2014, zato je po presoji sodišča ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre v zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja pravilna in tožbene navedbe, da gre za (samo) za legalizacijo objekta, na pravilnost te ugotovitve ne vplivajo. Tudi navedbe, da gre za neskladno gradnjo, v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ne morejo vplivati. Sodišče v tej zvezi tožeči stranki pojasnjuje, da je upravni organ obravnaval njeno zahtevo, ki ji je priložila z zakonom zahtevane listine iz 1. točke drugega odstavka 54. člena ZGO-1, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da iz priložene projektne dokumentacije izhaja, da je bil v konstrukcijskem smislu narejen novi vhod v objekt s notranjimi stopnicami za dostop do stanovanj 1, 2, 4 in 5, zato so po presoji sodišča njeni tožbeni ugovori v neskladju z listinami upravnega spisa.

11. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da se zahtevek stranke nanaša na stavbo v pretežni dejanski rabi za stanovanjske namene, zato se zanjo na podlagi 1. člena, v povezavi z 2. členom SZ-1, uporabljajo določbe SZ-1. To pomeni, da sta upravna organa v postopku pravilno upoštevala določbo prvega odstavka 67. člena SPZ, ki ureja pravico solastnikov, da skupno upravljajo stvar v solastnini in določbo drugega odstavka odstavka 29. člena SZ-1, ki določa, da je soglasje vseh etažnih lastnikov potrebno za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov, za spremembe sporazuma o določitvi solastniških deležev, za vsa gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ter za uporabo stanovanja v druge namene.

12. Ker v zadevi sodišče ugotavlja, da je bila v upravnem postopku zahtevana izdaja gradbenega dovoljenja, in ker ni sporno, da je solastnikov objekta, ki se rekonstruira več, je bila ugotovitev, da v postopku niso bila predložena soglasja vse etažnih lastnikov, ključna za zavrnitev zahteve tožeče stranke, ki tako ni uspela izkazati pravice graditi.

13. Sodišče pa se v celoti strinja tudi z razlogi za odločitev o stroških, ki jo je upravni organ navedel v izpodbijani odločbi in se sklicuje nanje. Stroške postopka, kadar je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, opredeljuje 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvi odstavek določa, da stroške v postopku, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, krije stranka, ki je povzročila postopek, če se je ta končal v njeno škodo.

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da je v postopku pred drugostopenjskim organom, na podlagi določbe prvega odstavka 241. člena ZUP, imela pravico podati odgovor na pritožbo tudi A.A. in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so ji zaradi tega nastali. Le tako je namreč imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožeča stranka in na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine upravne zadeve. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka presoditi potrebnost takega odgovora na pritožbo, ker pogoja, ki ga je določal tretji odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), da se stroški pravnega zastopanja povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno, v novem ZUP ni več.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo, na podlagi prvega prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

16. Tožeča stranka in stranka z interesom sta v tožbi in odgovoru na tožbo zahtevali povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata stranki sami nositi svoje stroške.