Jedro

V skladu z določbo 2. odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona/91 ima aktivno legitimacijo upravičenca za prejem nadomestila za nacionalizacijsko stanovanje najemnik, ki bi imel pravico do odkupa stanovanja.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica dne 28. 8. 2005 vložila popolno zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih v skladu s 173. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Najemnik denacionaliziranega stanovanja je skladno s 3. odstavkom 173. členom SZ upravičen do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v obliki obveznic in 13 % od vrednosti stanovanja od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih. Najemnik lahko od Stanovanjskega sklada Republike Slovenije zahteva, da mu ta odobri tudi posojilo iz 148. člena SZ do višine kupnine za primerno stanovanje po ceni, ki jo za izračun posojila priznava Stanovanjski sklad. Tožnica te pravice in ugodnosti uveljavlja za stanovanje v A, trg B, kjer je bila najemnica - prejšnja imetnica stanovanjske pravice in ga je izpraznila ter se preselila v lastno stanovanje na naslovu ulica C v A. Do sredstev iz citiranega člena pa so upravičeni tisti najemniki denacionaliziranih stanovanj, ki so ta status imeli na dan uveljavitve prejšnjega Stanovanjskega zakona, to je 18. 10. 1991 (v nadaljevanju Stanovanjski zakon/91) in ki ga imajo še danes ter niso lastniki drugega primernega stanovanja ali stanovanjske hiše. Določba 173. člena SZ, ki je v veljavi od 15. 10. 2003, je tako imenovana nadomestna privatizacija in s prenehanjem veljavnosti Stanovanjskega zakona/91 so privatizacijske določbe ostale še v veljavi. Drugi odstavek 148. člena Stanovanjskega zakona/91 določa, da lastnik lahko z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Iz priložene kupoprodajne pogodbe, overjene pri notarju z dne 25. 2. 2004, je jasno razvidno, da je tožnica skupaj z DD solastnica drugega stanovanja na naslovu ulica C a, v A, kjer tudi že živita, kar je razvidno iz potrdila o stalnem prebivališču z dne 19. 7. 2004. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica, kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice na stanovanju trg B, v A, ni upravičena do nadomestila iz 173. člena SZ.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila najemnica stanovanja na naslovu trg B v A. V skladu s 173. členom SZ se je odločila, da navedeno stanovanje izprazni ter kupi drugega, kar je 25. 2. 2004 tudi storila. Po nakupu je na toženo stranko 5. 3. 2004 naslovila zahtevo za uveljavljanje nadomestila po 173. členu SZ, ter zahtevi, skladno s 7. odstavkom 173. člena, predložila overjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga je kupila. Tožena stranka je bila torej ob vložitvi vloge za uveljavljanje nadomestila dne 5. 3. 2004 seznanjena z dejanskim stanjem, to je, da je tožeča stranka drugo stanovanje že pridobila, iz samih listin pa je razvidno, da je bilo drugo stanovanje pridobljeno z namenom, da se nakup opravi po določbi 173. člena SZ. Po oddaji vloge je tožena stranka 17. 6. 2004 zahtevala dopolnitev vloge z dokumenti, ki jih je tožnica tudi dostavila, prav tako pa je dostavila tudi izpolnjen obrazec - vlogo za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih dne 9. 9. 2004 ter še dodatno točkovni zapisnik denacionalizacijskega stanovanja 26. 8. 2005. Tožena stranka je torej vse od vložitve vloge do izdaje izpodbijane odločbe zahtevo za izplačilo obravnavala, kljub temu, da ji je bilo dejansko stanje znano. Z razlogom za zavrnitev se ne strinja, saj meni, da ji 173. člen SZ nalaga, da ob vložitvi zahteve dostavi tudi overjeno kupoprodajno pogodbo, kar je tudi storila. Poleg tega je splošno znano, da prodajalec tožeči stranki kot kupcu prav gotovo ne bi izročil overjene kupoprodajne pogodbe za nakup druge nepremičnine, v kolikor kupnina ne bi bila poravnana. Tožnica je bila ob nakupu v dobri veri, saj je k nakupu pristopila po uveljavitvi SZ, vse z namenom uveljavljanja pravice do nenadomestila po 173. členu tega zakona in je tudi iz njenega celotnega ravnanja razvidno, da je bil njen namen izpraznitev denacionaliziranega stanovanja in nakup novega, tako da bo poleg lastnih sredstev za nakup oziroma vračilo izposojenih sredstev, uporabila tudi sredstva nadomestila. Na navedeno kaže tudi časovno sosledje postopkov in ravnanj tožeče stranke. Meni, da je potrebno njeno zahtevo obravnavati v celoti in vsebinsko, saj je zakonodajalec z določilom 173. člena želel preprečiti neupravičene zahteve do izplačil osebam, ki že imajo drugo stanovanje, in ne preprečiti izplačila nadomestil osebam, ki so novo stanovanje pridobile zato, da bi se izselile iz denacionaliziranega. V kolikor pa tožena stranka meni, da je potrebno pravico do izplačila nadomestila obravnavati izključno formalno, pa tožnica meni, da ni lastnik druge stanovanjske enote, saj se lastništvo skladno z veljavnimi predpisi, formalno dokazuje ne le z listino o nakupu temveč tudi z vpisom v zemljiško knjigo. Ta pa še do danes ni izvršen. Le tako formalno obravnavanje bi zagotovilo enakopravnost in pravilnost odločanja. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je določba 173. člena SZ tako imenovana nadomestna privatizacija. Določba 2. odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona/91 določa, da lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe, kar potrjuje tudi sodna praksa (sodba II Ips350/2004). Nepovratna in kreditna sredstva iz 173. člena SZ so namenjena tistim najemnikom prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki so ta status imeli na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona/91 in ki še zmeraj imajo tak status, torej niso lastniki drugega primernega stanovanja ali stanovanjske hiše. Trditev tožnice, da določba 173. člena SZ zahteva kupoprodajno pogodbo, ne drži, kar je razvidno tudi iz obrazca za vložitev zahtevka za izdajo odločbe. Kupoprodajna pogodba je potrebna šele v postopku izplačila izračunanih sredstev in odobrenih z odločbo tožene stranke. Šele po izdaji odločbe o upravičenosti in višini sredstev, lahko najemnik denacionaliziranega stanovanja sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje, v katerem prebiva, če lastnik želi prodati to stanovanje, ali pa gre za nakup drugega stanovanja, ki si ga poišče sam na trgu, ali pa gre v gradnjo hiše, za kar mora priložiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Kreditna sredstva na podlagi odločbe tožene stranke in kupoprodajne pogodbe ali pravnomočnega gradbenega dovoljenja izplača Stanovanjski sklad, ki odobrena sredstva nakaže prodajalcu stanovanja in ne najemniku - kupcu. V ugotovitvenem postopku se ugotovi upravičenost in višina sredstev ter o tem izda odločbo. Trditve tožnice, da jo je tožena stranka zavajala, so netočne in nekorektne. Tožnica je 8. 3. 2004 podala nepopolno zahtevo glede na določbo 173. člena SZ. Pri hitrem pregledu je bilo ugotovljeno, da je predložila točkovni zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 21. 2. 2002, ki ga je opravil lastnik predmetnega stanovanja. Za izračun pripadajočih sredstev je potrebno upoštevati žigosan točkovni zapisnik o vrednosti stanovanja, ki je narejen v skladu s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanja in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja, ki je bil upoštevan pri privatizaciji stanovanj v skladu s Stanovanjskim zakonom/91. Z dopisom je bila stranka pozvana k ustrezni dopolnitvi. Z dopolnitvijo z dne 14. 9. 2004 je ignorirala zahtevo po verodostojnem točkovnem zapisniku, posredovala pa druge dokumente. Po natančnem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnica stanuje na drugem naslovu in da je kupoprodajna pogodba že realizirana. V telefonskem razgovoru je bila seznanjena, da je vloga sicer nepopolna in da iz priložene kupoprodajne pogodbe izhaja, da je že v času, ko je podala nepopolno zahtevo za izdajo odločbe, bila lastnica drugega stanovanja. Kljub temu pa je vztrajala in zahtevala oseben sprejem na ministrstvu. V osebnem razgovoru dne 18. 8. 2005 so ji bili ponovno pojasnjeni pogoji in način pridobivanja nepovratnih in kreditnih sredstev v skladu s 173. členom SZ, ki je nadomestna privatizacija, in da je ministrstvo pri reševanju zahtev v skladu s citiranim členom dolžno upoštevati privatizacijske določbe iz leta 1991. Kljub razgovoru je tožnica 29. 8. 2005 posredovala točkovni zapisnik iz leta 1984, na podlagi katerega je plačevala najemnino za denacionalizirano - neprofitno stanovanje, in vztraja pri ugodni rešitvi vloge. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ima določa 173. člena SZ naravo nadomestne privatizacije ter je ni mogoče obravnavati in razlagati ločeno od določb "Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij" iz Stanovanjskega zakona/91, ki je glede na določbo 196. člena SZ ostalo v veljavi in se uporablja do zaključka privatizacije. V skladu z določbo 2. odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona/91 torej tožena stranka pravilno razlaga aktivno legitimacijo upravičenca iz 173. člena SZ, ki po mnenju sodišča izhaja tudi že iz gramatikalne razlage določbe 173. člena SZ, ki govori o najemniku, ki ima pravico do nadomestila. Tožnica pa takega statusa - najemnika denacionaliziranega stanovanja, ki bi imel pravico do odkupa stanovanja, že ob predložitvi vloge 8. 3. 2004 ni imela, saj so že takrat obstajali zakoniti razlogi iz 2. odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona/91, zaradi katerih je lastnik (v vlogi katerega je ob situaciji 173. člena SZ tožena stranka, ki ugotavlja pogoje za uveljavitev pravice do nadomestila) prodajo stanovanja lahko odklonil. Ta zakoniti razlog pa je bil lastništvo drugega stanovanja. Ob predložitvi popolne vloge 28. 8. 2005 pa se je že preselila v drugo stanovanje, torej ji je status najemnika denacionaliziranega stanovanja, z nastopom tega dejstva, prenehal. Tožena stranka je torej po mnenju sodišča pravilno razložila, da je upravičeni najemnik torej tisti, ki je ta status imel na dan uveljavitve prejšnjega Stanovanjskega zakona/91 in ki ga ima še danes ter ni lastnik drugega primernega stanovanja ali stanovanjske hiše. Neutemeljeno tožnica očita toženi stranki, da obveznost predložitve kupoprodajne pogodbe izhaja iz določbe 173. člena SZ. Določba namreč jasno ureja v prvih odstavkih postopek pred toženo stranko, ter obveznost predložitve overjene kupoprodajne pogodbe v tej fazi postopka ni predpisana. Po izdaji odločbe s strani tožene stranke, pa je v 7. odstavku 173. člena SZ urejen postopek pred zavezanci za plačilo nadomestila in iz te določbe šele izhaja obveznost najemnika, da zahteva izplačilo nadomestila skupaj z overjeno kupoprodajno pogodbo. Torej je šele v tej fazi postopka potrebna predložitev kupoprodajne pogodbe. Enako izhaja tudi iz obrazca - vloge za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih v skladu s 173. členom SZ (l. št. 5 upravnega spisa), ki ga je tožnica izpolnila 9. 9. 2004. Neutemeljeni so zato ugovori tožnice, da jo je tožena stranka o pogojih za nadomestilo zavajala. Tožnici pa tudi ni pritrditi, ko razlaga, da je upravičenec do nadomestila, ker formalno-pravno še ni lastnica kupljenega stanovanja, ker to ni vpisano v zemljiško knjigo. Namreč po določbi 2. odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona/91 zadostuje za odklonitev sklenitve kupoprodajne pogodbe že ugotovljeno dejstvo, da najemnik kupuje stanovanje, temu dejstvu pa overjena kupoprodajna pogodba zadostuje. Tožnica zato z navedenim ugovorom, s katerim utemeljuje svojo stvarno legitimacijo do nadomestila, ne more uspeti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, torej je odločitev sodišča v skladu z načelom uspeha v postopku, ki ga določa ZPP, ki se na podlagi 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom.